S sveže Pajkomoževe predstave sem odšel razočaran. Ne samo spričo vsenivojsko obupnega Koloseja, katerega bednost se odraža celo v jakosti projecirane svetlobe, in bi ga bilo po mojem najbolje porušiti ter potresti s soljo. Tudi ne zgolj zavoljo telebanov, ki prepoved prodaje kokic lajšajo s čipsom iz brezdanjih šumečih škrnicljev. Nak, glavno razočaranje gre kar na rovaš filma samega. Kljub visokoletečnosti je na moji lestvici brez kanca oklevanja najšibkejši del trilogije in eden manj posrečenih Marvelovih izdelkov zadnjega veka. Ob siceršnjem kakovostnem trendu njihovega slikosuka tako na srebrnem platnu kot na malih zaslonih je to vsekakor nepričakovano!

Filmski Spider-Man, s katerim upravlja Sony, je v prejšnji fazi postal član Avengerjev. No Way Home pa se sklene z nekakšnim resetom, ki daje misliti na večjo samostojnost prihodnjih filmov. Nič narobe, je pa zato aktualni izdelek nesamostoječ kot še noben doslej.

Pisanje bo malce kvarniško, toda itak že napovedniki dovolj nazorno pokažejo, v katero smer gre vsebina. Kot se spomnimo iz Far from Home, je prejšnji zlikovec Mysterio izdal Spideyjevo identiteto in mu naprtil vrsto grehov. Peter zatorej obišče cehovskega kolego Štefa Čudnega in ga prosi za potterjevski urok pozabe. A coprnija se sfiži in brez prave razlage v aktualni svet popadajo liki iz starih Spider-Manovih filmov (beri: iz drugih vesolji), tistih pred Tomom Hollandom. Kar sta Loki in Silva osvobodila vzporedne svetove, se je MCU očitno otel vsakršnih omejitev. Ampak Willem Dafoe kot Green Goblin, Alfred Molina kot Doc Octopus in ostali iz naftalina potegnjeni znanci niso zgolj robni akterji in pomežiki piflarjem, marveč osrednji, pravzaprav edini sestavni deli. To pa se mi za film, ki ga hodi gledat najširše občinstvo in bi moral biti posledično samostoječ, kratko malo ne zdi primerno, zlasti ne v predočeni obliki.

Priložnostnim kino obiskovalcem, desetletnikom in mamam obstoj sočasnih Zemelj ni poznan in prav tako ne šeme izpred desetletja in dveh. Za užitje No Way Home pa mora biti gledavec tozadevno razgledan, saj mu je drugače bore malo jasno oziroma sploh ne dojame poante zgodbe. S tem je film postal ena velika nesamostojna navezava, na eni strani s pradavnino, na drugi pa z naslednjo coprnikovo štorijo. A če bi bila to edina težava in bi bil onkraj tega slikosuk v redu, potem vsaj pri meni ne bi bilo razočaranja. Na žalost pa stare Spideyjeve nemeze sploh niso ne vem kako mojstrsko vdelane, in je njihov glavni adut to, da pač so. Sprva interesantno presenečenje se izkaže kot kilava zamenjava za enega ali dva močna sovražnika z jasno izraženo izvorno pripovedjo. Dejansko si ne znam razložiti, počemu se je studio namesto svežih zamisli in še nevidenih nasprotnikov odločil za brezvezno reciklažo taistega Zelenega škrata iz leta 2002 kot glavnega hudobca in vpeljavo večvesolja.

Doctor Strange igra bistveno večjo vlogo od Tonyja Starka v prvem Hollandovem filmu. Pravzaprav vidimo več čarovnikovih supermoči kot Spider-Manovih. Se pa obadva obnašata precej butasto in je kar težko verjeti, kako zavozita stvarstvo.

Kritikam pa s tem še ni konca, kajti tudi samo odvijanje ne zadovolji. Filmu očitam prerazvlečenost in votlost, kajti mnogoteri kader je predolg in skorajda vsak dialog ima odvečne ter neumne vrstice. Zlasti prva polovica ni kul, oba Maščevalca se vedeta neverjetno butasto tako v besedah kot v dejanjih ter nekateri liki, vključno s Petrovim bajsastim oprodo in Happyjem Hoganom, niso simpatični. Ne želim krajšosti, temveč manj praznine, več iskrivosti in predvsem humorja. S Pajkovo predstavo, ob kateri se niti enkrat ne zakrohotaš, mora biti nekaj hudo narobe. Ustvarjalci bi dobri dve uri morali bolje izkoristiti, recimo z boljšimi predstavitvami karakterjev. Nadalje zaplet o proslavljenem Spider-Manu, ki znenada postane državni sovražnik številka ena, glede na njegove pretekle dosežke ne pije vode. Neverjetno tudi izpade, da junačka, ki se je bíl s Thanosom, kot majhnega otroka pretepa Osbornova pokveka. In nenazadnje, smrt Petru bližnjega lika se zdi zgrešena oziroma posiljena ter gre bržda na rovaš prekinitve pogodbe.

Doc Ock in Green Goblin sta med bolj poznanimi Spideyjevimi sovražniki. Nismo dobili njunih novih različic, marveč tisti iz 2002 in 2004. To se je sprva čulo posrečeno, toda končna manifestacija Spiderversa se meni ni zdela v redu.

Ob nizu zamer se bravec upravičeno vpraša, kaj mi je v filmu sploh dopadlo. Resnici na ljubo, ne prav dosti, pa sem ga pogledal dvakrat, in sem skrajno začuden nad obče pozitivnimi mnenji. Resda je projekt nadvse ambiciozen, saj sočasno vključi večvesolje, nadaljuje stare filme in resetira aktualen Spider-Manov svet, toda udejanjenje je tisto, ki mi kratko malo ni pogodu. Tudi zaključkovo, pri katerem večina ne ve, kaj točno se je zgodilo. Za moje pojme je to scenarij za animirano serijo What If ali kakšno Spiderverse risanko. Oziroma za kratek predfilm za prihajajoči Doctor Strange and the Multiverse of Madness, katerega napovednik se zavrti po odjavni špici. Škoda, da se nisem držal osrednjega sporočila filma, da je treba pričakovati razočaranje, saj potem nisi nikoli zares razočaran.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja