V ponos in čast si šteje LordFebo, da rokuje z najboljšo, najbolj poželjivo letošnjo žepno ploščico. Rob se tanjša in še malo manjka, pa bo slika že na zadnji strani.
Preveč telefonov sem dal čez roke, zato me novitete prevečkrat puščajo ravnodušnega. Na dve leti bi morali izhajati, pa bi bilo bolj zanimivo. Ali majke mi, S8 me je prevzel. Ni revolucija, ki bi streljala laserje in kazala holograme, toda sprememba je opazna. V formi, kajpakda, saj nekam višji zaslon z neverjetno malo roba pade v vsako oko. Displej zasede skoraj 83 % celotnega pročelja, kar je rekordno (iphone 7: 65 %, galaxy S7 edge: 76 %). Aparat pravzaprav deluje kot tisti fotošopani koncepti, tudi spričo še ene všečne novitete, zaobljenih kotov. LG in Samsung sta se tole bržda zmenila, zakajti vse našteto definira tudi konkurenčni model G6, medtem ko bodo ostali zelo verjetno trendu sledili s prihodnjim rodom. Obe velikostni različici sta sicer kanček daljši od predhodnih, toda približno enako široki in lepo sedeta v dlan. Obenem ju zaznamuje konkretno večja prikazovalna površina. Ne samo, da ima navaden S8 obsežnejši ekran od prejšnjega ta velikega, marveč zaradi novega, povišanega razmerja prikaže več vsebine. Privlačnost in uporabnost, torej!
Zaslonska širina, pomagača plitvina
Za novo proporcijo 18,5 : 9 napram doslejšnjemu standardu 16 : 9 so se odločili tako zavoljo videa, ki se približa kinoformatu, kot na rovaš dodatne vrstice ikonic in centimetra v programju. Aplikacije z neskončno, ‘skrolabilno’ vsebino s tem nimajo težav, naj gre za zemljevide, družabna omrežja ali brskalnik. Tiste s fiksno grafiko, recimo špili, delujejo v izvirni obliki z nekaj črnega roba ali jih na na silo raztegneš. Slednje ponekod funkcionira, drugod ne. Videopredvajalniki načeloma slikosučejo od roba do roba, kar je videti prav izvrstno, pri čemer kakopak igra vlogo takisto vrhunski AMOLED-sijaj z razločnostjo 2960 x 1440 in nalepko HDR. Tankorobi ustroj je možen na račun odpovedi fizičnemu domačemu gumbu, s čimer Samsung po sedmih generacijah uvaja nazaslonske ikonice. Samo po sebi to ne moti in srednja ima celo vibratorski odziv, je pa neposrečen položaj bralnika prstnega odtisa na zadku. Namesto preizkušene sredine so ga umestili ob fotoaparat, kar je dvojna neumnost. Je previsoko za naraven položaj normalno dolgega kazalca, za nameček pa prst pomotoma vselej položiš na lečo!
Poleg odklepanja s prstnimi vijugami S8 uvaja eksperimentalno razpoznavo šarenice, ki jo je lani demonstrirala lumia 950. Tako imenovanega iris scana ne gre mešati z retinal scanom. Slednji temelji na žilicah v mrežnici, tale pa na vzorcu barvnega kolobarja okoli zenice. V ta namen ima telefon dodatno IR-kamero, ki rdeče zasveti. Pristop ne deluje najbolje, kajti treba je nekam nenaravno zreti v zgornji rob, in niti tedaj odklep ni instanten in zajamčen, zlasti ne na soncu. Toda v kombinaciji s prstnim čitavcem se fon naglo aktivira. Še ena hardverska malenkost je dodaten gumb na levi strani, ki prikliče pomočnika Bixbyja. Z njim kani Samsung tekmovati z Googlovim asistentom, Cortano in Siri, razvili pa so ga bivši Applovi programerji, zbrani v zagonskem podjetju Viv Labs. Korejci so jih enostavno kupili, saj se zavedajo pomembnosti beleženja osebnih podatkov, ako hočejo biti več od izdelovalca pikslov in tranzistorjev. Bixby je štartal prav z S8, vendar bo sčasoma postal del ekosistema, ki sega od pametne bele tehnike prek nosljivih digitalij do avtonomnih avtomobilov. Sluga je sicer še močno zaostal in streže le z vremenskimi, opomniškimi karticami in zanimivimi članki ter na fotkah kao prepoznava artikle in krajevne znamenitosti. V času pisanja nima enega samega aduta v primerjavi s prej omenjeno družbo. Niti razpoznava amerikanščine še ne deluje. Googlov pomagač s tem seveda ni odpuščen, škoda pa je, da se dotičnega gumba ne da vezati na kakšno drugo opravilo.
Vršac železnine, dvojne mečine
Srček evropske osmice je v 10-nanometrski tehnologiji izdelano čipovje exynos 9 z dvema četverojedroma, 2,3-gigaherčnim za urne opravke in 1,7 za štedilniške. Gre za najhitrejšo mobilniško rešitev ta hip, močnejšo od snapdragona 835, ki bije v ameriški verziji S8. V primerjavi s predhodnikom je sintetični doprinos celo do četrtine, dočim se v praksi vsa ta moč izrazi le pri ukvarjanju z videom, v VRu in pri nekaterih zahtevnih igrah tipa Injustice in Asphalt Extreme. Samsung začuda ni sledil dvoučnosti tekmecev in zadnja kamera ostaja 12 mega z zaslonko f/1,7. Posnetki so v tem razredu sicer vrhunski, le bližnji selektivni fokus, s katerim se ponašata huawei P10 in iphone 7, je umeten in neprikladen. Dodani filtri in učinki, ki bolj pritičejo cenenim dolsnetim nucnikom, ne doprinesejo veliko, medtem ko bodo sebkarji pozdravili res dobro prednje oko. To avtofokusirano zajema z 8 megapikami in v načinu HDR ter odpravlja dermatološke hibe. Omembe vreden je še najsvežejši bluetooth 5.0, ki omogoča višje hitrosti, domet 200 metrov in povezanost dveh naprav hkrati! Preostali hardver je prilično nespremenjen: monozvočnik, SD-razširitev, barometer in merilnik srčnega utripa ter krvne oksigenacije. Vodilo-polnilo je USB-C, dočim klasični jaka za slušalke ostaja. Aparat je tudi vodoodporen, to pot celo do poldrugega metra globine.
Vmesnik se odslej imenuje ‘experience’. Softver je prijetno oblikovan in zloščen, a mu podvojenost programčkov ne dela usluge. Troje oblačnih shramb, dva kaslca, dve galeriji, dva koledarja, dve štacuni … Uporabnik iphona se temu upravičeno smeji. Kakšnih izpostavitve vrednih oziroma sila uporabnih novih prijemov okolje ni dobilo, bolj dodelave obstoječega. Najboljši od Samsungovih nucnikov je fizkulturni S Health, ki je lepo napredoval, medtem ko za obstoj dobrega otroškega okolja, avtomobilskega modusa in glasbotvornega orodja Soundcamp ve malokdo, saj jih je treba dolsneti z njihove neprivlačne štacune. Znotraj sistema je mnogo galaxyju lastnih malenkosti, recimo varna mapa za (s)porno vsebino, špilavska orodja z zajemanjem videa, hitri časovni in lokacijski opomniki ter uporaben fičr ‘always on’, ki prikazuje uro in po novem celo sliko v ugasnjenem režimu. Pogrešam pa potrk po zaslonu za instantno obuditev, boljše sporočilne predoglede, lepše fotografije ob klicu, samodejno kolobarjenje tapet nalik huaweiju in res uporaben detajl z motorole, da potreseš fon za prižig lučke.
Ob koncu dneva S8 ni popoln telefon, je pa najbolj dovršen in najbolj napreden. Predstavlja železninski vrhunec v vseh pogledih in dovolj privlačno ter poceni VR-platformo. Baterijska vzdržljivost je glede na ostale paradneže nadpovprečna in se elektrificira bistveno hitreje od iphona. Če malce pošpekuliram, je baterija po debaklu z notom 7 nedvomno najbolj varna od vseh. Dodana vrednost so priložene zelo kakovostne slušalke mojstrov AKG Acoustics. Nadalje vsebuje največ praktičnosti, od vodotesnosti, ki omogoča podgladinsko fotkanje, in neprestanega prikazovanja ure prek res hitrega polnjenja, tudi brezvrvičnega, do sistemskega spodbujevalnika telesne aktivnosti. Za nameček prinaša novo formo, ki priteguje poglede. Samsungov ekosistem sicer ne more parirati Applu in ima par mimosunkov. Toda kljub temu je daleč najboljši in z največ potenciala na androidni strani. Poceni ta zadnji krik tehnike seveda ni, saj 64-gigabajtnež košta 800 oziroma 900 evrov v povečani izvedbi ‘plus’. Ampak kdorkoli se ozira k najjačim modelom, v mojem videnju ni druge možnosti in je še lep čas ne bo.
Računalnik iz žepa, ko okrog se potepa
Poleg očesne prepoznave ima S8 še eno stično točko z lumio 950. Ta je prinesla priključni dodatek continuum, ki je telefon sparil z mišjo, tipkovnico in zaslonom, Samsung pa ponuja 170-evrski DeX, ki počne taisto. V osnovi je to okrogla škatlica nalik plastičnemu pepelniku, v katero vtakneš napajalno in videožico ter nanjo postaviš fon. Na sistem gre modrozoba ali USB-priključljiva periferija. Ko vse to pripneš, se na monitorju ali teveju pojavi predelana, desktop varianta Androida. Operiraš z miško in tipkovnico, alt-tabaš, odpiraš in pomanjšuješ okna ter si skoraj normalno računalniško opravilen. Sistemske aplikacije, od pošte do galerije, so vse prilagojene temu modusu in bolj praktične. Samsungov brskalnik recimo privzeto nalaga neokrnjene strani, ne mobilnih verzij. Izboljšana je takisto Microsoftova pisarna, ki je na velikem zaslonu videti čisto zaresna. Prav tako je mogoče uporabljati telefonične funkcije – natipkati SMS ali zvočniško sprejeti klic.
Večina nucnikov takega okolja seveda ne podpira oziroma ne izkorišča. Sem sodijo Googlovi, kjer najbolj izstopa tipično mobilniški in posledično ne prav uporaben Chrome. Nekateri programčki imajo težave z vmesnikom ali sploh ne delujejo. Za igre povečini to ni in če že štartajo, so v oknu in ne podpirajo miške. Tudi odzivnost ob številnih oknih s pestro vsebino hitro pade. (Da telefon takrat res gara, pove hladilni ventilator, ki je v posteljici.) Zato mi je kljub DeXovi navidezni zanimivosti uganka, kdo točno ga bo z zadovoljstvom uporabljal. Terja namreč konkreten strošek, troganje škatle, kablov, tipkovnice in miške ter iskanje prostih monitorjev. V hotelski sobi pač ne moreš tipkati dokumenta na televizorju. Če si lahkih nog naokrog in bi rad za silo besedilil kjerkoli, je nedvomno boljša rešitev otipkovničena tablica, kakršne opisujemo nekaj strani naprej.
