Pritisneš naprej in lik hodi, to je ena najbolj pre­pros­tih mehanik v igrah. V resničnem življenju ni pravzaprav nič drugače. Mimobežno, nekje v ozadju uma pade komanda za premik in podzavest jo v sodelovanju z okončinami izvede. Ali pa niti pomisel ni potrebna, saj naši teleščki dihajo, držo ohranjajo in sfinktre stiskajo samodejno. Kaj pa, če bi avtopilot zatajil? Odgovor je Samo Naroke oziroma Manual Samuel. To je prismuknjena zgodba truplu, ki ga je po srečanju s kamionom Matilda malce pohecala. Če je sposobno en dan najosnovnejše funkcije opravljati ročno, se bo vrnilo v življenje. Ker to pomeni ukvarjanje z vsakim udom posebej, dihanjem in še mnogo­čim, bo dan dolg in naporen.

Samuel je lignjasta pokveka, ki sam od sebe ne zna držati niti trupa pokonci. Ukvarjanje z njegovim teleščkom je na kratki rok jezljivo privlačno.

V ploskovni, vegasti risbi in ob duhovitih pripombah napovedovalca se mora Samo torej spopasti z vsak­danjostmi, kot so oblačenje, pitje kave, scanje in vož­nja avta z manualnimi prestavami. Izziv je že sama hoja: des­ni petelin, desna noga, levi petelin, leva noga. Bognedaj dvakrat zaporedoma z isto okončino naprej, saj Samuel stori špago, ki jo pospremi zajedljiv komentar o ritmični gimnastiki. Roki imata prav tako svoji tipki, L1 in R1, in za držanje predmeta ju moraš vseskozi tiščati. Nadalje se kadavru stalno sušijo oči / peša vid, zato je primoran zavestno upravljati z vekama. Ker brez kisika ne gre, imamo ločena gumba za vdih in izdih. Samuel ima tudi težave z ravnotežjem in poravnavanje hrbtenice je obvezno. Ob pitju mora zadeti usta in hrano je treba zgristi. Roko­vanje z zombijastim telesom posledično terja dober nadzor členkov, tako za ritem kot za hkratno obvlado­vanje več tipk.

Tudi vožnja z ročnim prestavljanjem, tremi pedalkami, volanjenjem in držanjem glave je dober hec za par minut. A uživaško igranje to pač ni, le hec.

Sprva je Samo Naroke domiseln, svež izziv. Še zlasti pritegne, ker je prstično lomljenje vpeto v posrečeno predstavo z res odbitim nigroskejterskim Smrtežem. Kljub precejšnji zagamanosti nadzora se skozi polovico dneva prebiješ v dveh urah, saj ni umiranja in vra­čanja na začetek. A četudi dogajanje in štosi držijo do kraja, igralnost naglo pade. Upravljanje v resnici ni nikoli zabavno, marveč frustrirajoče za popizdit in ponavljajoče se. Ko moraš nekje res naglo prinesti nekaj z enega konca na drugega, pri tem pa odpirati vrata, prijemati, dihati, koračiti, mežikati in se držati pokonci, začneš ob desetem ponavljanju gristi ploš­ček. Nakar pride bojevanje z dodanim merjenjem, streljanjem, menjavo orožij in ščita … Za nameček zabudali ne­umnost, da sicer lahko ponavljaš en segment do ne­zavesti, a zapustitev igre pomeni reštart stopnje.

Ne vem, kako bi lahko bil Samuel boljši, saj so si avtorji domislili dovolj izvirne nivoje in pristope. Toda na koncu je le demo nenavadnega igranja. Traparije bi izpadle zabavne le v pijanskem lokalu.

Onkraj tega zgodbenega modusa špil pozna le vnovično reševanje vseh desetih zadač na čas. Toda to je zgolj še več koleričnega ponavljanja enega in istega. Če bi bili ti izzivi vsaj kratki, bi utegnili popestriti kak­šen pijanski žur, tako pa gre za celotne nivoje, ki trajajo pet in več minut. Kakršnihkoli skrivnosti ali stranpoti ni. Ročni Samuel zavoljo tega ni nič več od hecne demonstracije nečesa neobičajnega. Moje mne­nje gre v smeri simulacije toasta I am Bread, ki ima prav tak­š­no jezljivo, kontroler-skozi-okno-metalno mikromotorično mehaniko. Hobotnični Octadad s podobnimi opravili in udastim nadzorom je igralno bolj privlačen. Tudi če s Samom mučeniško vztrajaš do konca, se mi zdi desetak preveč za štiri ure neuživanja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.