Kitajski Huawei, tisti, ki z ogromnimi omarami telekomunikacijske opreme zalaga večino svetovnih operaterjev, je leta 1987 ustanovil bivši IT-strokovnjak ljudske armade. Sprva so preprodajali kable in telefonske razdelilce, nakar so v tipično kitajski maniri pričeli kopirati tujo opremo. Preboj jim je uspel s pogodbo z vojsko, saj so prepričali generale, da je raba uvožene tehnologije velika grožnja nacionalni varnosti. V uporabniški segment so se podali šele v novem tisočletju, najprej kot sestavljalci raznih onegajev za uveljavljene blagovne znamke, medtem ko so lastne smartfone pričeli sestavljati šele v tem desetletju. Danes imajo v tem poslu rastoč desetodstotni tržni delež in so drugouvrščenemu Applu tik za pecljem. Njihova namera je jasna: postati največji izdelovalec mobitelov. Zato Huawei vodi dve premijski liniji, P in mate, zaradi česar dela galamo dvakrat letno.
Aktualnež je mate 10 pro, konkreten 6-palčnik, a vseeno nižji od S8+. Gre za sodobni ozkorobi brezgumbni aparat s povišanim displejem 9 : 18, ki pa čudaško ohranja ostre vogale. Prikazovalna tehnologija je OLED, dočim mreža šteje samo 1080 x 2160, kar je manj od navadne desetke. Resnici na ljubo pike ni videti in manj pikslov dodatno pripomore k že tako vzdržljivemu telefonu (baterija ima rekordnih 4000 mhA in dejansko zdrži opazno več). Srčika je seveda hišni 10-nanometrski procesor kirin 970, ki je primerljiv s Samsungovim in Qualcommovim tekmecem. Inženirji izpostavljajo dodaten čip za strojno učenje NPU (neural processing unit), ki pripomore k zaznavanju obrazov, off-line prevajanju in spremljanju uporabnikov navad. A to je bolj kot ne marketinški prijem, saj so taki učinkovitejši ‘AI-oddelki’ standardni deli modernih procesorjev. Applov svojemu pravi bionic, Qualcomm hexagon in Samsung VPU.
Fon je stereo, v kar preklopi samodejno v portretnem načinu, in ima začuda IR-blaster za črnogorsko upravljanje s televizorjem ter klimo. Zadajšnji prstni čitalnik je umeščen idealno in ohišje je vodotesno. Ne poseduje pa SD-razširitve, brezvrvičnega polnjenja in vhoda za slušalice. Največji huaweijev adut je pak dvokamerični sistem, udejanjen v navezi z Leico. Glavna 12-megapičična in stabilizirana kamera po novem zajema skozi bolj odprto zaslonko f/1,6, medtem ko drugo oko gleda monokromatsko in skrbi za svetlost. Naveza omogoča solidno globinsko meglenje in portretni način. Rezultati so razredu primerni, vendar napram konkurenci neizstopajoči. Če cepidlačim, so posnetki barvno prenasičeni, kljub širši lini nič jasnejši od ostalih, video nima ultra upočasnjenega snemanja in portreti so na iphonu X boljši. Je pa fino, da aparat – bržda zavoljo AI-procesorja – sam prepozna gledano vsebino in prilagodi način.
Na softverskem področju mobitel ne blesti. Aplikacije so podvojene, sistem je zasmeten s polovičarskimi nucniki in dizajn preobleke ni všečen. Huawei resda omogoča hitro spreminjanje tem, vključujoč ikone, a to zna vtis le še poslabšati. Edini estetsko posrečen element je zbirka dobih namiznih fotografij, ki se izmenjujejo. Vmesnik ima sicer par edinstvenosti, kot so zaklepanje programov na prsti odtis, risanje bližnjičnih simbolov s členkom (recimo W za vreme) in grebanje neskončno dolgih screenshotov. A manjkajo nekatere elementarnosti, na primer zbuditev potrkanjem, odklenjenost v domačem okolju in pritisk na notifikacijske ikonice na ugasnjenem zaslonu za vsebinski pogled. Sistem ponuja opcijo dvojnih računov za nekatere servise, kar bi prišlo prav marsikateremu ‘profesionalcu’, a kaj, ko od vseh aplikacij podpira le FB, Snapchat in WeChat. Twitter in Instagram bi morala biti obvezna. Zrcaljenje na TV dela breztežavno, Android Auto pa sploh ne.
Mate 10 pro je dobil nagrado za industrijsko oblikovanje, kar se mi zdi sila nenavadno, kajti stekleni sendvič ni prav nič posebnega. Proti modelom z zaobljenimi zaslonskimi vogali je docela generična ploščica. Že res, da mu urnosti gre očitati, ima velik displej in dobre fotografske zmožnosti. Navadnemu uporabniku kajpakda hudega ne bo. Toda iščoč drobne razlike, po katerih se terminali med seboj razlikujejo, ugotoviš, da kitajski ‘tovariš’ ne ponuja otipljive dodane vrednosti. Recimo lastnega pomočnika, dodatnih naprav, navidezne resničnosti in ekosistema, kakršnega gojita Samsung in Apple. Tisto hvalisanje z umetno inteligenco je namreč neotipljivo in vprašljivo. Ko bi stal denimo 700 evrov, bi ga priporočal brez slabe vesti, tako pa je z 850 enotami enako cenjen kot bolj eleganten in večzmožen galaxy S8+. Oziroma komaj kaj cenejši od prihajajočega S9+.