Visoka so bila pričakovanja do nadaljevanja čudežne rešiteljice DCjevega filmskega sveta izpred treh let. Še toliko bolj, ker nam je koronska nemeza zdesetkala sezono superjunaških epov. A kakor sem bil med karantenskim preobjedenjem TV-produkcije željan visokoproračunskega spektakla, me je Wonder Woman 1984 kljub vnovič odlični Gal Gadot pustila nezadovoljnega. Pa ne zato, ker mi jo je studio v vidu razmer predvajal na ‘malem’ zaslonu, in sem gledal na sekretariatu ali vmes alt-tabal. Nak, vsebini primerno sem fantazijsko predstavo izkusil osredotočeno, na konkretni diagonali in brez motečih dejavnikov. Težava je kar v izdelku samem, ki sicer ni zanič, je pa nejasen, raztegnjen in mlačen. 

Wonder Woman je eden najstarejših DCjevih še vedno aktualnih likov. Nastopila je leta 1941, le malo za Supermanom in Batmanom, izmislil pa si jo je psiholog William Moulton Marston, taisti, ki je izumil detektor laži. Od tod njen laso resnice. Kdor je ljubitelj, naj si le pogleda film o junakinjinem nastanku: Professor Marston and the Wonder Women.

Film je postavljen sedemdeset let po prvosvetovnovojnem prvencu. Kakšnega posebnega pomena letnica 1984 nima in vsekakor ni povezana z Orwellovim družbeno-fantastičnim romanom. Važne so jedrske rakete, ampak te bi bile lahko tudi dve dekadi prej ali kasneje, medtem ko sem pogrešal času pritične melodije. Sredi tega nekam neizrazitega reaganovskega sveta škatlastih avtov, dresov za aerobiko in katodnih zaslonov se Diana udinja kot muzejska antropologinja in še vedno objokuje izgubo ljubega Štefa. Nakar se na lepem pojavi čudodelni predmet, ki uresničuje želje, in na prvi pogled so vsi presrečni. Toda ancientna najdba ni dobronamerna, temveč gre za inačico opičje tace, kajti vsaka izrečena želja ima svojo ceno. Ko se glavarju Bele hiše zahoče še večjega atomskega arzenala, je svet tik pred uničenjem.

Raznolike akcije pri reševanju človeštva kajpakda ne manjka, začenši s temiskirijskim uvodom. Čudežna žena v skoraj poltretjo uro dolgi predstavi luča laso resnice, odbija metke in prevrača tanke kot za stavo. Za dobro mero mimogrede udejani še ‘svoj’ nevidni frčoplan, dogajanje pa je večino časa svetlo in za razliko od prvenca otroško nepogubno. A film vsej barvitosti, počasnim posnetkom in dolgim Izraelkinim nogam navzlic nekako ne pritegne, celo zadolgočasi, kar gre pripisati več elementom, začenši z nasprotnikoma. Osrednji pridanič je Maxwell Lord, v stripu po veleumnosti, bogastvu in mržnji do superjunakov sličen Lexu Luthorju, v filmu pa zgolj nerazdelan televizijski šarlatan. Ob njem nastopi še Cheetah, ena najstarejših Wonderčinih nasprotnic, vendar dobi zverina malo odrskega časa, je neprivlačno računalniško animirana in sploh ne pusti dobrega vtisa.

Max Lord je drugorazredni malopridnež, ki smo ga v igrani verziji videli prvi sezoni nizike Supergirl. V filmu ga igra Pedro ‘Mandalorian’ Pascal in je precej drugačen od svoje literarne predloge. Ne izpade v redu in še manj njegov nepojasnjen aziatski sine, ki obstaja samo zato, da so scenaristi lahko rešili svet. Zanimivost: Max je eden redkih, če ne edini nasprotnik, ki ga Wonder Woman v stripu ubije. Slikosuk temu seveda ne sledi.
Da je vključen pokojni Steve Travor, pokaže že napovednik, zato z njegovo omembo nič ne kvarim. Fantov sedemdesetletni skok v prihodnost je resda vir par (edinih) šal, toda njegova čudežna pojavnost je precej nepristna in netrajnostna.

Najšibkejši gradnik filma je po mojem nedomiselna, slabo razumljiva ali v najboljšem primeru slabo podana fabula. Ideja o prekletem kristalu želja, za katerim stoji nek pozabljeni lokijasti bogec, je ponesrečena od začetka do konca. Pehanje za artefaktom ni nikakršen kvest glavnega zlikovca, saj izpade, da ga možak naključno najde v neki pisarni, ne da bi sploh vedel, kaj to je. Coprnija, ki obuja davno mrtve ljubimce, enkrat deluje na dotik, naslednjič pa kar prek satelitov vpliva na vse Zemljane, je docela nepojasnjena in v tako štorijo pravzaprav sploh ne sodi. Maxwellova nora želja po več in več, četudi na rovaš vsega, kar mu je ljubo, je takenako nedojemljiva. Zaman sem pričakoval kakršnokoli navezavo z Wonderčino domovino, na kar namigne pričetek. Za povrhu morebitna sporočilnost, da si je želje treba prislužiti, v zmedeni rdeči niti sploh ne priplava na površje. Takisto izdelek ne doda prav ničesar v DCjev filmski univerzum, kar je velika škoda.

V 150 minutah bi lahko bilo več Wonderčine lore, pa tudi razvoja njenega lika, dobili pa smo le drobce. Ženska se je recimo na hitrico naučila leteti, tole pa je zlati oklep iz nedavnih stripov. Dobra oprema, vendar bi bolj prišel do izraza v boju s kakšnim res hudim nasprotnikom, ne z instantnim likom iz kristala želja.

Med gledanjem Wonder Woman 1984 sem večkrat neuspešno razmišljal, kaj se dogaja (in zakaj!), zabavljal nad šibkim Lordom in slabo izkoriščeno Cheetah, celo zehal in zaman čakal na obilje gradnikov iz širokega stripovskega izročila. Moralna nota, ki se je loti že uvod, se mi takisto ne dopade oziroma je zgrešeno predstavljana. Prav nič klimatičem, prej beden zaključek je samo še utrdil nezadovoljstvo. Saj ne rečem, da bi moral biti za konec vselej velešefovsko krvavo klanje. Da junakinja ne pušča trupel, pokaže človeške solze in naposled zmaga z dobroto, mora tudi nekaj šteti. A tako pri finalu kot pri celotni zgodbi ne gre toliko za ‘kaj’, marveč ‘kako’ je vse skupaj izvedeno in naposled sklenjeno. Predstava me kratkomalo ni pritegnila, kamoli potegnila. Kot da bi gledal enega od povprečnih animiranih celovečercev. Se mi zdi celo, da sem bolj užival v lanski risanki Wonder Woman: Bloodlines. Razočaran! In dejstvo, da bo film večina užila na televizorjih, splošnemu mnenju nikakor ne bo koristilo.

Razen začetne scene navezave s Themysciro ni. (Menda je v pripravi samostojen film o Amazonkah.) Namen uvoda je le sporočilo, da se ‘pravi junak ne rodi iz laži’, kar pa ne pije vode glede na prikazano. Mala Diana sploh ni lagala oziroma goljufala, temveč se je po sili razmer pač ‘znašla’. Za nameček izjava ne gre vkup s prejšnjim filmom, kjer so Amazonke Diani zamolčale resnico o njenem fotru.
Film ne vsebuje referenc na DCjevo filmsko vesolje. Bržda zato, ker sta bila leta 1984 Bruce Wayne in Arthur Curry zelo majhna, Kal-El pa še ni prišel na Zemljo. Vseeno sem upal vsaj na postkreditni namig. Žal smo deležni brezveznega prizora z Lindo Carter kot amazonsko legendo Asterio. Kdo je Linda? Ona lepotica, ki je v sedemdesetih igrala Wonder Woman v TV-seriji.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.