VR-šlem ni sploh problem
Sočasno z novo galaksijo so Seulčani splovili še črno posodobitev naglavnika gear VR, ki je skupen projekt z Oculusom. Sama inštalacija, v katero vtaknemo mobitel, je lažja in zračnejša, a podobna prejšnji beli: leče s 101-stopinjskim kotom, ročno ostrenje, drsni križec in še nekaj tipk ter vgrajen kiloherčni gibalni senzor. Novost pa je kontrolnik s pritiskovalno-božalnim večsmernikom, petelinom in mahalno zaznavo. Zdaj ni več treba nepraktično držati roke na glavi oziroma pritiskati po vizirju, marveč naravno kažeš na ikone, ročno pištolomeriš in gibalno sabljaš. Da sta pogled in merek ločena, osmisli in omogoči marsikatero novo izkušnjo, kajti prej je bilo ciljanje zvezano s sukanjem glave. Starejše titule ali take, katerih mehanika je v premikanju glave, ročnega kazanja ne podpirajo, vseeno pa s kontrolnikom klikaš. Prirejenih in naprednih naslovov je kar nekaj, recimo šicanje zombijev Drop Dead, pravljično povezovanje zvezd Night Sky, sestavljanje plastičnih modelčkov Monzo VR in slikanje po etru Paint VR. A ne ti ne številni drugi izdelki resnici na ljubo niso čisto nič posebnega. Ni namreč ene same aplikacije, ki bi nadmočno demonstrirala mobidično VR-3D-mahanje. V prvoosebnih dirkalnicah ti postane slabo, ugankarske prvoosebnice so brezveze, srhljivke v temnih bajtah ti zgolj mečejo strahce v obraz, streljanje kadavrov in vesoljskih ladij pa je na ravni igralnic v devetdesetih. Če bi večino teh vsebin gledal na navadnem zaslonu, se ob njih ne bi zadržal niti pet minut.
Saj se pozabavaš, prevetriš stereoskopske predstavitve in obkrožujoče filmčke, pogledaš trorazsežno interaktivno knjigo, se spustiš v globokomorje in poletiš skozi osončje. Vendar imajo ta doživetja kratkoročen privlak, in še tega zavoljo frišne tehnologije. Resda je rešitev brezvrvična, maska dovolj ergonomična, vmesnik dober in v špilu si zelo hitro. A po drugi plati je grafika neprimerljiva že s playstation VRom, kamoli s PC-rešitvami. Pikslavost je očitna in 60-herčno osveževanje zaznavno (domači sistemi imajo 90 oziroma 120). Velik je takisto drift, kar pomeni, da se bodisi vizir bodisi kontrolnik odkalibrirata in kar naenkrat za naravnost gledaš levo, z roko pa meriš v desno. Na srečo je ponovno umerjenje stvar ene tipke. Poleg tega se gear VR ne zaveda prostora. Ne moreš se premakniti pol metra v stran in pogledati za vogal ali s kontrolnikom seči v globino. Nagibanje je vse, kar je mogoče. Zato špili tipa Job Simulator, v katerih z rokami precizno grabiš reči, niso možni. Tudi slikanje v Paintu ni primerljivo s Tilt Brushem na vivu. Tu se moraš po prostoru nenaravno premikati s kurzorjem in čopič barva le po ravnini. Tam pa hodiš po prostoru, vlečeš vsesmerne sledi po zraku in gledaš kreacijo z vseh zornih kotov. Znotraj ekosistema obstaja še kopica nucnikov, kot so YouTube, galerija, brskalnik in Netflix, ampak vse to je bolj kot ne hec. Navkljub navidez precejšnji razločljivosti ekrana je resnična slika nejasna in na oko velika vsega 1024 x 1024. Mi na kraj pameti ne pade, da bi tako zrl film ali čekiral FB.
Zapisano zveni, kot da je gear VR neuporaben, nepriporočljiv kos plastike. Vseeno ni tako, zakajti komplet košta 130 evrov oziroma ga nekateri operaterji prilagajo zastonj k S8. Kot tak je za navdušenca nad tehnikalijami čisto soliden prvi korak v navidezno resničnost. Nekaj doživetij ipak nudi in softver se bo razvijal. Je pa res, da kao boljše igre niso ne zastonj ne poceni, saj koštajo deset in še več evrov, medtem ko demotov praviloma ni. Precenjenost je samoumevna: lačni novih svežih doživetj bodo keširali. In nato bentili pičlo vsebino oziroma dejstvo, da bodo kljub vložku igri namenili vsega pol ure. Penis v usta in to … Mimogrede, novi Samsungov šlem ima oba USB-priključka in je združljiv celo z modelom S6. A sam menim, da bo tisto pravo šele note 8 s 4K-zaslonom.
