Hololens na glavi

Čudaški LordFebo spet skače po stanovanju z neko naglavno pripravo, gestikulira po zraku, izreka besede in dela piv piv piv, le da se tokrat ne spotika ob kable. Mora na obisk k zdravniku, ki samo posluša? Ne, možak se je z enim najbolj futurističnih kosov zabavnjaške opreme ujel v obogateno resničnost.

Obogatena resničnost ni enaka navidezni. Slednja pomeni obisk popolnoma drugega sveta, nikakor povezanega s stvarnostjo. Medij je VR-čelada, ki zatesni zunanje, predvsem vidne dražljaje, in nam projicira edinole umetno us­t­varjeno okolje. Obogatena resničnost po drugi plati zgolj pestri gledalno polje z navideznimi, praviloma dinamičnimi elementi. Najbolj preprost primer je heads-up display, ki vojaškim pilotom na vizir izrisuje podatkovje in obzornico, da jim ni treba pogledovati na inštrumente. Augmented reality, kakor se internacionalno reče tehnologiji, ni omejena le na naprave tik pred očmi in s principom ima bržda izkušnjo marsikdo, le da tega ni jemal kot silni AR. Se spomniš Logitechovih webcamov, ki so ti na glavo v živo poveznili oslovska ušesa? Po­dobno počno fotografski programi za mobilnike z različno dekoracijo na prizorih. AR so bile tudi mnoge igrice za playstationovo kamero, kjer si na teveju gledal sebe z gorjačo v roki. AR je Legova aplikacija, s katero skeniraš katalog in si na zaslonu ogleduješ 3D-model igrače. In nenazadnje so tako doživetje mobilniški Pokemoni, saj žepne pošasti vidiš v resničnem okolju.
Poznan je še Ikein nucnik, ki s tablico v sobni pogled učinkovito dodaja pohištvo, toda povečini je ljudski AR v domeni igračkanja. Projekcijski HUD v avtomobilih je petična oprema in se v svoji enostavnosti pravzaprav ne šteje za nadgrajeno resničnost. Google glass, naočnik z miniaturnim zaslonom, se v štirih letih ni udejanjil, niti ne predvideni modeli poznanih špeglarskih znamk. Trgovinsko ogledalo, ki dodaja tvoji podobi oblačila, in okenska stekla s prikazovalniki smo na sejmih videli pred mnogo leti, v praksi pa prav nikjer. Niti nismo dočakali pred časom oznanjenih očal castAR, tistih, ki so dražila z zabavnim namizniškim in prostorskim igranjem, vid­nim seveda le igralcema. A v profesionalni rabi je augmented reality bolj pogost in resnično koris­ten. Prikazovalniki in označbe terena so bistvene pri nadzoru dronov prek kamere. Mehaniki imajo naoč­ni­ke ali tablice, ki ob usmeritvi v motor tanka ali elektroniko avtomobila dinamično označijo komponente. Arhitekti si z ARjem bolje predstavljajo struktu­re v okolju. Z napredkom prosojnih prikazovalnikov, optike in prostorskega zaznavanja bo tega še bistveno več. Dodzevno pa največje napore v potisk tehnologije vlaga Microsoft s projektom hololens.

Samostojna ZF-tiara
Medtem ko so vse velike IT-tvrdke naskočile VR, so se v Redmondu odločili za drzen drugačen pristop. Njihov pogled na dojemanje digitalnega okolja prihodnosti je samostojen naglavni računalnik s prozornim vizirjem, ki stereoskopsko riše 3D-objekte v prostor. Kablov zato ne potrebuje in načeloma ni slepomišnega spotikanja, saj je okoliš viden. Okna, meniji in vsebina so torej položeni čez domačo ali pisarniško stvarnost. V filmčkih pred točno dvema letoma je Microsoft impresivno demonstriral igranje Minecrafta v dnevni sobi, napredne oblike sporo­ča­nja, izobraževalno ogledovanje človeškega telesa, umetniško izražanje in industrijsko oblikovanje. Uporabnik je komandiral in ustvarjal z ročnim ali gla­sovnim ukazovanjem. Odtlej so navdušujoče pos­netke še popestrili, a kaj konkretnejšega o hololensu kot končnem izdelku ni bilo slišati. Študija seveda živi, vendar izdelek ne bo na policah prihodnji mesec. Vseeno pa je zadeva naprodaj, saj programerji potrebujejo razvojno platformo. Tak primerek, ki v Evropo pripeljan košta okrogle štiri tisočake, smo dobili v roke oziroma na glave tudi sami.

Razvpiti VR-sistemi pridejo v gromozanskih škatlah in mi prostor napolnijo z dodat­nim senzorskim hardverom ter pretirano količino kablov. Samozadostni hololens pa s svojo formo očara že ob prvem stiku. Poteg­neš ga namreč iz elegantnega etuija in z njega ne visi niti ena žička. Napravo umes­tiš na glavo kot krono, zato se ne opira na nos. Deluje z očali in kljub teži dobre pol kile ne moti pretirano. To je nekaj več od oculusa, vendar gre upoštevati, da v njej bivata tako računalnik kot baterija. V delovni izvedenki osrednjo železnino predstavljajo Intelov stari gigaherčni atom, dva gigabajta delovnega pomnilnika in 64 giga SSD za shranjevanje. Sistem so kajpakda Okna 10, katerih okleščen štartni meni se prikaže deset sekund po vklopu. Videti je kot jasna metrska prosojna tabla, ki lebdi v zraku seženj stran. Po ikonskih ploščicah drsim s pogledom, saj rahlo obračanje glave izbirnika ne premika. Šele če pride tab­la do meje vidnega polja, se pomakne v očesni doseg. Zato je kljub oziranju naokoli vselej pred nosom, kar za večino hologramov ne velja. Potrujem s preprostim ročnim enogumbnim stikalcem.

Za razliko od prvega menija se vsa druga okna, ki jih sprožim, statično in s pravilno perspektivo umestijo v prostor. Nastavit­ve gredo na omaro, zemljevidna aplikacija na steno in Microsoftova štacuna na vrata. Ko se sprehajam po sobi, vsi elementi ohranjajo položaj in geometrijo. Oni so del prostora neodvisno od opazovalca. To je bistvo hololensa. Da se zaveda sten in svojega položaja, skrbi pet sp­red­njih kamer. Ena je globinsko tipalo, nekakšen kinect v malem, medtem ko ostale zajemajo prostor in kretnje rok. Če­prav je zaznava nevidna, se za poseben ZF-učinek pri kartiranju okolice čez zidove in pohištvo za hip izriše trikotniška mre­­ža. V sobo navdušen namečem nekaj predpripravljenih hologramov iz galerije. Pod strop gredo raketa in astronavt in na tla kuža ter muca. Na polico si postavim še polmetrskega Doomhammerja, ki je videti kot animirana akcijska figura. Vse reči lahko za silo manipuliram tudi prstično. Nad posteljo nato prikličem Rimsko ces­to, jo zavrtim in približam naš sistem. Demonstracije izobraževanja so še utripajo­če srce pred mano, osemvaljni motor na mizi in prerez človeškega telesa.

Še neizkušeni AR
Optična rešitev, ki omogoča Microsoftove holograme, je tako napredna, da ob­sta­ja le v laboratorijih in takih konceptih. AR-čarovnija je bolj zapletena kot VR. Slika odseva na docela prosojnem filtriranem steklu, tja pa fotone skozi teko­če­kristalno matriko LCoS (Liquid Crystal on Silicon) streljata svetlobna topova z vrha ohišja. Osnovni princip je sličen projektorjem, vendar tehnologija ni enostavna, saj tu ne gre za eno plosko podobo, marveč za bogatitveno 3D-projekcijo. Globina dodanih objektov mora biti združljiva z resničnostjo, brez občutka tujskosti za oko ter um. Da vse skupaj izpade naravno in jasno ter sodeluje z zenicami, so inže­nirji iznašli nove premaze, izdelali najfinej­še prizme in v škatlo ujeli najbolj pisane mavrice. Za name­ček so zasnovali namenski čip, HPU (Holographic Processing Unit), ki računa tridimenzionalno grafiko, riše stereoskopijo in matematizira prostor. Posledica vse te magije je, da so objekti videti precej ‘hologramski’: so trirazsežni, rahlo prosojni in imajo svoje mesto v etru ne oziraje na opazovalca. Velika torta recimo ostaja perfektno na mizi, ko se premikam po prostoru. Pri tem je grafika razločna, svetla, brez vidnih pik in prijetnejša od VR-gledanja.

HPU prav tako skrbi za tolmačenje kretenj, a ta vmesnik v sis­temskem okolju zaenkrat ni dovršen. Pozna samo stegovanje kazalca za potrjevanje in odpiranje dlani pred nosom za priklic prvega menija. Ni premetavanja oken nalik Minority Reportu. Prav tak ne moreš holograma z roko razbliniti. Aplikacije seveda to urejajo po svoje, vendar kakšnega naprednega mahalnega doživetja nisem imel, razen da so me soljudje gledali skrajno čudno. Holostudio je prisrčno modelarsko orodje, a delo s prsti je mukotrpno. Tudi zato, ker moraš roke dvigovati skoraj do višine obraza. Še ena sorta vmesnika je govor, ampak v sistemu ne seže dlje od ‘select’. Cortana je seveda ves čas prisotna in mi rade volje pove, kje je najbližja bigmekarna, toda oken ne zna zapirati. Najboljši vnosnik je kar kliker, čeprav natančnost in priročnost niti z njim nista vrhunski. Prelaganje elementov po vseh treh oseh je precej­šen izziv potrpežljivosti. Bistveno pri vsej tej prostorskosti pa je, da si ho­lolens zapomni obiskane sobe in ohranja nji­hove vsebine. Kipec orka, torta, brskalnik na kredenci, hobotnica pod posteljo, vse je tam, kadarkoli si kdorkoli nadene vizir. Ob pretiranem igranju imam zato po stanovanju kar naenkrat veliko holosmetja.

Na žalost Microsoft ni izdelal vseobsegajočega prikaza zmož­nosti hololensa in začuda ni nihče za hec udejanjil znamenitih vojnozvezdnih hologramov. Zato je treba izkušnje loviti po drobcih. Ena boljših je detektivka Fragments, ki domači okoliš spremeni v prizorišče zločina. Iščem razrahljan zidak v steni, kaplja mi spod stropa in na mojem kavču sedi neka ženska. Bolj akcijska demonstracija je RoboRaid, kjer iz sten priletijo robotski zlodeji. Poleg glavomernega streljanja po njih je najbolj zabavno nažiganje po zidovih, saj z njih odpada omet. Zanimiv koncept je tudi Young Conker, poznani veveričnik, ki zbira kovance po mizah in policah. Tla in pohištvo se namreč spremenijo v platformski poligon. Vse ni vedno na piksel natančno, kajti predmeti znajo lebdeti nad podlago, toda v oziru eksperimenta je sveže in posre­čeno. Pri tem ima znatno vlogo še neomenjeni gradnik, 3D-zvok. Priprava ima vgrajena dva ob­ušes­na zvočnič­ka, ki izvrstno ust­varjata prostorski občutek, a napram slu­šal­kam ne tesnita zunanjosti, zato sem še vedno ’prisoten’. Škoda, da ni na voljo nobene srhljivke, da bi prikazni iskal po lastnem stanovanju. Kaj pa je navsezadnje hololens kot medij za drugo, neizbrancem nevidno raven?

Ozkogleden prototip
Špili so praviloma narejeni z orodjem Unity, ki doslej edini uživa podporo Microsofta. Ker je platforma še orenk v razvoju, je aplikacij par ducat in vse po vrsti so testne, grižljajčkaste. Igre so parminutne, pogled na galaksijo je pičel, anatomski prerez telesa nima izobraževalne vrednosti, turistični ogledi krajev z obkro­­žujočim videom so ravno tako le poskusi. Obstajajo brskalnik, Skype, nekakšen YouTube, Twitter, zemljevidi in poštni klient, vendar so to navadne table, ki se parkirajo na steno. Vse delujejo in gledanje meter in pol širokega filma je dejansko presenetljivo v redu. Vseeno v danem trenutku to ni zaključen računalnik z uporabnim okoljem, kjer bi mi žmigale notifikacije in vreme. Tudi BT-tipkovnice mi ni uspelo priključiti. Najbrž vse to bo, kajti projekt je ambiozen. Hololens ni mišljen kot nosljiva, osebna naprava tipa google glass. Je precej bolj ambiciozen projekt. Na teren pravzaprav ne sodi, saj nima GPSa in mobilniške komunikacije ter doma­la terja omejen prostor. Brez sten kar ne ve, kaj bi sam sam s sabo.
Sem upal na prostorski čečkalnik, kot je VRovski Tilt Brush, ki bi v resničnem prostoru še bolj prišel do izraza. Ampak zaenkrat je od ustvarjalnik orodij na voljo zgolj Holostudio. Ta je očem učinkovita demonstracija, toda preden z rokami zmodeliraš karkoli zadovoljivega, fašeš božjastni napad. A Microsoft je že s 3D Paintom v Oknih pokazal, da teži k modeliranju v prostoru in nato udejanjenju stvaritve s 3D-tiskalnikom.

Vse povedano se bere fantastično. Sami hologrami so kljub zgodnjim tehnikalijam učinkoviti in povsem novi ter otvarjajo mnogo idej. Toda to za moje konkretno doživetje velja le, če gledam ozko. Dobesedno. Aktualni hololens ima namreč veliko hardversko hibo, ki zavda izkušnji in jo morajo popraviti: grafični del zaseda le majhen vidni kot celotne stvarnosti. VR-prikazovalniki, kot sta rift in vive, se ponašajo s 110 stopinjami gledišča. To sicer ni vseobsegajoče, a zadostuje za alternativno doživetje. Tale obogatena resnič­nost pa premore kakšno tretjino tega in je pravzaprav na razpolago v oknu. Elementi so hitro porezani, krožnice planetov niso razpete po celi sobi in človek v narav­ni velikosti se pri pasu neha. Dinozavrski svet in kao ‘celozaslonske’ svetovne des­tinacije me ne potegnejo vase, marveč jih spremljam skozi pravokotnik, kot bi vsebino gledal na večjem televizorju. Microsoftovi videoposnetki, v katerih je uporabnik obkrožen s hologrami, se zato zdijo precej zavajajoči. Je pa res, da je treba pripombo jemati z rezervo, kajti ipak sem imel na glavi prototip. Zato ta minus navajam kot dejstvo zgodnjega razvoja, ne kot kritiko izdelka. Za komercialni hololens pa se bodo morale plašnice znatno razširiti. Občutek vzporedne realnosti pri dvakrat širšem gledanju bo vrhunski.

Umestno vprašanje je, kdaj se bo to zgodilo. Microsoft kljub dvoletnemu kazanju ni niti namignil na izid, niti ni povedal toč­nega namena hololensa. Imajo vizijo, da bo to domači PC ali bolj delovno orod­je? Cikajo nemara tudi na VR, če jim uspe dovolj raz­ši­ri­ti digitalno gledišče in nekako zatesniti preostanek? Bodo hololens izdelovali sami ali bo to pos­­tala splošna sorta računalni­kov? Je prihodnost potemtakem holograms­ka? V to smer ARja navsezadnje orjejo tudi drugi, dasi nihče s tako kakovostno rešitvijo. Aktualni preizkus je sicer učin­kovit in potencial za dvoslojne svetove obstaja, toda stež­ka si predstavljam, da bi taka reč, ki bo gotovo draga, cikala na domače uporabnike. Počemu pravzaprav? Za par kratkoročnih igric in predvajanje YouTubovih filmčkov na steni samemu sebi? Lahko sicer razmišljam, da bi bil onegaj ob raz­ločnejši in širši grafiki ter virtualni tipkovnici lahko postal samozadosten računalnik. V pisarne bi lahko spravili petkrat več uradnikov. Ampak to se mi zdi bajanje. Ne maramo za naglavne inštalacije in solerstvo takisto ni fino. Da bi se tehnologija vgradila v navadna očala, je sicer privlačna misel, a vseh komponent se ne da miniaturizirati. Zlasti ne baterij, ki že v tej obliki zdržijo samo dobro uro. Bo hololens potemtakem prinesel dodano vrednost ustvarjalcem, mehanikom, vesoljcem? To so radovednosti brez odgovorov.