Pred desetimi leti je DC po vzoru Marvela zasnoval lastno filmsko kontinuiteto, katere rdeča nit je bila grozeča invazija s planeta Apokolips. Toda par slabše sprejetih izdelkov je oklestilo načrte, dokončno pa je zamisel umrla, ko je režiser Zack Snyder zaradi nesreče v družini predčasno zapustil produkcijo Justice League. Njegov namestnik Joss Whedon je po nareku producentov ubral manj ambiciozno smer. Okvirno zgodbo z Darkseidom je kratkomalo ukinil, dosnel lastne prizore, že posneti material sesekljal in vse skupaj stlačil pod dve uri ter dal predstavi svetlejši ton. Nastala je vsenivojska polomija, ki je krepko zamajala ugled založbe. Snyder je sicer kasneje oznanil, da obstaja njegov, neokrnjen rez filma, tak z mnogo več smisla. Vseeno je malokdo verjel, da bo eden najdražjih filmskih debaklov, ki smo ga hoteli pozabiti tako gledalci kot studio, doživel ponovno splovitev. 

Nihče ne ve, kakšen bi bil Justice League ob izidu, ako bi Snyder ne zapustil snemanja. Zagotovo ne dolg štiri ure, kar si je lahko privoščil le zaradi novega medija, pretočnega servisa HBO Max / Go. Druga neobičajnost je format 4:3. Režiser je resda izvorno delal v tem razmerju zaradi platen imax, vendar na televizorju izpade kot odvečno afnanje.

Toda vsem dvomljivcem navzlic se je bajeslovni ‘Snyder Cut’ udejanil. Režiser je ob podpori celotne igralske zasedbe in navdušenske gmajne uspel Warnerjeve brate prepričati, da so mu po sprva vloženih 300 milijonih namenili še dodatnih 70 za dokončanje izdelka, kakršnega si je zamislil pred štirimi leti! Snyder je vendarle s Superman: Man of Steel spočel DCjev slikosučni univerzum in ga potem tudi nadaljeval skozi Batman v Superman. Za popravni izpit Lige pravice je možak vzel svoj izvorni material, dodatno posnel nekaj minut in ponovil celotno postprodukcijo. Za nameček je dal negativcu hudejši videz in izbral novo glasbeno podlago. Rezultat, kakor drag je že bil, sicer ni povsem drug film, je pa na vsak način boljši. In ker nova superjunaška predstava meri kar štiri ure v dolžino, je precej edinstvena in vredna pozdrava.

Veliko dogodkov v Snyderjevi inačici je malce spremenjenih, na primer Superman ne zgrabi Batmana za čeljust, ampak mu spusti laserje. Frišno je med drugim Barryjevo srečanje z bodočo ženo Iris. Steppenwolf pa je dobil animiran oklep in bolj ‘jasno’ pogibel.

Fabula v osnovnih alinejah seveda ostaja enaka oni, videni 2017. Tri vanzemaljske kocke kličejo domov na fašistični planet Apokolips, medtem ko Bruce in Diana v pričakovanju nevarnosti novačita nadljudi z Lexovega seznama. Ker je invaderski Steppenwolf orenk zajeban model, Zemljani oživijo Kriptončana, nakar vsi skupaj pravičniško rogatcu preštejejo rebra. Ključnih sprememb v sami pripovedi ni, je pa poznano dogajanje na vseh mestih predrugačeno, obogateno in razširjeno.  Več je Themyscire, več je Atlantide, rezi in sosledja so drugačni, akcijske sekvence daljše in dialogi so drugi oziroma imajo več vrstic. Številni dodatni in podaljšani prizori prinašajo razlage ter smisle, katerih prej ni bilo. Tako že uvodoma recimo izvemo, kaj je sploh zbudilo tisočletja speče kocke — Supermanov poslednji krik! 

Vsakemu od junacljev je Zack namenil bistveno več odrske prisotnosti, zlasti Flashu in Cyborgu. Slednji je pridobil izvorno zgodbico, njegov fotr pa celo govori sklepno sporočilo namesto Lois. Nadalje je vključenih okoli deset likov, ki jih je Whedon črtal, od Vulkota in Iris West do Martian Manhunterja in Jokerja. Najjači novinec je jasno ‘novi bog’ Darkseid kot stric iz ozadja. Dotični vesoljski diktator je bil sicer mišljen kot glavna nemeza celotnega neizpričanega štorijalnega loka in bi polnopravno nastopil v nadaljevanju. Na njegovo neizogibno opustošenje Zemlje je namignila že sanjska sekvenca v BvS, zdaj pa je utrinkov ‘apokoliptične’ prihodnosti, ki bi bila tema Justice League 2, še več. Sokrivec zanjo je očitno Kriptončan, ki se mu zavoljo ženine smrti zmeša in postane Darkseidov hlapič. Mnogo likov je pri tem pogubljenih, peščica pa gre pod Batmanovim vodstvom v partizane. Stvarstvo bi (zopet) rešil časoplovni Flash, ki v preteklosti preda Bruceu enigmatično sporočilo “Lojza je ključ” … 

Novi, črni Superman je poklon vstalemu Supsu iz literarne zgodbe The Death of Superman. Največ pa je Zack namenil Victorju Stonu aka Cyborgu, ki ga oče po nesreči spremeni v vsemogočen računalnik. “All your bitcoin are belong to me!”

