Lasersko sabljo mu mati branijo, X-winga nima kje parkirati in Leia v tatooinskem bikiniju je odšla v tople kraje. LordFebo si zato privoš­­či luštnega žepnega droidka.

Se spomnite sphera, motorizirane krogle, ki smo jo opisali februarja? Od vseh z mobilnikom povezljivih igračk se nam je dotična kotaleča zadeva zdela daleč najbolj interesantna. Resda ne leta, ne skače in ne fotka, vendar ima precej načinov rabe. Lahko jo vodiš po stanovanju in na prostem, z njo nagajaš malim živalim ali dregneš v nogo punco v parku. Z njo se moreš obogatenoresnič­nost­no špilati, denimo pobijati virtualne zombije na tleh sobe. Ali se zaletavati z drugimi kroglami oziroma si z njo pomagati v družabnih igrah. Nadalje zadevica sča­soma dobiva nove kombote in neprestano streže s frišnimi izzivi. Rabi lahko celo kot gibalni kontrolnik za igre ali lightshow ob poslušanju glasbe. Vse postavke niso do kraja izpopolnjene, toda že v osnovnih funkcijah sphero nudi dolgoročno zabavo.

Nič več kot simpatičen robotek na daljinsko
Nakar je firma napovedala spherovo nadgradnjo BB-8. To je tisti vicni astromech iz Epizode VII, či­gar glava je ves čas na vrhu kotaleče se krogle. Da je to dejansko izvedljivo, se sliši noro, zato so po pred­stavitvi na Star Wars Celebrationu vsi vojno­zvezdni fani pisali Božičku za lasten primerek. Resni­ci na ljubo čarovnije tu ni, niti ni posredi Sila. Hrček v krogli ima na glavi magnet, zato se kapica vseskozi drži na vrhu, pri čemer ima v izogib prehudemu trenju glava še par kolesc. Mal­ček je včasih nekam babuškast in pri ovinkarjenju opleta z glavo na vse strani, kar ni nalik filmskemu vzorniku, vendar načeloma deluje. Prvi vtis je spričo edinstvenosti in dodelanega dizajna ter izdelave kar impresiven. Gre potemtakem za hot­ni­co leta, ki bi jo morali prodajati kar na blagajnah kino dvoran?

Pozibavajoča se krogla z glavo često spomni na Gos­poda Majavka iz Nodija. Bi si pa draga igrača zaslužila zvoč­nik, kajti piskanje prihaja skozi fon, kar je bedno.

Žal ne, kajti razvijalci so igračo nezaslišano oropali širokega nabora spherovih domiselnosti in jo zdruznili na osnovno modrozobo kotaljenje. BB-8 začuda ne pozna igrifikacijs­kega napredovanja, ki je pri spheru dobra motivacija za igranje. Ne pridobiva izkušenj, novih potez in kvestov, kar bi se mi zdelo samoumevno. Navsezadnje ima robotek več osebnosti od brezizrazne krogle. Osem kretenj je prednastavljenih, recimo odkimavanje in vožnja po os­mi­ci, ampak to je vse. Ne utripa po muziki, ne opona­ša žabe, ne vrti se ognjevito na mestu. Z njegovim nagibanjem ni mogoče voditi vesoljske ladjice v shoot’em-upu, kljub vgrajeni ledici ne more spreminjati barv po želji in ne pozna augmented reality špilčkov, da bi z njim lahko preganjal navidezne jurišnike! Tudi na številne spherove aplikacije se ne odziva. Omejena igrača na daljinsko, to je to.

Robotek se modrozobo spari z iOSom in Androidom, nese dvajset metrov daleč in s triurnim polnjenjem na induktivni postajici zdrži uro špilanja.

Zabava kratkega roka
Za slabšega od predhodnika se droid nadalje izkaže pri temeljni uporabi. Že tako je zavoljo oblike nadzor teh okrog­lin nezanesljiv. Sicer so v notranjost obeh igrač domiselno vgradili modro lučko, ki skozi prosojno ohišje nakazuje, kje je ‘zadaj’. Mehanizem lahko znotraj ohišja premikaš, ampak vodenja vseeno ne moreš stoodstotno izmojstrovati. BB-8 to še nadgradi. Prva težava je popolna zloščenost, zaradi katere na gladkih površinah izgublja stik s podlago in se prekopicuje po svoje. Ob spheru zato privzeto dobiš oblekico iz lateksa, s katero drvi po vsakrš­nem terenu, tudi pesku, in se ne boji ne luž ne pas­jih gobcev. Droid tega nima in je nasploh miš­ljen za domačo rabo, če se le da, na tapisonu. Med drugim zna kapica pri trkih odpasti. Slednje ga resda ne moti, ampak brez nje je zgolj brezvezna kugla. Poleg tega so iz neznanega razloga izvzeli mož­nost vodenja z nagibanjem tablice.

Grafični vmesnik je ličen, toda ohrn. Tole je na primer samoraziskovanje, ki zavajujoče namiguje na kartiranje prostora. Škoda res, da ne obvlada orientacije.

Gizmo skozi telefon uboga nekaj nesmiselnih glasovnih ukazov v slogu “It’s a trap!”, kar povzroči nekontroliran šprint v naključno smer, ki se praviloma konča s karambolom. Ima še opcijo, da pametno raziskuje prostor. Tega v resnici ne počne, saj nima ne kompasa, ne geodetske pameti sesalnika rombe, zato v tri dni bluzi naokoli in se zna neprestano zaletavati v isto steno. Poslednja možnost je holografski prikaz nalik onemu “”Help me, Obi-Wan Kenobi, you’re my only hope!”” iz E04. Seveda ne zares, marveč v obliki obogatene resničnosti na zaslonu mobilije. Vendar je učinek prejkone klavrn in nezanimiv celo otrokom.
Ne bom rekel, da je BB-8 ena tistih igračk, s katero se parkrat zabavaš, jo pokažeš prijateljem, nakar roma v rumplkamro. Ne, za kaj takega je preveč privlačnega videza. Zato je to igrača, s katero se parkrat zabavaš, jo pokažeš prijateljem, nakar jo imaš na mizi kot 190-evrsko akcijsko figurico. Škoda, saj so omejitve povečini v mečini.

Nazaslonski hologrami so primer obogatene resnič­nosti. Par jih je predpripravljenih, moč pa je posneti tudi lastnega, toda izpadejo čisto brezvezni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.