Za popoln spomin obkrožujoče bolščim
Škljoc. Ujet ni ozkokoten prizor, marveč celoten odtis prostora: spredaj, zadaj, dolaj, spodaj. Pri filmanju se to zdi še bolje, saj se med ogledovanjem dinamično oziraš naokrog po gibajočem dogajanju in se počutiš, kot da bi bil v resnici tam. Ne samo to: na tak način se da obkrožujoče doživetje, recimo koncertno vzdušje, v istem trenutku streamajoče deliti na Fejsiču in Tubiču. Vse to so možnosti Samsungovega geara 360 z letnico 2017, najnovejše sferične kamere. To je dvoočesna priprava, ki na vsako stran zre 180-stopinjsko, pamet pa nato obe videnji zlepi. Gledavec se po tej obkrožujoči panorami ozira z nagibanjem ploščice, premikanjem miške ali z rabo VR-naglavnika. (Da ne bo pomote, slika seveda ni 3D.) Za razliko od lanske krogle je letošnji model bolj ploščat, stoji sam od sebe in tudi držati ga je bolj praktično. Ima stikala in displejček, zato zna delovati samostojno, vendar je most z enim od novejših galaxyjev ali iphonov (drugi androidneži niso podprti) obvezen za presnemavanje ali pretočnost v živo. Je 250-evrska priprava obvezen pripomoček za nekoga, ki se rad fotoizraža?
Jedrnat odgovor: še vedno ne. Odsvet se začne pri splošni slabi kakovosti zajetega materiala. Samsung je lanskih skupnih 30 megapik znižal na 15 in zaslonko priprl na F/2,2. Fotosfere imajo pičlih 5,5 K pikslov naokrog in so milo rečeno švoh, video pa je še slabši. Nadalje izkušnji gledanja zavdata privzeto pačenje perspektive med sukanjem pogleda in opazno stičišče obeh polobel, ki ostaja moteče kljub bolj skupaj pomaknjenima lečama. Zlasti grdo je, če gre šiv čez človeka.
Enako bedno je, da se pri snemanju iz roke res neprivlačno vidijo porezani prsti. Ne rečem, da se s tako pripravo ne da ustvariti zanimivih posnetkov na vrhu hriba, na sejmu ali v družbi okrog mize. Toda v končni fazi je to hecanje. Vsakdo bo raje videl kakovostne navadne fotke. Tudi zato, ker fotosfere niso splošen standard. Gre sicer za navaden zapis JPG ali MPG, a v krogelno projekcijo ga spremenijo samo Samsungova in Googlova galerija, Facebook in YouTube. Pripenjanje v mail ali MMS in gledanje na TVju in celo v računalniških programih botruje neuporabni izvorni ravninski zaplati. Za najboljšo izkušnjo si mora gledalec na glavo povezniti VR-čeber. Kar seveda ni dopadljivo.
Možno je filmati s 60 (1080p) ali celo 120 sličicami, kar je obvezno za neboleče gledanje skozi gear VR. Nadalje je poleg obkrožujoče projekcije na voljo tudi smešna inverzna, tako imenovan ’majhen planet’ (primer je slika spodaj). Gear 360 se da uporabljati tudi kot klasično enooko kamero, s čimer zajameš zelo široke kote. Spodaj je navoj za na stativ oziroma palico. Prav tako programček po novem omogoča zapis ogledovanega prizora v navadno fotografijo (prej si moral za kaj takega narediti screenshot). Ampak zavoljo prej popisanih malusov 360-kamera enostavno nima vrednosti oziroma je na zadnjem mestu vseh mogočih fotozajemalk.