Podaljšane bitke zaradi dodelanosti in mnogojunakovstva pustijo dober vtis, naj si gre za stopnjo z Knightcrawlerjem, Sups vs vsi ostali, ali za zaključno mikastenje. Sklepni del s črnim Supermanom je nasploh izboljšano predrugačen, med drugim brez tiste ruske familije, ki si jo je posiljeno zamislil Whedon. Ker se Flashu ni več treba ukvarjati s civili, odigra mnogo pomembnejšo vlogo … Ves ekstra material novega reza pa ni le nasičeno laseriranje, pretepanje in umovanje, kajti režiser si vzame veliko časa tudi za islandski pevski zborček, Clarkovo šepetanje koruzi in številne druge počasne vložke. Po Steppenwolfovem gromkem porazu je na primer še za pol ure ‘epiloga’. Vseeno mi gledanje v enem kosu ni bilo niti najmanj duhamorno in tempo je presenetljivo v redu. Počasnejši in praznejši deli so pač namenjeni komentiranju, saj se tak film uživa v piflarski družbi, iščoč čuda referenc in pomežikov. Eden takih je denimo Silasov pomočnik in nano-znanstvenik Ryan Choi, ki naj bi v futuri postal Atom.

Boljšost Zackove Lige pravice od kinematografske verzije je bila pričakovana. Je izčrpnejša, bolj smiselna in uravnotežena ter brez tistih obupnih retuš Supermanovih brkov. Tudi malce temačnosti in nasilnosti se filmu poda, zato ni nič narobe, da Batman reče “I will fucking kill you!” Vseeno pa ima tudi ta verzija šibke plati. Nekateri novi pogovori in prizori so recimo kratkomalo brezvezni, od Alfredovega čajnega svetovanja Diani do Barryjevega čudaške epizode s hrenovkami in psi. Ob skrajni dolžini bi pričakoval višjo dodano vrednost kot zgolj razširitve obstoječega, nekaj v slogu vrinjene risanke v (prav tako Snyderjevi) ultimativni izdaji Watchmenov. Nadalje se film mestoma trudi biti smešen, kar mu zvečine res ne uspe. In za nameček mlačen vtis pustita tudi oba neomikana Apokoliptčana, ki v svoji plitki nameri sauronovskega zavladanja nad življem največkrat le zverinsko renčita. Thanosovo pehanje kamni neskončnosti zmaga v vseh ozirih.

Sanjske sekvence z mrtvo Wonderco, Aquamanom in Zeleno lanterno se napajajo po videoigri Injustice, kjer se Superman zaradi Loisine smrti znori. Tukaj zanjo očitno krivi Batmana, posredi pa je še Darkseid, katerega križem kražem omega žarke celo vidimo za trenutek.

Glede na zaključek je na mestu vprašanje, ali se bo kontinuiteta, ki so ji fani nadeli ime Snyderverse, nadaljeval. Fanovska komuna seveda navija, ampak od izvirne zamisli je minilo veliko let, scenariji so se spremenili in igralci, kot je Ben Affleck, so sestopili. Prihajajoči The Flash, Aquaman 2, Shazam 2, Wonder Woman 3 in Black Adam bodo sicer del istega vesolja, toda preden se bo Liga spet sestavila, bodo tu že novi obrazi. Morda bo odgovor prinesel film o Flashu. Ta naj bi se imenoval Flashpoint, kar označuje dogodek, ko brzec resetira vesolje. Tako ali drugače bo DC sčasoma Darkseida gotovo pripeljal na velika platna, saj gre vendarle ua enega največjih kozmičnih pridaničev. Morda celo v kontekstu, kot so si ga zamislili za ta venček, kdo ve. A kdor hlepi po takojšnjih podobnih zgodbah, naj se ozre k animirankam. Nedavni Apokolips Wars ima veliko povezav s Snyderjevim scenarijem, dočim se gverilski Bats postavi proti samodržcu Supsu v Red Son!

Bagatelca: Darkseid in Thanos sta pobratima. Jack Kirby si je prvega zamislil, ko je delal za DC. A njegovi New Gods tam niso padli na plodna tla, zato se je vrnil k Marvelu, kjer je udejanil zelo podobne Eternals. Iz njih izhaja Thanos, katerega filmska namera je bolj omikana od kruleče Darkseidove.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja