Risen

LordFebo je truden in zbegan, kakšno sodbo naj na kraju zapiše? Zato gre v krčmo in po bokalu vina ter dveh pijanih deklah leže v seno. Hude misli ga tedajci zapuste.

Oblaki so se razmaknili in ponehalo je deževati. Skozi bujne krošnje dreves žarovito pronica popoldansko sonce in na lis­tih se lesketa mokro zlato. A kot igranje svetline in senc opazovavca osupne in očara, oprezen korak ni odveč. Stezica je vzpričo bogate podrasti skoro nevidna, brazdajo jo debele korenine in teren je razgiban, grap in močvirij poln. Zložna pot me vodi nizdol po holmu in čez mahov hlod prečim žuboreč potoček, ki se gubi v lokvanjast ribnik. Veter ziblje trave in nosi listje, ki se je odkr­h­nilo raz vej, sam pa se tu in tam upognem in utržem zdravilno zel, ki jih polno cveti vsepovsodi. Na razpotju, kraj globeli, koder se valja po blatu družina divjih prašičev, stopim vkreber in srce mi zaigra, ko se v dalji izriše senožet. Ugledam svinjske pastirje, kako ženejo živino na pašo, in zanjuham duh gorkega kruha. Da najdem čebulo, si gvišno skuham krepčilno obaro. Ni vrag, da na kmetiji ne sklenem dobre kupčije, in kože, čekane ter ostale ujagane trofeje zabarantam za strelice in zdravilne napoje. Zakladov mi ne manjka, a mar si naj v divjini in po hodnikih deset klafter pod zemljo glad in rane lajšam s cekini ter nakitom?

Ni čudno, da je opis tak. Poglejte, kaj ima model vedno pri roki. Zato bom misli stvarno povzel. Risen JE Gothic brez ičega novega, le z izjemno, četudi zopet preveč zeleno-rjavo podobo. Najbolj spominja na izvirnik. Ozemlje je majhno, zaselek je en sam. Heroj je brez­imnež, ki je na začetku brez pojma in pretepen od dihurja, na kraju pa se z bogovi tolče.

Reč je taka, da sem brodolomec, ki se je kakor berač v capah in brez cule na plečih, skorje v žepu in imena na jeziku prikazal na nepoznanem otoku. Ni velik in če urno stopim, sem v pol ure z enega konca na drugem. Ali je čudovit! Naj izbiram še tako kleno besedišče, ne umem opisati ne lepot krajine, raznolikosti, pisanosti, ne naravnosti njene. Tudi pričujoče slike istinitni podobi kratijo pravico. Treba je videti, kako kipijo vodopadi, kako po grmovju stika zverjad, kako se meglice pasejo po livadah, kako se v jezeru zrcali mesec ponoči in žarko sonce prek dneva, kako pšenica plove, da jo je veselje gledati! Popotnik ima vso svobodo na tem svetu, da razišče poslednji košček prirode. More broditi po ločju, gristi kolena v zeleno reber, obiskati visoke vršace, se po vijugah spustiti vse do morja ter iti tja dol v nedrja gora, kjer pozabljena ležijo starodobna blodišča. Mesto z bolj gos­poskimi hišami je eno samo, širom brd je posejanih nekaj čemernih bajt in visoko v skalah stoji velik klošter. Ljudje se tod delijo na dvoje, eni sledijo visokemu cerkovniku, dočim drugim je kolovodja nek tolovaj. Bogvedi, na čigavi strani sta pravica in postava, obojim je mar edinole za zlato, za katerega grebejo po gomilah in motijo mir tis­tih v zagroblju.

Sistem izkušenj, iskanja učiteljev in pridobivanja veščin je, kot vse os­talo, Gothicov brez odmika. Identični so tudi vsi ostali elementi, vključno s ponav­ljajočimi se animacijami kovanja in odpiranja zabojev ter pogovarjanjem. Tule je klasičen prizor skupinskega fajta. Soborci so v pomoč, ker zadržujejo sovrage, a bitke sami ne odločijo.

