Joker ugonobi nosečo Lois Lane in za nameček še par milijonov Metropoličanov. Kljub zločinu brez primere Batman vseeno lajna svoj ‘justice, not vengeance’ in od Supermana pričakuje ravnanje po črki zakona. Toda od besa zaslepljeni rešimož Burkežu iztrga srce in uvede nov svetovni red, ki je sicer brez kriminala, a takisto brez pravic. Bruce takim ‘izvensistemskim’ eksekucijam in kratenju svoboščin seveda strogo nasprotuje, zato se v Ligi oblikujeta dva tabora. Dogodki kmalu napredujejo do policijskega režima s Supermanom, Wonderco in Cyborgom na eni strani in Batsovimi vstajniki na drugi. Taka je iztočnica alternativne DCjeve krajine, ki jo je pred desetletjem izvirno predstavila pretepaška igra Injustice: Gods Among Us. Iz interaktivnosti je nato izšla stripovska zgodba, zdaj pa temu scenariju sledi še animiranka.

Čeprav se Supermanu sčasoma povsem skocka, saj izgubi več soljudi, ne le Lojzke, so njegovi motivi sprva bolj razumljivi kot Batmanovo pravičništvo. Itak je večna dilema, ali je Batman zaradi neprestanega ujčkanja psihopatskega povratnika nekako soodgovoren za vse Jokerjeve žrtve.

Medtem ko se igra odvija pet mračnih let po katastrofičnem dogodku, ko so vsi že na smrt skregani, risanka temelji na literarni predzgodbi iz prvega leta (Year One). Izvemo za Jokerjev izprijeni motiv, uzremo jedrsko pogibel Metropolisa v vsej svoji veličini in razumemo upravičenost Kal-Elovega besa, ko mu eden za drugim v rokah umirajo najbližji. Terminalno kaznovanje klovnaste pošasti se posledično zdi boljše od Batmanovega jalovega teženja k rehabilitaciji. Za zaščito nedolžnih se tudi prepoved vsakršnega nasilja ne čuje napačno. Vsi meddržavni konflikti, od Palestine do Kašmirja, so tako rešeni v trenutku. Ideji pritegne mnogokdo, med ostalimi Robin (Damian), ki fotru Batmanu itak ves čas očita mehkužnost. Toda Sups počasi izgublja moralni kompas. Odpravil bi puške, kaznoval tiste, ki ne reciklirajo in aretiral vse superjunake, ki mu nasprotujejo.

Wonder Woman tepe Bršljanko, Superman gre v pakt z Ra’som, Amazo pobije Hawkmana … Dolg je seznam še nevidenih ‘odnosov’ in takisto mrtvih herojev. Ne bi bilo pa napak, če bi si 75-minutna risanka vzela še deset minut več za globino.

Akcija je kajpakda nenehna, boji kljub ‘zemeljskosti’ raznoliki in spektakularni ter mrkim frisom navzlic se slišijo tudi dovtipi. Dasi nekateri ligaši že spočetka izstopijo, in sta ta glavna Sups in Bats, je v pripoved vpletena široka galerija junakov, med osrednejšimi denimo Plastic Man in Mister Terrific. Sklepajo se neobičajna zavezništva, bregova se izkažeta več kot le dva in često prijatelj tepe prijatelja. Veliki heroji padejo in se ne poberejo več, recimo Green Arrow, ki ga zadane vročinski žarek. Nasprotniki sicer najdejo vrsto trikov in prevar, a Kriptončan je prilično božji in na kraju ga ne zaustavijo mišice … Čeprav se risanka za razliko od stripa Year 1 sklene, židan iztek to ni, saj svet ostaja grobišče. Ker je Flash izgubil glavo že spočetka, ni možnosti flashpointa nalik slično katastrofičnemu Apokolips War. Jokerju je ubijalska šala uspela v celoti!

Injustice resda ne prinaša nikakršnega tehničnega napredka in je na trenutke videti kot nedeljska risana serija. Frisi so sicer zaradi druge Zemlje malce bolj robati, a risba je storjena z enakim šimljem in proračunom kot večina. Nadalje bi predstava lahko bila pet ali deset minut daljša na rovaš manj hitenja in boljšega razvoja likov. A spričo drugačnega scenarija in dobre pripovedi Nepravica gladko sodi v širok kanon boljših DCjevih animirank. Diktatorski Superman je slično zanimiv kot komunistični Superman v Red Sonu ali viktorijanski Batman v Gaslightu. Veselje multivesolja! Zato se lahko Injustice vzame kot povsem posrečeno DCjevo epizodo What if…

Injustice spominja na Marvelov Civil War. Vsaka stran ima svoje argumente in prej prijatelji se zdaj grdo gledajo. Vmešan je kajpakda tudi Stric Sam in še četrta entiteta.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja