Tiste o nissanih in toyotah, ki NOSajo in driftajo po nočnih ulicah. Tiste o ameriških avtih mogote, ki jih iz havbe štrleči superchargerji dvigujejo vznak. Tiste o Pešcu in Naftnem. LordFebo jih ve vse!
Eksplozija požene bat, gred se obrne, zavrtijo se zobniki in turbina zadiha. Potem iz kanistrov v komore špricne čarobna snov, zaradi katere se pogled spremeni v onega iz Vojne zvezd, ko gre ladja v hiperprostor. Še pomniš, tovariš, te animacije iz prvih Hitrih in drznih, ko s štartne črte v oblaku dima šinejo RX7, eclipse in integra? In potem nepozabne Dominicove izjave: “Ni pomembno, če zmagaš za miljo ali za palec, zmaga je zmaga.” Tako se je začela filmska franšiza, ki je v šestih poglavjih prinesla skoraj poltretjo milijardo dolarjev in je ravno štartala v sedmo. A dotična retrospektiva gre v resnici na račun prvih treh filmov – tistih, katerih vpliv je presegel srebrna platna.
Nezbrisljiv odtis gum
Videli smo že marsikatero predstavo z dirkaško vsebino, recimo Days of Thunder, Gone in 60 Seconds in Driven. A tam so bili v prvem planu Tom, Angelina, Nicolas in Sylvester. Leta 2001 pa je prišel prelomen bencinski film, tak brez znanih frisov, in pustil globok odtis v obči popkulturi. Obrnil je namreč smerokaz avtomobilističnega fetišizma. Dotlej so bili poželjivi le ferrariji, lamboti in porscheji, nakar je The Fast and the Furious mladim štirikolesniškim navdušencem predstavil svežo in privlačno plat volaniziranja: polnočno dirkanje z bolj ljudskimi japonskimi pocestneži. Italijanski in nemški superšportniki s 350 na števcu so bili kot Claudia Schiffer – zgolj mokre sanje. Drkanje na lušno sosedo in razmišljanje o nafrufljenih ter lučkastih mazdah, nissanih in toyotah pa se je zdelo manj brezupno.
Studio Universal se ni nadejal tolikšne uspešnosti. V projekt vodilni niso povsem verjeli in so se stežka dali prepričati režiserju, ki ga je navdušila zgodba z naslovom Racer X v reviji Vibe. Članek je govoril o resnični avtomobilarski sceni nočnega New Yorka, o dirkah v ravni črti, japonskih importih in magičnem soku, posebnem plinu, ki poviša moč motorja. Producenti so na kraju pristali in držali pesti, da bodo neznani tandem mišičnjaka Vina Diesela in modrookega Paula Walkerja ter kup poceni pločevine sploh pritegnili dovolj občinstva. Na koncu so se bogato omastili, saj se jim je vložek štiridesetih megadolarjev petkratno povrnil.
Milijoni lastnikov športnejših izvedenk običajnih avtomobilov so začeli ravno zaradi Hitrih investirati v dodatno opremo, kajti film je nazorno prikazal turbine, kromane kolektorje, izvenserijske zračne filtre in podvozne neonke. Poleg tega so bili Drzni največja reklama za NOS, blagovno znamko plina nitro ameriškega proizvajalca Holley. Ne več tiščanje po ovinkastih cestah in drvenje z vratolomno hitrostjo, splošni hit urbanih pozerjev je postalo merjenje pospeškov na četrt milje. Novi snovi so sledile še druge vsebine. Dirkaške igre so pod vplivom docela obrnile ploščo in dobili smo čuda naslovov, ki so se napajali s filmsko tematiko, največ znotraj serije Need for Speed. In nenazadnje, hitrodrzna serija je botrovala izredni uspešnosti MTVjeve oddaje Pimp my Ride.
Mojstri volanov in gedor
Na krilih zelencev sta bila 2 Fast 2 Furious (2003) in Tokyo Drift (2006) samoumevna. Prvi je pripeljal Evo Mendes in skylina R34, vendar je bil pod črto precej slab. Drugi pa se mi je s svojo gajdžinsko japonskostjo zdel čisto simpatičen. Za nameček nas je trojka dodatno izobrazila. Z globokim nasvetom “če ti ne uide spod nadzora, ga nimaš pod nadzorom” smo spoznali disciplino driftanja in kako na tak, zadek odnašajoč način dvoriš Tokijkam. Filmarji so za izvedbo najeli legendarnega Dorikina, enega in edinega drift kinga Keiichija Tsuchiyo, ki se ga je dalo opaziti v nekem kadru. Zgodba, ki je imela veliko stičnosti s proslavljeno animejsko serijo Initial D, je predstavila tudi japonske ilegalne gorske dirke, tako imenovane touge. Oboje se je vnovič odrazilo v igrah, recimo v Gridu in Carbonu.
Dušebrižniki so tedaj protestirali zoper filmovje, češ, da širi napačne nauke. Da se cestno vigilantstvo splača in ni nikoli sankcionirano. Ne karamboli, ne policisti, nič ne more ustaviti drvenja med prometom, “ki te vsaj za tisti kratek čas naredi svobodnega.” Tako rešiš vse težave. Zakaj bi pele pesti, če lahko govorijo avtomobili? Ako ti baba skače čez plot, natikalca rogov povabiš na drag race in si opereš čast. Pri zaletavanju nihče ne utrpi poškodb in ob morebitni totalki imaš že naslednji dan nov dirjalnik. Zvitki dolarjev in pomanjkljivo oblečene babe, ki tudi same driftajo kot za stavo, so kajpak privzete.
Res je, to sporočilo ni zveličavno in zgledi vlečejo. Kakor so filmi spodbudili subkulturo, so bili neposredno krivi za mnogo nesreč. Nekateri so poljubljali robnike že na na parkirišču od kina. A tak je vpliv spekulativnih medijev in z ognjem se lahko potemtakem lotimo polovice tovrstnih izdelkov. Včasih so čefurji po ogledu Van Dammovih filmov izvajali krožne na cestnih svetilkah, zdaj so skušali stlačiti honde civic pod šleparjev keson.
Večina gledalcev slaba sporočilnost ni motila, se bo pa vsakdo nedvomno spomnil, kako smo se smejali dvema tipičnima F&F-neumnostima. V mislih nimam nadnaravnih šoferskih podvigov in navideznih topgunovskih pospeškov, ki voznika skoraj prekucnejo v prtljažnik, ko nitro najde pot v izgorevalno komoro. Bolj očitna in kontinuirana smešnica je tista, da Brian in Dominic v kritičnem trenutku med dirko na nož vselej čudežno najdeta nižjo prestavo ali par tisoč obratov lufta. Prej sta namreč dirkala pri treh jurjih in polovičnem plinu. Druga fantastičnost je, kako vsi mladeniči, tudi srednješolci, v nulo obvladajo šraufarijo in čez noč vsako konzervo spimpajo v ultimativni dirkalni vagen. Mulčki so enostavno volanizatorski in strojniški geniji ter četudi imajo gas do daske, lahko vedno skinejo to dasko. Zlaganje zmagovalnih avtomobilov pa je vendarle kot lego kocke. Tako pač je in filmi bodo že vedeli.
Fur(j)anje naprej
Trendovski vpliv hitrih in drznih je po Tokijskem driftu jenjal. Izvirna trilogija se je napajala iz nedovoljenega dirkanja in to disciplino izdatno spromovirala. Naslednja poglavja pa so bila drugačna. Motorji so še vedno hrumeli, toda časi sfriziranih japonskih značk in dvoriščnega merjenja gonad so minili. Zgodbe so bile naenkrat kriminalne in pištoljerske, medtem ko so glavne blagovne znamke postali igralci. Vin se je iz neznanega ksihta kljub vedno večji golši preobrazil v akcijskega badassa in tudi Paul je imel za seboj par odmevnih filmov. Ekipa je še dobila na pomembnosti, ko se je v ekipi priključil terminatorski Dwayne Johnson. Da se je nekje po poti pojavil naslednik skylina, gundamovski nissan GT-R, je opazil komaj kdo.
Resda avtomobili že spočetka niso imeli neke kontinuitete in so jih liki menjavali hitreje kot Bond babe. A po trojki so postali le še inventar znotraj visokooktanskih akcijad. Spektakularnosti jim ne gre očitati, širšega odtisa pa niso več puščali. Tega ne bo spremenilo niti sedmo poglavje, dasi mu je pozornost zajamčena že zaradi preminulega Walkerja.