Srečal sem vse sorte patronov, od takih malopridnih prek meščanov in trgovcev do puščavnikov. Vsi se vedejo, kakor gre od njih pri­ča­ko­vati. Podnevi službujejo, butare nosijo, grudo obdelujejo, na večer veseljačijo, prašiče obračajo in hotnice snubijo ter naposled po posteljah trudni zaspijo. Ne marajo, da jim kdo brska po bajti ali celo kredence odpira, in vsak se v bran postavi, ako se mu zver na pragu prikaže. Tudi dolgoprstneže črtijo, zato jim žepe obračam, škrinje odpiram in po podstrehi stikam skrajno čuječe. Ko jih izprašujem, izvem marsikatero čenčo, obenem pa mi koj jamejo nalagati kakšno opravilo. Lahko bi se klatil po svetu brez pravega namena, brez pametnih opravkov, sebi v sramoto, ostalim v spotiko. Ali vzel sem si za dol­ž­nost, da se brigam za siromake in jim odvračam gorje spred polken. Zato sem jim jel pomagati. Temu moram desetero tavžentrož napaberkovati, onemu pomagati hudodelce pobiti, tretjemu prekletstvo izničiti, spet četrtemu kajžo pospraviti. Hlapec sem in dekla, jezični dohtar in sodnik, fajmošter in skrunilec grobov, žandar in glavorez.

Enak je prav tako tempo igranja. Sprva potegne kot hudič, ko spoznavaš svet, ljudi in se spopadaš z obilico raznovrstnih, tudi večrešljivih nalog, nakar se odločiš za eno od ločin. Potem dobiš razsež­nejše ukaze, naposled pa igra pade v zadnji, predolg oziroma prepo­ča­si odvijajoč se del, ko se zapodimo v podzemlje, kjer se domala izključno le še bojujemo.

Zadač je ducat na vsak prst, pa še kakšna povrh, in ene se vlečejo kot jara kača, ko me fehtarji pošiljajo od Poncija do Pilata. Še dobro, da vse besede vestno v bukvo zabeležim in na zemljevid zarišem. Za plačilo sem poleg novcev vsikdar oblagodaren z dragocenimi izkustvi, ki mi prek mojstrov in učenikov život ojačajo. Enkrat kalim moč, drugikrat gibčnost, zopet tretjikrat sukanje bridkega rezila. Po­čet­ko­ma sem s sabljo suval v prazno, a po drugem, tretjem uku sem počel zamahovati in sekati ter ščit nastavljati krepko in na drugovrstne načine. Priučil sem se takenako več obrti, primeroma že­parstva, priprave lekov, rokovanja s kljukcem in kovaštva, da sem na svojem in mi ni treba vedno dohtarjev in branjarjev iskati. Raje angelik in šmarnic naberem ter sam v frakelj eliksir zamešam. Ker sem dovolj knapa, s pikljem krušim zlato, železo in dragulje, nakar na ponku izdelam bižuterijo, z vignjem in naklom pa rezila zacajnam. Pa po recepturi župe kuham, coprnije pišem in kožuhe strojim. Lepo sem napredoval in se obogatil, kar me je morje na obalo naplavilo, in niti gologlav več nisem, zakaj čelo mi ponosno sijoč šlem krasi.

Čeprav na čarovniji ni velikega poudarka in je trikov malo, lahko čara vsak lik in to tudi redno počne, najmanj za daljinsko pretikanje in letanje čez kotanje. Tudi teleportirni kamni, ki jih nabiramo kasneje v igri, so nekakšno copranje. Zanimiv je šaljivčev urok, ki pomi­ri ujezenega človeka. Uporabno, če poskušamo nekatere kveste rešiti s silo ali tatinstvom.

Med in mleko pa se ne cedita vsevdilj in nevarnosti so čedalje gorše. Najprvo so mi edinole divje živali po življenju stregle. A nadalje so me po mrtviščih jagali skeleti, črni hudiki so prežali name v temi rudokopov, mlatil sem po velikanski mrgolazni in s salamanderskimi bojníki sem meče prekrižaval. Ti so pravi hrusti in jih je težko potolči. Jaz v levo, oni v desno. Jaz planem, oni se umakne. Tanajbolje je, da ga ob zid pritisnem in mlatim po njem kot norec ter skočim vstran, kadar oni useka. Dasitudi mi kakšenkrat kdo pride na pomagaj ali me celo spremi kos poti, so večinokrat moji koraki samotni. Potujem zategadelj oprezoma. En sovrag ali njih par je samo nadlega, četvero pa me lahko v trenutju pobije na tla. Blagoslovljeni bodite zatorej moj lok in pšice, ki sejejo smrt na daljavo, ter moj opas, kamor zataknem zvarke in jestvine, da so vedno pri roki in mi v žaru bitke dušo prive­žejo. In skoro bi pozabil zakletve omeniti. Pravi coprnik, da bi iz glave uro­če­val, nisem, zato imam uroke na svitkih zapisane. Kadar jih izus­tim, se ogenj usiplje z neba, da hudik zapaljen na miru obleži; kamra, maloprej zaklenjena, prostrano odpre svoje duri; ali se pretikalo, ki ga drugače bi ne mogel doseči, na dalje premakne.
Kar je enemu v neprid, je drugemu dota. Naloge niso bile vedno enoznačne in slednjič sem se bil primoran zavezati nekomu. Štifta me je hotela, ali me pobožnost ni vlekla, in šel sem tja v močvaro k onim tadrugim. Niso bili to razbojniki, le raja, ki ni marala za cerkovno ordningo. Vzlic temu mnogoterih posledkov ni bilo in modromislec, ki je vodil faro, je na kraju kot vsi baral po moji naslombi. Da nisem negodnik, sem mu osvedotočil, ko sem ročno dobodil petero izgubljenih ključev za dveri v ognjeno goro. Avbe, kakšni blodnjaki so se tamkaj odprli, ognjenih rek in zverozobcev polni. Nekaj se je zdramilo tam dolaj, kar moralo bi spavati še veke. Velik je bil plamen in silen, segal je od zemlje do nebes. Da bi imel smotko ali pipo, bi si jo opalil, dovolj je bilo kuriva, in roke bi uprl v boke in gledal ta sodomski ogenj v vsej svoji bleščavi. A namenil sem se, da za narodov blagor nosim križ in da kot sveti Florijan z vedrom polijem te peklenske peteline. In sem pljunil na prag ter vstopil v to kalvarijo. Kaj vse sem videl, vam ne povem, kakšna čuda bom še iskusil, tega ne vem. Ali vedite, da povest sem razložil brez laži in hinavščine in brez olepšav. Tako se je godilo in nič drugače.

Temnice, zlasti grobnice v drugem delu igre, imajo prav tako gothicovski filing. Tudi po duhamornosti vsled počasnega preiskovanja. Poleg (gothicovsko) zajebanih okostnjakov in drugih zveri so osrednji nasprotnik lizardmeni, ki so kopija prejšnjih orkov. Uganke ne sežejo dlje od telekinetičnega izklopa pasti in uročitve za letenje čez jarek lave. Škoda.

“Star si in truden in pamet te je zapustila, da tako pripoveduješ in prežvekuješ že slišano zgodbo. Si mar pozabil, da taisto si počel in ena­ko se divil že trikrat dosorej? Kaj imaš sir v glavi, da ne pomniš dogodb iz gotskih dežel, ki se čujejo istorodne? Si postal slepar in pajdaš krivice, da včetrto prodajaš, kar smo že videli in slišali? Nismo ni slepci, ni gluhci, da bi nas peljal na limanice kot malo otročad!”
Dragi čitatelj, modre so tvoje besede in resnica biva v njih. Žalibog je zgoda že videna in se čita kot prva štorija iz nemških dežel, se pravi tista o robijaših. Drugačna imena imajo ljudje in kraji, ali resnično je vse enako od vkladov do krova. Enako je žmulast moj obraz, enako grintavi in mrkogledi so vsi ostali, enako je babnic komaj kaj, enake rože in živali srečavam, enako se hlapčevsko udinjam, enako hodim v uk, enake so moje obrti, enako spočetka priljudne reči počnem, nato enako moreče rijem, kjer krt domuje, enako zaboje odklepavam, enako ni zagonetk, enako se bijem in enako ni zemlje, da bi jo z dlanjo pokril, kamor ni kanil krvavi pot z mojega čela. Novot ni, akoravno cepidlačim in jih z večalom iščem, in majhno je v biti prostranstvo, revnejše kot poprej.
Počemu, pobaram? Je to pravica, da v kratkem življenju vnovo hodim po isti gazi? Ko bi mi vsaj kljuse dali! Velika otožnost je zategavoljo v mojih očeh, dasi me nekaj vzlic vsemu priteguje in kruljave noge me židane volje lahno nosijo naokoli. Zato nisem pustil, da mi bridkost napolni dušo in da se jeza v sovraštvo izpremeni. Stisnil sem zobe, preklinjaje stopil na pot in ta me ni izpustila. Za pest pelinovih zrn je v čaši in na nebu je teman oblak, nego sem usmiljenje našel v srcu. Sedi tudi ti za zapeček in ako ti je bila gotika dopadljiva, se boš sladkoustil. Navrh pa koj molek v roke in bogdaj, da bi naslednja odprava ne bila spet na isto vižo.

Veliko žal besed, počemu torej še vedno visoka ocena? Zadeva je ipak Gothic in to je že samo po sebi od­lič­na popotnica. Špilov s tako svobodo in tako privleko ni veliko. Zakaj ne 80+? Bi dal takoj, če bi naredili boljšo drugo polovico, se bolj potrudili z zgodbo, izdelali like z več značaja in nasneli bolj vzdušen govor. Veliko je prostora za izboljšave.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja