V dobi nalinijskih aren, odprtih svetov in velikanskih eksplozij malokdo čisla pripovedne ugankarske igre. Daleč so časi, ko so bile pustolovščine prvovrstni žanr, njihovi protagonisti pa slavna imena industrije. Larry Laffer, Sierrin nesposobni fukfehtar, je bil že eden takih, a njegove pikslaste dogodivščine s konca osemdesetih pomnimo le še očanci. Avtor serije Al Lowe je sicer pred šestimi leti posodobil izvirnik, a odtisa že videna komedija ni pustila. Zdaj so pravice za poliestrskega gizdalina pridobili neki Žermani, zakajti v njihovi deželi so avanture jako priljubljene, porniči pa takisto.
Sveža zgodba se vnovič odvija v grešnem mestu Lost Wages, le da je Larry skrivnostno prežarčen v sedanjost in nima pojma o sodobnih trendih. Medtem ko on še vedno razmišlja v kilobajtih in je navajen na katodnike ter žice, svetu vladajo Piphone, galerija Instacrap in pecalnik Timber. Ampak potrebnež nova orodja brž zaobvlada, vse kajpakda v upanju, da ga čimprej ponovno vdane. Zdaj, ko mu je tista profesionalka vzela cvet, seveda misli, da je jebač in pol. Njegov čud je zatorej poznan: deliti svojega tiča z vsemi, ki ga nimajo.
Ako odmislim Larryjevo sluzavo pojavo, v katero se pač ne moreš vživeti, se na prvi pogled dogodivščina ne zdi napačna. Grafika je ostra, melodije primerno jazzovske, vsi dialogi govorjeni in vmesnik v redu. Nadalje dogajanje preveva žgečkljivost v obliki vseprisotnih podob penisov in nožnic, spolovilnih besednih iger ter Larryjevih podpasnih pripomb. Ker lazenje ženskam v hlačke v igrah ni pogost kvest, početje že privzeto pritegne. A na žalost se mokre sanje o kakovostnem seksi špilu hitro posuše, saj nazarenskih tridesetih evrov ni vreden ne po pripovedni, ne po ugankarski plati.
Špil hoče biti satira sodobnih zmenkarij in parodija Appla, toda v resnici je povest uboga in plitka. Na kraju se megleno spomniš edinole linearnega osvajanja petih ali šestih statičnih babnic v obliki dolgih nizov pobiranja in kombiniranja predmetov. Nezapomnljivost je toliko večja, saj podpasne misije ne prinesejo nikakršne nagrad: Larryjev tič ostane na suhem, na ogled ni niti jošk in zaključek je beden. Kajpakda nisem pričakoval simulacije fuka tipa Bonetown, ampak nekaj grafičnega zadovoljstva pa si igralec vseeno zasluži. Svojčas je bil izgovor, da bi se trgovci branili ‘odrasle’ vsebine. A danes, ko goloto prikazujejo najstniški filmi in je distribucija digitalna, razlogov za cenzuro pač ni.
Prikrajšanje za ženske obline je konkretna zamera in tudi enorešljivost vseh problemov igri ne more biti v ponos. A nahuje špilanju zavda, da Larry ob sleherni ‘nepravilni’ akciji izušča retardirana “I don’t think so.” ali “This doesn’t help me.” Očitek se nemara čuje dlakocepsko, vendar špil temelji na predmetovanju, zato je manko različnih reakcij in edinstvenih komentarjev nezaslišan. Vsakdo bo recimo kliknil s kovancem na jukebox, z bankovcem na natakarja in z buttplugom na lovačo. Nasploh inventar obiluje s spolovilnimi pripomočki, ki kar kličejo po rabi na okoliških subjektih. Ampak ne, to so za igro invalidne ideje, dočim sta tlačenje sira v kondom in spajanje kumare ter odčepnika pa normalna. Ta zagamanost oziroma lenoba avtorjev gre res na falus in dejansko sfiži ‘avanturiziranje’.
Pod visokorazločno grafiko, ki je itak pretirano preprosta in statična, je Wet Dreams don’t Dry docela starinska pustolovščina nalik prvencu. To pomeni tračnično uganjevanje bolj ali manj nelogičnih povezav med predmeti, brez razvoja likov, privlačnosti fabule, bradavičk in kakršnekoli naprednosti. Nekoč nam je bilo to očividno dovolj, toda v treh desetletjih so celo avanture pridobile nove trike in se poglobile. Kdor bi rad opletal z gonopodijem, naj se zato raje loti obogatenega in trikrat cenejšega originala Reloaded, tale pa izdelek pa je bolj kot ne izguba časa.
