Huawei P30 pro

Huawei je pred tremi leti smelo naznanil, da bo v kratkem postal vodilni mobilniški izdelovalec. Njegovi aparati so bili tedi ceneni posnetki iphona, tržni delež onkraj kitajskega zidu pa zanemarljiv, zato se je izjava zdela nezaslišano domišljava. Danes Kitajec resda še ni na vrhu, a s 15% svetovne pogače je na krepkem drugem mestu in to ob dejstvu, da je na ameriških tleh praktično neprisoten. Aktualni prvak P30, zlasti v ‘profesorski’ izvedbi, bo gotovo tekmecem odvzel še par drobtin, zakajti gre za lupinasto hoten, železninsko zmogljiv in prstenju prijeten onegaj.

P30 pro pride v štirih barvicah in v 128-giga različici stane okoli 850 evrov. Zavoljo oblačnih shramb več bajtov po mojem ni potrebnih in itak je fon razširljiv s Huaweijevo nano kartico. 158 milimetrov visoka ploščica je odeta v steklo spredaj in zadaj ter je temu primerno zmikljiva. Ovitek je nujen, četudi žlahtnost potem trpi.

P30 pro s svojim zaobljenim zaslonom bolj kot na iphone spominja na samsunge. Kot velevajo trendi, je roba komaj kaj, 6,47-palčni OLED-prikazovalnik pa ima povišano razmerje 9:19,5. Sijalna mreža je na rovaš štednje škratov elektronov samo 1080 x 2340, torej manj od konkurence, a resnici na ljubo ga ni junaka, ki bi to opazil. Slično neotipljiva je procesorska razlika, dasi je na testih hišni dvakratno štirijedrni kirin 980 kanček počasnejši od trojice sorodnih srčik. Bralnik prstnega vzorca je uspešno skrit pod prikazovalno matriko, prav tako telefonirni zvočnik, dočim je splošnemu vibriranju zraka namenjena spodnja mono membrana. Mobilnik ima od vseh najhitrejše napajanje in tudi sam deluje kot stični polnilnik, marsikdo pa utegne zabavljati čez odsotnost 3,5-milimetrske vtičnica.

Telefon ima prednaloženega kup programja z vseh vetrov. Huaweijev fit nucnik je slabši, manj privlačen od Samsungovega, razočarala pa me je prav tako galerija. Oziraje na to, da se fon postavlja kot fotografsko orodje, bi moral biti prednaložen vmesniško in vsebinsko boljši program za editiranje.

Serija P se še od nekdaj baha s fotografijo in P30 pro je kronski model zajemanja podob. To mu zagotavlja troje hrbtnih očes, med katerimi uporabnik brezšivno preklaplja: osrednje 40-megapičično, širokokotno (16 mm) in približevalno (5x zum). Čisto v vsakem primeru sicer ne zmaga, kajti ob pikolovski primerjavi HDR-slike izpadejo na iphonu boljše in občasno so barve nekam čudaške, toda možnosti so navdušujoče. Telefotkanje je spričo najboljšega stabilizatorja res uporabno, makro ostrenje na vsega nekaj milimetrov takisto in široko gledanje v svet bo pozdravil sleherni turist, ki želi neporezane zvonike. Za nameček dela telefon daleč najboljše slike v mraku in portrete, kjer mu pri dojemanju razdalj pomaga infrardeči 3D-skener.

Kamera s petkratnim zumom zahteva dovoljšnjo fizično razdaljo med lečami. Zato ima P30 pro edinstven periskopski objektiv z zrcalom. Noviteta je tudi v tehnologiji zajemanja svetlobe, ki namesto filtra RGB uporablja RYB. Y stoji za rumeno barvo, ki menda prestreže 40% več fotonov, zato so nočni posnetki boljši.

Kitajci so se pri letošnjem vmesniku zgledovali po brezgumbnih iphonih: prehajanju med aplikacijami, vračanju in skoku na desktop učinkovito rabijo zgolj podrsi od roba. Skupaj z instantnim obraznim odklepanjem je rokovanje uživaško gladko, le na velikost se je treba privaditi (enoročni način je neuporaben, mnogo slabši od jabolčnega). Sistemskih nastavitev in možnosti je čuda, od podaljšanih posnetkov zaslonov prek natančnega prostorskega merjenja do umetne pameti, ki prešteje kalorije fotkane tortice. Vse v mečini in okolju ni popolno, vendar to itak ni nikoder. Za kakšno mikro pomanjkljivost se huaweiji recimo brez težav odkupijo s svojimi tradicionalnimi izmenjujočimi se fotografijami na zaklenjenem zaslonu.

3D-senzor, imenovan tudi ‘time-of-flight camera’ (imel ga je drugi kinect), pomaga pri najjasnejšem portretnem načinu in v prihodnosti pri obogateni resničnosti (AR). Z njim lahko merimo prostor, kar je približno tako uporabno kot ‘umetna inteligenca’, ki prepoznava in kalorično ovrednoti hrano.

Do Huaweija ne gojim posebne ljubezni in njihovo preteklo nesramno posnemanje se mi zdi nezaslišano. Pa vendar ne morem zanikati, da je njihov letošnji prvak jako privlačen v vseh pogledih, pri čemer stane 150 enot manj od S10+ ter 450 manj od Xs max. Kot ljubitelj mobidične fotografije sem bil kar očaran nad možnostmi in rezultati. Je pa obenem res, da ima Huawei skromnejši ekosistem od omenjencev in je znamka ta hip v nemilosti zapadnega sveta, kar ji vsaj na videz zbija vrednost. Najbrž lastnik obstoječih modelov trgovinskih vojn ne bo zaznal, a kisel občutek obstaja.