Pritisneš naprej in lik hodi, to je ena najbolj preprostih mehanik v igrah. V resničnem življenju ni pravzaprav nič drugače. Mimobežno, nekje v ozadju uma pade komanda za premik in podzavest jo v sodelovanju z okončinami izvede. Ali pa niti pomisel ni potrebna, saj naši teleščki dihajo, držo ohranjajo in sfinktre stiskajo samodejno. Kaj pa, če bi avtopilot zatajil? Odgovor je Samo Naroke oziroma Manual Samuel. To je prismuknjena zgodba truplu, ki ga je po srečanju s kamionom Matilda malce pohecala. Če je sposobno en dan najosnovnejše funkcije opravljati ročno, se bo vrnilo v življenje. Ker to pomeni ukvarjanje z vsakim udom posebej, dihanjem in še mnogočim, bo dan dolg in naporen.
V ploskovni, vegasti risbi in ob duhovitih pripombah napovedovalca se mora Samo torej spopasti z vsakdanjostmi, kot so oblačenje, pitje kave, scanje in vožnja avta z manualnimi prestavami. Izziv je že sama hoja: desni petelin, desna noga, levi petelin, leva noga. Bognedaj dvakrat zaporedoma z isto okončino naprej, saj Samuel stori špago, ki jo pospremi zajedljiv komentar o ritmični gimnastiki. Roki imata prav tako svoji tipki, L1 in R1, in za držanje predmeta ju moraš vseskozi tiščati. Nadalje se kadavru stalno sušijo oči / peša vid, zato je primoran zavestno upravljati z vekama. Ker brez kisika ne gre, imamo ločena gumba za vdih in izdih. Samuel ima tudi težave z ravnotežjem in poravnavanje hrbtenice je obvezno. Ob pitju mora zadeti usta in hrano je treba zgristi. Rokovanje z zombijastim telesom posledično terja dober nadzor členkov, tako za ritem kot za hkratno obvladovanje več tipk.
Sprva je Samo Naroke domiseln, svež izziv. Še zlasti pritegne, ker je prstično lomljenje vpeto v posrečeno predstavo z res odbitim nigroskejterskim Smrtežem. Kljub precejšnji zagamanosti nadzora se skozi polovico dneva prebiješ v dveh urah, saj ni umiranja in vračanja na začetek. A četudi dogajanje in štosi držijo do kraja, igralnost naglo pade. Upravljanje v resnici ni nikoli zabavno, marveč frustrirajoče za popizdit in ponavljajoče se. Ko moraš nekje res naglo prinesti nekaj z enega konca na drugega, pri tem pa odpirati vrata, prijemati, dihati, koračiti, mežikati in se držati pokonci, začneš ob desetem ponavljanju gristi plošček. Nakar pride bojevanje z dodanim merjenjem, streljanjem, menjavo orožij in ščita … Za nameček zabudali neumnost, da sicer lahko ponavljaš en segment do nezavesti, a zapustitev igre pomeni reštart stopnje.
Onkraj tega zgodbenega modusa špil pozna le vnovično reševanje vseh desetih zadač na čas. Toda to je zgolj še več koleričnega ponavljanja enega in istega. Če bi bili ti izzivi vsaj kratki, bi utegnili popestriti kakšen pijanski žur, tako pa gre za celotne nivoje, ki trajajo pet in več minut. Kakršnihkoli skrivnosti ali stranpoti ni. Ročni Samuel zavoljo tega ni nič več od hecne demonstracije nečesa neobičajnega. Moje mnenje gre v smeri simulacije toasta I am Bread, ki ima prav takšno jezljivo, kontroler-skozi-okno-metalno mikromotorično mehaniko. Hobotnični Octadad s podobnimi opravili in udastim nadzorom je igralno bolj privlačen. Tudi če s Samom mučeniško vztrajaš do konca, se mi zdi desetak preveč za štiri ure neuživanja.
