V Pekingu je devet milijonov biciklov, poje Katie Melua, in po videnem sodeč podatek drži. Kitajska prestolnica, kot bržda vsa ostala tamkajšnja mesta, je preplavljena s premikajočimi se, parkiranimi in odvrženimi kolesi. Nič novega, a vseeno je slika sedanje dvokolesne krajine drugačna od tiste izpred borega desetletja. Takrat je bil enosledni vozni park kolaž vseh barv in oblik, dandanes pa večinski del predstavljajo uniformni modeli souporabne ekonomije. Nalik našemu biciklju, le da so opremljeni z GPSom in GSMom, ki omogočata puščanje in jemanje kjerkoli. Uporabnik dosegljivost preveri telefonično, nakar odčita črtno kodo na ključavnici in že pedalira po širokih kolesarskih stezah. Ker je v prometno nasičenem in precej kaotičnem velemestu to najboljši način za hitro premikanje, je moderno izposojanje prisotno na slehernem koraku. Z mobilniki po kloniranih kolesih bliska staro in mlado, kar je vsekakor presenečenje za prišleka, ki ima v glavi tipično podobo zguncanih azijskih kolesarjev s familijo na štangi in perutnino na prtljažniku.
Tehnologija in bogatija
Prizor enakih mednožnih poganjalcev – menda jih je več kot tri milijone – je resda dolgočasen in neprimerljiv z denimo amsterdamsko lastniško pisanostjo, vendar je eden od naprednih koscev Pekinga. Kraj namreč ni zaostal, reven in umazan ter poln sivih socialističnih stavb, kakršne pomnimo iz vzhodne Evrope. Niti ni to glasna, nepregledna tržnica eksotične hrane, kur v kletkah, poceni elektronike in ponarejenih superg. Ljudje ne vodijo na povodcu koz in na glavah nimajo bambusnih klobukov. Smoga začuda nisem zaznal in še peš-rikše ne obstajajo več. Mogoče v teh stereotipih pretiravam, toda kljub svoji razgledanosti nisem pričakoval tehnološko tako razvitega megalopolisa, prijetnih stolpničnih naselij, barvitih nakupovalnih središč, futurističnih brzovlakov, pomagalnih robotkov in visokega standarda. Vsak drugi mladec ima (originalen) iphone, po cesti se vozijo novi nemški in japonski avtomobili, narod množično plačuje z mobilniki in raba QR-kod je vseprisotna. Celo sinje nebo je vidno, kar gre na rovaš ekoloških ukrepov, med drugim električnih vozil.
Kitajska je velikanska in temu primerne so razlike. Na deželi so tradicionalne kmečke oprave samoumevne, audijev, tesel in velikanskih reklamnih displejev pa najbrž ni. Podoba in vzdušje industrijskih delov sta takisto drugačna od pekinškega centra in prizori brezmejnih odpadkov, ročne reciklaže ter slabih delavskih razmer v širši sliki države nedvomno niso redki. Vendar tedensko sprehajanje po Pekingu in bližnjem, še bolj modernem Tianjinu vsekakor ni bil skok v docela nov svet. Zlasti ne na glavnih komercialnih ulicah, kjer bi si želel lokalno ponudbo, a so me namesto Huaweijevega paviljona in kioska s cmočki pričakali tronadstropni Apple store, H&M, Zara, Gap, Adidas in tako dalje. KFCjev je več kot v Kentuckyju in McDonaldov po mojem ni toliko niti na Škotskem, le da tukajšnji zaradi priljubljenosti klobasic strežejo double german sausage beef burger. Še šitoarji, pomemben element slehernega popotnika, so dolgočasno običajni, dostojni in boljši od italijanskih.
Kitajska srp in kladivo sta drugačne sorte, kot se ju spomnimo iz naših krajev. Država je odprta in globalizacija je znamenito ulico Wangfujing z velikanskimi logotipi in prikazovalniki spremenila v kitajsko Peto avenijo ali trg Piccadilly. Luksuzne veleblagovnice in večnadstropni šoping centri so sredi mesta nanizani eden za drugim in držijo enako robo kot oni v Vegasu ali Dubaju. Kupna moč je velikanska in domačini najbolj marajo za tuje embleme. Sicer je bruto dohodek na Pekinčana še vedno znatno nižji od slovenskega, toda petina dvajsetmilijonske gmajne je bolj premožna od nas. Zato 800-evrski mobiteli niso neobičajni, Mercedes samo za tamkajšnji trg obilno izdeluje podaljšano limuzino E in vsi Starbucksi so polni, dasi za svoj razredčen kavni poparek brez slabe vesti računajo štiri evre. Peking je prej Tokio kot Pjongjang, zato svetovljan kulturnega šoka v tamkajšnjem centru ne bo doživel. No, izjemi sta odločno nespoštovanje semaforjev in pešcev ter prepogosto hrkanje. Baje je na Kitajskem usekovanje nevljudno, nima pa raja zadržkov, da ga glasno potegne iz petnih žil in mastno pljune.
Pasji ražnjiči
Kajpakda vse ni docela zapadno in za bleščavimi kulisami poznanega kapitalizma vseeno tiči drugačna sredica. V starih pekinških naseljih, hutongih, ne plačujejo s telefoni, marveč na ulici čistijo morske kumare in odirajo žabe. Številni parki so polni skupin odraslih, ki pojejo, plešejo in igrajo brcabunk, da jih je veselje gledati. Zaradi umetnega nižanja brezposelnost so redarji na vsakem vogalu, na sleherni postaji in v poslednjem avtobusu. Mao Cetungov kult osebnosti je prek številnih portretov in ekskluzivne upodobitve na vseh bankovcih zaznaven še po štiridesetih letih. Kitajci množično obiskujejo njegov mavzolej in recitirajo proletarske parole, vojska ima pomembno mesto v družbi in oblast drži roko nad narodom. Maoizem je med drugim kriv (poleg težnje, da finančni potencial ostane doma), da na Kitajskem ne deluje niti ena Googlova storitev. Nenavadno, saj uporabljajo androidne telefone, vendar so na njih vse nam poznane aplikacije zamenjane s servisom Baidu. Če hoče turist počekirati gpošto, koristiti g-zemljevide in objaviti slikovje na FB, mora to storiti potom mobilniškega gostovanja.
Kako se v doktrino komunistične enakosti vklapljajo izkoriščanje delavcev, lastniki dragih avtov in celo privatizacija kulturnih spomenikov, ne vem. V tednu dni namreč nisem našel enega odprtega, angleško govorečega sogovornika. Kitajci ne znajo tujščine sploh. Celo še manj od Japoncev, medtem ko so Italijani proti njim poligloti. Tamkajšnji prevedeni napisi v slogu ‘fresh crap’, ‘evil rubbish’ in ‘beware of safety’ so itak legendarni. To gre v take skrajnosti, da Applov prodajalec ne ume izustiti niti cifer, v restavraciji pa ne razumejo besede toilet in sem moral ob treh prilikah pokazati sliko sekreta. Sama sreča, da imajo jedilni listi fotografije, drugače namesto piščanca kaj hitro fašeš oslovska jetra ali klobaso iz mopsa. Kar verjemi. Male prašičje pse v taki ali drugačni obliki ponujajo on-a-stick vsepovsod, medtem ko si gurmani lahko privoščijo jed ‘zmaj, feniks, tiger’, ki sestoji iz kače, petelina in mačke. Še bolj eksotična, a obenem nedvoumna je hrana na odprti kuhinji. S palice je moč obirati škorpijone, tarantele, stonoge v izmeri dvajset centimetrov, morske zvezde, kače, sviloprejke, jajca z razvitimi zarodki … Nemastno in slastno!
Do jedljivih členonožcev v Pekingu prideš brez težav, bolj pa bo razočaran tisti, ki se v središču nadeja kineske robe, kakršno sicer naročamo po netu. Za jeftino elektroniko in ponarejene artikle je treba iz centra v točno določene predele, in še tam ne smeš pričakovati vseobsegajoče ponudbe z AliExpressa. Obstaja recimo četrt Electronic City, a namesto štantov z raznoterimi uporabniškimi onegaji so večnadstropne dvorane polne neprivlačnih pol skladišč pol delavnic z računalniškimi komponentami. Seveda najdeš fonične ovitke, USB-ventilatorje in drone, toda stikanje ni prav nič zabavno. Tudi za fejk-warez moraš vedeti, kam se napotiti. Naprodaj je v nakupovalnicah Svilene ulice in čeprav tam dobiš od androidnega ifona prek Lojzove torbice do Lepinovih kock, zna biti nakupovanje težavna izkušnja. Neprijazne prodajalke so nategovalke, deklarirane cene desetkrat pomnožene in bojda so ljudje doma odkrili, da so kupili nedelujoče naprave oziroma votla ohišja. Če na turškem bazarju ob čaju spoštljivo barantaš za polovico, se moraš tukaj glasno prerekati in žaljivo ponujati desetino zneska, pa še potem imaš občutek preplačila.
Veličastna ograja
Peking ima nemalo turističnih točk, med katerimi prednjači naveza Trga nebeškega miru (Tiananmen) in njegovega nadaljevanja, Prepovedanega mesta. Prvi razen velikanske površinskosti ni sam po sebi nič posebnega, a je znan po infamnem dogodku iz leta 1989, ki nikakor ne gre vkup z njegovim zveličavnim imenom. Takrat se je namreč Ljudska armada s tanki in puškami znesla nad množico, ki je terjalo demokracijo. To je odmevalo po celem svetu, toda oblast še dandanes ne prizna morije: 250.000 vojakov v oklepnikih se je le samobranilo. Zato na trgu ni niti enega obeležja tega incidenta. Bolj otipljivo od praznega pravokotnika je pak Prepovedano mesto, od koder so pol tisočletja vladali cesarji in kamor navadneži niso imeli vstopa. (Kitajska je postala republika 1912.) Dvor zajema številna poslopja, vendar resnici na ljubo ni primerljiv s starocelinskimi, kot sta Versailles ali Schönbrunn. Očiten razlog je kajpak ta, da nam kitajska zgodovina, ki po obsežnosti ni primerljiva s kronikami ene tukajšnje države, marveč s hištorijo celotne Evrope, ni domača. A tudi mimo tega objekti ne premorejo baš veličastja ter so si med seboj duhamorno prepodobni.
Prilična neinteresantnost velja ravno tako za preostale med seboj nerazločljive palače, templje in pagode po mestu. Resda je veliko zgodovinskih bajturin vzela kulturna revolucija. Ampak vse še stoječe imajo enake značilne strehe, enake ornamente in jih čuva enak kip budističnega leva-stražarja. Celo imena so slična: nekaj v zvezi z nebesi, harmonijo in spokojem. Za nameček so notranjosti praviloma nedostopne in angleški infonapisi neobstoječi ali v najboljšem primeru strojno prevedeni. “Wellcome for coming!” Sem kulturolog in zgodovinoljub, v osemdesetih sem gledal serijo Marko Polo, toda kitajski cesarji, dinastije in običaji so kratkomalo drugo vesolje. Edini kitajski cesar, ki se ga spomnim, je bil Mongol: Kublajkan. Ne vemo mi za ‘severno prestolnico’ Pe-king in ‘južno prestolnico’ Nan-king. Legenda o opičjem kralju in povest Treh kraljestev sta nam nepoznani in tamkajšnje šege smo uzrli le skozi redke filme. Recimo Mulan. Pojma nima Evropejec o čiju, jinu, jangu in drugih sestavnih deli njihove folklorne religije, ki je zmes budizma, konfucionizma in taoističnih bogov. Najbrž je poševnookim turistom enako nič jasno, ko jih vodijo po Akropoli in jim pripovedujejo o Habsburžanih. Ali na naših koncih je predstavitev ipak boljša in zgodovinski ostanki bolj mogočni.
No, resnici na ljubo je tam vseeno zapuščina preteklosti, ki zasenči vse veličastne zgradbe starega sveta. To je seveda kitajski zid, daleč najbolj kolosalna struktura naše civilizacije. Že ko stojiš na osem metrov visoki in pet metrov široki kamniti ograji, ki se pne z vrha gričevja, in zreš na ‘sovražno’ severno stran, utrdba deluje občudovanja vredna. A dejansko razsežnost pokaže šele pogled vzdolž. Takrat spoznaš, čemu lokalci zidu pravijo zemeljski zmaj, saj se kot kača vije po grebenih čez obzorje. Od morja daleč v pustinjsko notranjost ga je par tisoč kilometrov, deželo pa je v vseh svojih različicah varoval pred vdori neprijateljev več kot dve tisočletji. Sprva je bil to branik iz skal pred nomadi in njihovo živino, nato so sezidali zaresen zid zoper mongolske zavojevalce in reptilne demone, poslednjič pa je ovira stala na poti Japoncem leta 1933. Večina današnjega obzidja je iz dinastije Ming, torej iz okoli 15. stoletja, vendar kot turist žal ne stopaš po petstoletnih kamnih, saj so bili tlakovci obnovljeni pred petdesetimi leti. A vseeno neskončna struktura priča o gradbinskem čudežu nekega drugega časa, ob katerem ne gre brez medmetov občudovanja.
Fuck goods
Prepovedano mesto, trg Tiananmen in Nebeški tempelj so najprej omenjane pekinške značilnosti, a na sam vrh sodijo tudi vsesplošno zabavne pande. Tamkajšnji živalski vrt je namreč svetovno znan po udomačenih črnobelih medvedkih, ki jih z bambusom pitajo že šestdeset let. Superluškano, ako oči preživijo hazard selfiestickov in senčnikov, s katerimi opleta kitajska gužva. Obvezen je takisto ogled kakšne od številnih gledališčnih predstav. Znamenita pekinška opera zaradi dolgotrajnosti in jezikovne ovire ni višek zabavnosti, zato pa so toliko bolj spektakularni kung-fu in akrobatski šovi. Zlasti gumijaste Kitajke počno neslutene karafeke, recimo žonglirajo z marelami. Odprtimi. Z nogami. Na kolesu. In ko prestolnica postane dolgočasna, ob sedmih zjutraj sedeš na metek-vlak, ki te za petdeset evrov s 350 na uro še pred popoldnevom dostavi v center 1400 kilometrov oddaljenega Šanghaja. Me zanima, kaj si Kitajček misli, ako slučajno koristi storitev Slovenskih železnic. Zaradi številnih možnosti zapravljanja juani sicer hitro gredo, a bolj zato, ker so malo vredni. Pivo v restavraciji stane od evra dalje, vožnja s podzemno petdeset centov in 10-centimetrski črni škorpijon na palici tri evre.
Skupaj vzeto je Peking, najdražji kitajski kraj, poceni destinacija, zato ni problema neobremenjeno uživati. V muzeje se zaradi pretirane kitajskosti v sliki in besedi resda ne splača, premikanje po mestu, nad ali pod zemljo, je zamudno, Kitajci so za naš okus prej grdi kot privlačni in močno sem pogrešal lokale z mizami zunaj. Mogoče zaradi smoga, ne vem. A vseeno dolgčasa ni. Navsezadnje lahko vsak dan poješ ražnjič z drugim predstavnikom živalskega kraljestva. (Čeprav nisem povsem prepričan, da lokalci vse to zares jedo. Mogoče se delajo zgolj norca iz turistov, ki bi za +100 izkustvenih pik pojedli celo ocvrte smrklje.) Le iščoč poceni kitajsko robo, majice s preslikači, neumnosti in kesice za mobilnike se je bolje ozreti na net ali celo v domače štacune. V enem tednu recimo nisem uspel kupiti ene same majice s pismenkami in azijskimi motivi. Tam je pač moderno nositi preproste angleške napise. Ta mesec so bili trendovski girl, black in never. Ne, ne hecam se. Kot tudi ne pri tem, da pismenka za ‘suho’ slengovsko pomeni še nekaj drugega, zato v štacunah srečaš računalniško prevedene napise: fuck vegetables, the sea fucks goods in fuck beijing duck. Glede slednjega ne vem, je pa eat beijing duck ok. Vit flajd lajz.
