Hitriške prilike

Tiste o nissanih in toyotah, ki NOSajo in driftajo po nočnih ulicah. Tiste o ameriških avtih mogote, ki jih iz havbe štrleči superchargerji dvigujejo vznak. Tiste o Pešcu in Naftnem. LordFebo jih ve vse!


Eksplozija požene bat, gred se obrne, zavrtijo se zobniki in turbina zadiha. Potem iz kanistrov v mašino špricne čarobna snov, zaradi katere se pogled spremeni v onega iz Vojne zvezd, ko gre ladja v hiperprostor. Še pomniš, tovariš, te animacije iz prvih Hitrih in drznih, ko s štartne črte v oblaku dima šinejo RX7, eclipse in integra? In potem nepozabne Dominicove izjave: “Ni pomembno, če zmagaš za miljo ali za palec, zmaga je zmaga.” Tako se je začela filmska franšiza, ki je v šestih poglavjih prinesla skoraj poltretjo milijardo dolarjev in je ravno štartala v sedmo. A dotična retrospektiva gre v resnici na račun prvih treh filmov – tistih, katerih vpliv je presegel srebrna platna.

Need for Speed Underground je začel daljšo serijo mest­nih divjalnic, ki so dale na stran prestižne embleme in panoramske ceste ter se osredotočile na športnike nižjih razredov. Z njimi smo merili pospeške, dirkali po noč­nih ulicah, driftali in jih neprestano nadgrajevali, tako mehansko kot kozmetično. Oziroma, če dam citat iz opisa: “Vsakdanje avtomobile v skladu z urbanimi trendi spreminjamo bodisi v lučkasti kič na štirih kolesih, bodisi v ciganski voz z okosmatenim volanom in ovčko na sedežih.” Dvojka je ta del pripeljala do skrajnosti, saj je bilo moč nabaviti hidravliko za poskakovanje, dvižna vrata, osvetlitev mašine, pol prtljažnika suvajoče muzike, spuščanje plina izpod blatnikov in spinerje (prosto sukajoče se kromane radkape). Kdo ve, koliko je od tega profitiral ameriški ‘aftermarket’ z avtomobilskimi deli.


Nezbrisljiv odtis gum

Videli smo že marsikatero predstavo z dirkaško vsebino, recimo Days of Thunder, Gone in 60 Seconds in Driven. A tam so bili v prvem planu Tom, Angelina, Nicolas in Sylvester. Leta 2001 pa je prišel prelomen bencinski film, tak brez znanih frisov, in pus­til globok odtis v obči popkulturi. Obrnil je namreč smerokaz avtomobilističnega fetišizma. Dotlej so bili poželjivi le ferrariji, lamboti in porscheji, nakar je The Fast and the Furious mladim štirikolesniškim navdušencem predstavil svežo in privlačno plat volaniziranja: polnočno dirkanje z bolj ljudskimi japonskimi pocestneži. Italijanski in nemški super­šport­ni­ki s 350 na števcu so bili kot Claudia Schiffer – zgolj mokre sanje. Drkanje na lušno sosedo in razmiš­ljanje o nafrufljenih ter luč­kastih mazdah, nissanih in toyotah pa se je zdelo manj brezupno.

The Fast and the Furious je predstavil avtomobilske karafeke, ki jih dotihmal nismo uzrli. Med ostalim je s končnim spopadom med toyoto supro in dodgem chargerjem ’70 prvikrat pomeril ameriške osmaške mišice z navitimi rižmašincami. To večno tekmo so nadaljevanja še bolj poudarila, a tehtnica je kljub slišanemu “muscle beats import every time” ostala uravnotežena. V trojki je sicer mustang na kraju premagal nissana, vendar z japonskim motorjem. Zmotno pa je prepričanje, da se takle avto mogote ni sposoben postaviti na zadnja kolesa. Serijski sicer ne, naviteži s tankovskim navorom pa še kako. Nekateri pospeškarji imajo zaradi tega zadaj varovalo, da se ne dvignejo preveč.

Studio Universal se ni nadejal tolikšne uspešnosti. V projekt vodilni niso povsem verjeli in so se stežka dali prepričati režiserju, ki ga je navdušila zgodba z naslovom Racer X v reviji Vibe. Članek je govoril o resnični avtomobilarski sceni nočnega New Yorka, o dirkah v ravni črti, japonskih importih in magič­nem soku, posebnem plinu, ki poviša moč motorja. Producenti so na kraju pristali in držali pesti, da bodo neznani tandem mišičnjaka Vina Diesela in modrookega Paula Walkerja ter kup poceni plo­če­vi­ne sploh pritegnili dovolj občinstva. Na koncu so se bo­­gato omastili, saj se jim je vložek štiridesetih mega­dolarjev petkratno povrnil.
Milijoni lastnikov športnejših izvedenk običajnih avtomobilov so začeli ravno zaradi Hitrih investirati v dodatno opremo, kajti film je nazorno prikazal turbine, kromane kolektorje, izvenserijske zračne filtre in podvozne neonke. Poleg tega so bili Drzni največja reklama za NOS, blagovno znamko plina nitro ameriškega proizvajalca Holley. Ne več tiščanje po ovinkastih cestah in drvenje z vratolomno hitrostjo, sp­loš­ni hit urbanih pozerjev je postalo merjenje pos­peš­kov na četrt milje. Novi snovi so sledile še druge vsebine. Dirkaške igre so pod vplivom docela obrnile ploščo in dobili smo čuda naslovov, ki so se napajali s filmsko tematiko, največ znotraj serije Need for Speed. In nenazadnje, hitrodrzna serija je botrovala izredni uspešnosti MTVjeve oddaje Pimp my Ride.

Vin Diesel je glavna faca niza. Dvojka in trojka, kjer ga ni bilo, sta zato na blagajnah pušili. Bivši breakdancer s krstnim imenom Mark Sinclair je zagrizen igralec WoWa in namiznih Temnic & zmajev. Poleg produkcijske hiše si lasti tudi ig­ro­tvorni studio Tigon, ki je odgovoren za vesoljske Ri­ddickove kronike in barcelonsko pocestnico Wheelman. Zaigrati kani v novem delu XXX, spregledano, a odlično vlogo pa je imel v Find me Guilty.


Mojstri volanov in gedor

Na krilih zelencev sta bila 2 Fast 2 Furious (2003) in Tokyo Drift (2006) samoumevna. Prvi je pripeljal Evo Mendes in skylina R34, vendar je bil pod črto precej slab. Drugi pa se mi je s svojo gajdžinsko japonskostjo zdel čisto simpatičen. Za nameček nas je trojka dodatno izobrazila. Z globokim nasvetom “če ti ne uide spod nadzora, ga nimaš pod nadzorom” smo spoznali disciplino driftanja in kako na tak, zadek odnašajoč način dvoriš Tokijkam. Filmarji so za izvedbo najeli legendarnega Dorikina, enega in edinega drift kinga Keiichija Tsuchiyo, ki se ga je dalo opaziti v nekem kadru. Zgodba, ki je imela veliko stičnosti s proslav­ljeno animejsko serijo Initial D, je predstavila tudi japonske ilegalne gorske dirke, tako imenovane touge. Oboje se je vnovič odrazilo v igrah, recimo v Gridu in Carbonu.

Tokyo Drift je zabeležil najmanjši inkaso, zelo verjetno spričo odsotnos­ti Pavla in Vincenta. V oko bodečih nesmislov je bilo premnogo, od tiste krntije v uvodu, ki poskakujoča po šodru drži korak z viperjem na cesti, do divjaškega driftanja čez znameniti nabito polni prehod za pešce v Shibuyi. A kljub popolni risankavosti se mi je zadnjekolesni pačinkasti scenarij dopadel. Zanimivo, da je po zgodbovni časovnici film umeščen za šestico. Han, ki v filmu umre, namreč nastopi v štirki, petki in šestki, nakar gre v Tokio. Tam jo skupi od Jasona …

Dušebrižniki so tedaj protestirali zoper filmovje, češ, da širi napačne nauke. Da se cestno vigilantstvo splača in ni nikoli sankcionirano. Ne karamboli, ne policisti, nič ne more ustaviti drvenja med prometom, “ki te vsaj za tisti kratek čas naredi svobodnega.” Tako rešiš vse težave. Zakaj bi pele pesti, če lahko govorijo avtomobili? Ako ti baba skače čez plot, natikalca rogov povabiš na drag race in si opereš čast. Pri zaletavanju nihče ne utrpi poškodb in ob morebitni totalki imaš že naslednji dan nov dirjalnik. Zvitki dolarjev in pomanjkljivo oblečene babe, ki tudi same driftajo kot za stavo, so kajpak privzete.
Res je, to sporočilo ni zveličavno in zgledi vlečejo. Kakor so filmi spodbudili subkulturo, so bili nepos­redno krivi za mnogo nesreč. Nekateri so poljub­ljali robnike že na na parkirišču od kina. A tak je vpliv spekulativnih medijev in z ognjem se lahko potemtakem lotimo polovice tovrstnih izdelkov. Včasih so čefurji po ogledu Van Dammovih filmov izvajali krož­ne na cestnih svetilkah, zdaj so skušali stlačiti honde civic pod šleparjev keson.

Desetsekundi avto je omenjen ob več prilikah v zgodnjih filmih, izraz pa se nanaša na rezultat dirke na četrt milje oziroma 402 metra. Razlog za mero je zgodovinski. Ko so simcityjasto začrtavali ameriška mesta, je bil en \’blok\’ oziroma razdalja med križišči osmina milje. Ker je to premalo za pošteno tekmo, so ga dirkači pač tiščali do drugega semaforja. Toliko je nato postala standardizirana dolžina dragstripa, piste za merjenje pospeškov. A deset sekund je hudirjevo dober čas, zlasti v kontekstu mazde RX7 in toyote supre. Od fab­riš­kih modelov to uspe le redkim superšportnikom, recimo mclarnu P1, porscheju 918 in veyronu super sport. Nissan GT-R? Enajst sekund. BMW M5? Dvanajst.

Večina gledalcev slaba sporočilnost ni motila, se bo pa vsakdo nedvomno spomnil, kako smo se smejali dvema tipičnima F&F-neumnostima. V mislih nimam nadnaravnih šoferskih podvigov in navideznih topgunovskih pospeškov, ki voznika skoraj prekuc­nejo v prtljažnik, ko nitro najde pot v izgorevalno komoro. Bolj očitna in kontinuirana smešnica je tis­ta, da Brian in Dominic v kritičnem trenutku med dirko na nož vselej čudežno najdeta nižjo prestavo ali par tisoč obratov lufta. Prej sta namreč dirkala pri treh jurjih in polovičnem plinu. Druga fantas­tič­nost je, kako vsi mladeniči, tudi srednješolci, v nulo obvladajo šraufarijo in čez noč vsako konzervo spimpajo v ultimativni dirkalni vagen. Mulčki so eno­stav­no volanizatorski in strojniški geniji ter četudi imajo gas do daske, lahko vedno skinejo to dasko. Zlaganje zmagovalnih avtomobilov pa je vendarle kot lego kocke. Tako pač je in filmi bodo že vedeli.

Skyline R34 GT-R je pred desetletjem zavoljo filmov F&F in iger pos­tal najbolj poželjiv japanski dirkalnik, ki uradno na zahod ni nikoli prišel. V osnovni različici je vsa štiri kolesa gnal 2,6-litrski dvolitrski šestvaljnik, ki je imel zaradi japonskih pravil na papirju 280 konj, v resnici pa okoli 320. A Nissan je izdelal še par hudejših izvedenk, recimo nismo z-tune, katerega konjušnica je štela 500 glav. Brian s srebrnim modelom odpelje dirko v dvojki (kako pride do njega, pokaže specialni kratek filmček Turbo-Charged Prelude v DVD-izdaji), medtem ko je tale modri iz štirice. Dotičnega so uporabili za lepe kadre, medtem ko so za dirke izdelali potrošne makete. Za vsak film baje več kot sto.


Fur(j)anje naprej

Trendovski vpliv hitrih in drznih je po Tokijskem driftu jenjal. Izvirna trilogija se je napajala iz nedovoljenega dirkanja in to disciplino izdatno spromovirala. Naslednja poglavja pa so bila drugačna. Motorji so še vedno hrumeli, toda časi sfriziranih japonskih značk in dvoriščnega merjenja gonad so minili. Zgodbe so bile naenkrat kriminalne in pišto­ljers­ke, medtem ko so glavne blagovne znamke postali igralci. Vin se je iz neznanega ksihta kljub vedno večji golši preobrazil v akcijskega bad­assa in tudi Paul je imel za seboj par odmevnih filmov. Ekipa je še dobila na pomembnosti, ko se je v ekipi priključil terminatorski Dway­ne Johnson. Da se je nekje po poti pojavil naslednik skylina, gundamovski nissan GT-R, je opazil komaj kdo.
Resda avtomobili že spočetka niso imeli neke kontinuitete in so jih liki menjavali hitreje kot Bond babe. A po trojki so postali le še inventar znotraj visokooktanskih akcijad. Spektakularnosti jim ne gre očitati, širšega odtisa pa niso več puš­čali. Tega ne bo spremenilo niti sedmo poglavje, dasi mu je pozornost zajamčena že zaradi preminulega Walkerja.

Fast 5 iz leta 2011 sicer ni zaslužill največ, velja pa po kritiških ocenah za najboljšega v seriji. Vsem se je nenavadno prikupil mrkofrisni The Rock, proti čigar širokoplečnosti in bicepsoidnosti je Naftar videti kot hobit. Film se dogaja v Riu in bolj kot na korenine spominja na Ocean\’s Eleven. Nadaljevanje je navrglo še več zelencev, a je kljub tanku in Bardu slabo. Mimogrede, tista frača, ki špila v drugi trologiji, je Izraelka Gal Gadot, ki bo Wonder Woman.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja