Thorov posvojeni bratec je resnični bog vragolij in zvijačnosti, saj je uspel naposled prelisičiti celo lastno izdejanjenje iz Marvelovega filmskega sveta, dasi z obilico sreče. Thanosova britev mu je sicer krutosmrtno zavdala, a kot smo videli v Zaključku, je zaradi nerodnosti časoplovnega Hulka njegova zgodnejša verzija uspela dobiti novo, nesluteno priložnost. Kam se prežarči zviti Asgardčan in kaj se z njim dogaja zatem, pove šestdelna serija, seveda s taistim simpatičnih igralcem Tomom Hiddlestonom v glavni vlogi. Po WandaVisionu in WinterFalconu je to že tretji Marvelov izdelek za televizijski servis Disney+. In kot prvi dve je tudi ta predstava jako samosvoja, tehnično dovršena in doda prelomne gradnike za četrto fazo priljubljene slikosučne kontinuitete.

Loki je zapuščeni sin ledenega velikana Laufeyja, ki ga je vzel za svojega Odin. Hvaležnosti fant baš ni izkazal, saj je izdal familijo in očetnjavo. Napadel je tudi Zemljo (film Avengers), nakar so ga dobri fantje ujeli in je kasneje poginil. A ko so slednji desetletje kasneje šli nazaj skozi čas (film Endgame), so stari verziji po nesreči omogočili pobeg. Serija je pripoved dotičnega varianta iz leta 2012. In sočasno še njegove ženske inačice.

MCU se zlagoma širi v vse smeri, prostorsko in časovno. Z novimi razsežnostmi pa pridejo tudi doslej še nepoznane entitete. Ena njih so Varuhi časa, ki tkejo tako imenovano Sveto časovnico. Če se zgodi karkoli nenadejanega, časovna policija poskrbi za pravilen tok časa in polovi deviante oziroma variante, ki so skrenili s predvidene poti. Variant je po novem tudi ubežnik Loki, zato se hitro znajde v prostorih hecno zbirokratizirane agencije, take, ki rokuje s papirnimi fascikli in mehanskimi številčnicami. To kronološko redarstvo je očitno vsemogočna ustanova, ki bdi nad celotnim stvarstvom in celo silni kamni neskočnosti rabijo tam le za papirne obtežilnike. Ker njegove coprnije nimajo haska, mora Loki vsaj na videz upogniti koleno in biroju pomagati pri lovu na — sebe. 

Marvel se je produkcije lotil kot se zagre, rezultat pa je bistveno boljši od DCjevega Arrowversa in Netlixovih Brankotov. Videz serije je jako estetski, naj gre za grafične razlage, za starinske prostore Agencije, polne magnetnih trakov in katodnih zaslonov, ali za terenske kadre, ki ne štedijo s posebnimi učinki. Pri tem je slog docela drugačen kot v prejšnjih dveh serijah.

To ni akcijska zgodba z mogočnim, tipičnim Lokijem v zeleni noši z zlatimi rogovi, ki se pajdaši s temnimi vilinci in ledenimi velikani ter spletkari zoper Odina in Thora. Tematika je v prvi vrsti ‘kronološka’, zato nizika tistim, ki jih prevrtavanje časa zmede, ne bo sedla. Nekaj prestavljanja po različnih kozmičnih lokacijah sicer je, tudi malo tepeža in ena mogočna zver, a zvečine se serija odvija v retro-pisarniškem okolju, (osrednji) Loki pa je oblečen v sivo redarsko srajco in veliko govori. Čeprav mu ponižnost ne gre in sprva laže ter vara, kakor mu pritiče (ter je spričo tega tudi često kaznovan), je obenem to njegova spoved oziroma pokora. Sčasoma namreč pogrunta, da je izdal vse, ki so ga imeli radi, zato nadaljevanka zlikovca postopoma preoblikuje v bolj človeškega antijunaka, ki se celo zaljubi — v samega sebe. Tak, drugače razvit lik bomo zagotovo še videli …

Nizika seveda vključuje nemalo sladokusnih referenc in pomežikov, ki jih bodo opazili pozornejši poznavalci. Med drugim vidimo Thanos-copter, Ronanovo ladjo, cel predal draguljev neskončnosti, helinosilko in Throga (žabo Thora), še bolj domiselnih pa je par navezav iz resničnega sveta. Izvemo, da je bil Loki skrivnostni avionski tat D.B. Cooper, vojaški rušilec iz eksperimenta Philadelphia pa je bil teleportiran v časovno praznino.

Nadaljevanka je resda komična in na videz lahkotna, k čemur pripomore Owen Wilson kot osrednji uradnik, vendar zahteva osredotočenost. Površni gledavec se bo hitro izgubil v definicijah ustroja časa, časoplovih in svižčevem dnevu, čemur je za nameček dodan še pravi Loki-verse — cela vrsta Lokijevih variantov. Igranje s časovnico je vselej dojemljivostni izziv, še toliko bolj, ako je vanj vpeto večvesolje. Kljub številnim razlagam v sliki in besedi se poraja mnogo vprašanj, takih, ki se tikajo konkretne zgodbe, in onakih o širšem vesolju. Je bilo celotno stvarstvo doslej potemtakem predestinirana Sveta časovnica brez svobodne volje? Počemu se varuhi niso spravili na Avengerje, ki so takisto drugačili čas, in na alternativni različici Thanosa in Gamore? In nenazadnje, kdo je tukajšnji ‘čarovnik iz Oza’?

Loki, ki raziskuje nove dimenzije, ni samo zgodba obrobnega lika, marveč je ključen za MCU. ‘Ob koncu časa’, kakor je naslov sklepnemu poglavju, se namreč oblikuje čisto nova premisa MCUja, resnični multiverz. Tak z neštetimi Zemljami in posledično različnimi variantami istih junakov. Kakršni so recimo Spider-Pig, zombi Captain America in Deadpool the Duck. Serija ima zatorej večjo zapuščino od WinterFalcona, ki je dal ‘samo’ novega Stotnika Ameriko. Nastavki vodijo v prihajajočo animiranko alternativnih scenarijev What If…, v naslednjega Spider-Mana, Doktorja Stranga in Ant-Mana ter nenazadnje v drugo Lokijevo sezono. Eden od končnih namigov je tudi poznana Marvelova s časom povezana entiteta, ki bo velika nemeza četrte faze.

Četudi moraš za nekatere kosce dogajanja poznati stripsko bajeslovje in dvakrat pogledati zaključek, saj ‘konec časa’ ni pri priči dojemljiv, je nizika slastna in pomembna. Za nazaj in za naprej, grafično ter vsebinsko, pusti Loki močan pečat. Nekatere vitice pa se bodo bržda razjasnile šele v prihodnosti, retrovizorsko.

Kdo so lutkarji, ki upravljajo s časom? In kdo lutkarji, ki upravljajo z lutkarji, ki upravljajo s časom? In od kod je naenkrat cel kup Lokijev? Serija ni lahko dojemljiva. Bistveno je, da je Marvelov univerzum postal multiverz. Konec da še eno navezo za naprej, kajti gizdalinski ‘Tisti, ki ostane’ je variant časoplovnega Kanga Osvajalca. Ta bo med drugim nastopil v Ant-Manu 3 s podnaslovom Quantumania.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.