Star Wars: The Rise of Skywalker

Vzpon Skywalkerja dozdevno zaključuje sago o rodu Skywalkerjev, a v resnici je devetdelna epopeja pripadla nekomu drugemu. Ime Nebohodec pa živi dalje in to ne samo v naših srcih …

Disneyjev nakup največje filmske franšize je hišni politiki primerno rezultiral v znatni obogatitvi vojnozvezdne vsebine. V petih letih so nam kinematografi predvajali peterico filmov, prvikrat uživamo slastno igrano serijo, dva parka sta pridobila galaktični ringlšpil, knjige in stripi odtihmal pričajo večvredne kanonične zgodbe ter nenazadnje ravno v tem času igramo dvoje solidnih interaktivnic (Jedi Order in navideznoresničnosti Vader Immortal). A takisto drži, da količina ni sorazmerna s kakovostjo in da filmska gostota tej blagovni znamki nekako ne pritiče. Ni čudno, da so pospešene predstave pustile mešane občutke. Štorije so izpadle amaterske, Epizoda 7 je bila kljub trojici piscev neverjetna kopija prvenca in sodobna produkcija je v splošnem prinesla komaj kaj frišnega. Velika večina vojnozvezdnih prepoznavnosti, od zasnove prek bitij in mašinerije do muzike, še vedno izvira iz konca sedemdesetih! Dali mnogopričakovani Vzpon Skywalkerja popravlja vtis in zadovoljivo sklene trilogijo oziroma celoten doslejšnji zgodbovni lok?

Aktualno moštvo se hoče vtisniti v spomin, kakor je to uspelo izvirnemu četvorčku iz E04. Ni mu uspelo! Rey je v redu, tista dva neizrazita mandeljca zadaj pa nista vredna pol čaše bantinega mleka.

Enoznačnega odgovora kajpakda ni, toda si mislim, da mnenje še tako oplašničnega fana ne bo izstopajoče pozitivno. Lomi ga že sama fabula, torej potek dogodkov, ki je (ponovno) kratkomalo slaba, kot da bi si jo nekdo sproti izmišljeval. Nametavanje kvestov in artefaktov, za katerimi se pehajo uporniki v iskanju jedra zla, ter za lase privlečene razlage in tehnološke omejitve bolj pritičejo videoigri kot pa visokoproračunskemu filmu. Kako uničiti največjo floto, kar jih je Galaksija kdaj videla? I, preprosto, samo neko anteno je treba odstreliti, in bodo vse ladjice popadale kot muhe. Saj vem, da je Vojna zvezd pravljica, pri kateri se ne gre spraševati, kako in zakaj. A kljub temu si scenarist ne more privoščiti čisto vsega oziroma mora najti ideje, ki pijejo vodo. Navsezadnje je za to luknjasto zgodbo dobil vsaj šestmestni znesek! Da silniki po novem teleportirajo predmete na drug konec vesolja, mrtvi jediji pa se ne le prikazujejo, marveč celo manipulirajo s snovjo, na platnu izpade res neverodostojno. Doslejšnje pripovedi nam Sile ipak niso predstavile kot brezmejne čarovnije. Čakal sem samo še na časotresk oziroma kakšen drug način potovanja v preteklost.

Vader proti Kenobiju. Vader proti Luku. Kenobi proti Maulu. Kenobi proti Grievousu. Yoda proti Dukuju. Kenobi proti Dukuju. Yoda proti Palpatinu. Memorabilnih žarkih dvobojev smo v preteklosti videli precej. V novi trilogiji bo morda zaradi rdeče estetike ostalo v spominu edinole mečevanje iz E08, pa še tisto ni bil spopad veličastne dvojice, medtem ko E09 ni odtisnila prav nobenega.

Film kajpakda razkrije eno največjih geekovskih enigem zadnjega časa, Reyino poreklo. Priznam, da sem bil presenečen, čeprav bi moral biti nenavadnih sorodstvenih razmerij že vajen. (Letošnji trend so potomci likov, ob katerih smo pomislili vse prej kot na spolnost …) Toda deklin izvor je predočen na hitrico na kraju, zato obvisi v zraku in je brez prave veljave. To takisto velja za njen mimobežen spogled s temno stranjo, ki ga vidimo v napovedniku. Na srečo Rey kljub vsemu ostane močan, kakovosten lik, kar pa nikakor ne velja za Kyla. Emo sithek mi že spočetka ni bil pogodu, medtem ko je tokrat celo še bolj brezhrbteničen. Za njegovo sklepno pokoro gledalec zlepa ne bo našel razumevanja. Nasploh je končni del neposrečen na vseh ravneh, v vsemirju in na tleh. Šefovski boj ‘vseh sithov proti vsem jedijem’ se resda čita carsko, v resnici pa ga je brez kakršnegakoli mečevanja presenetljivo hitro konec in je po mojem mnenju čisto nedomišljen. So bili vsi doslejšnji boljši, dočim se z zaključkom Gospodarja prstanov sploh ne more primerjati.

Zlovešče coprniško ladjevje videza iz sedemdesetih je sicer opremljeno s kanoni za uničevanje svetov, a kaj, ko njihova moč tiči v enem samem oddajniku.

Za Epizodo 9 se žal niso niti trudili z novimi vozili in bitji, marveč so enostavno pouporabili sestavne dele iz osnovnega trojčka. Gladko reciklirano je zatorej ladjevje obeh strani, lokacije in celo par starinskih, nepričakovanih likov. Seveda fani ob prizorih endorskih kosmatinčkov, ladje Tantive IV in hologramske igre Dejarik vzdihujemo, toda brenkanje na nostalgične strune ne more nadomestiti inovacij. (Lego je bil zato primoran poizdati že videne modelčke imperijalnega rušilca, x-, b- in a-winga ter Falcona.) Precej se je denimo govorilo o rdeči sorti jurišnikov, toda ti zgolj so, brez kakršnekoli manifestacije. Nasploh je neizkoriščenost, nedorečenost elementov, kot so bili prejšnjekratni Phasma, črni BB in nenazadnje Snoke, vnovič znatna. Na primer brezveznica Rose, ki so jo po sili sfurali v osmici, tokrat nima nikakršnega mesta. Zamorec in Poe sta ravno tako le robna karakterja, medtem ko ena novodošla dečva niti obraza ne pokaže. Tisti tako poudarjani Kylovi renski vitezi so dobesedno krneki svojat, od uvodoma videnega alienskega člana Sokolove posadke ni nič in droidek D-0 kljub luškanosti ne pusti pečata. Kar bedno.

“Novega se kljub proračunu ne umemo spomniti nič, dajmo zatorej za fane vključiti nekaj nepredvidenih geriatričnih poznancev, kakršen je Lando,” so rekli pri Disneyju. Kako nenavadno, da v istem času gledamo pa prav posrečenega Mandaloriana, ki ima dobro fabulo in novega instantnega ljubljenca komune že v prvem poglavju.

Kot zvezdookemu navdušencu, ki rumeno besedno zvezo spremljam že štiri dekade, sta mi dobri dve uri platenskega pobliskavanja sicer hitro minili. Dogajanje ipak zabava, stormtrooperji še vedno burleskno nič ne zadanejo, sem in tja pade kakšen droidski dovtip ter pomežiki poznavalcem, kakršen je Chewbaccin prejem medalje, so seveda dobrodošli. Tudi nepričakovana okvirna ideja o temeljni nemezi, ki skozi deveterico filmov sauronsko grabi po Galaksiji daleč daleč proč, ni napak. A kaj, ko že površno naknadno razmišljanje razkrije vse slabosti zasnove in izvedbe. Ni dobrih bojev, ni ikoničnih pošasti, ni tega, ni onega … Pravzaprav je komaj kaj zapomnljivega, še najbolj nemara luknje in čudaškosti, vključno z Leio … Žalostno dejstvo je, da je Disneyjeva trilogija daleč daleč najslabša v vseh pogledih. Nek neuveljavljen ustvarjalec je leta 1977 predstavil brezčasne vesoljske ladje, žaromeče, droide in bele čeladnike ter uveljavil najbolj markantnega negativca Vaderja, največji studio na svetu pa kljub milijardnemu proračunu zmore skozi pet štorij v popkulturo odtisniti le BB-8a? Nezaslišano.

Bagatelca: C-3PO nastopi v desetih od enajstih filmov (izostal je le v Solu) in povsod je v kostumu isti igralec, ki je za nameček posodil glas risankam in igram. Tokrat je kositrnik oziroma njegovo prevajanje iz mordorščine razlog za filmu docela neprimeren kvest.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja