Kojot, kaktus, bizonja lobanja, ritni žulji, pončo okrog života in skalp še vedno na glavi. Cmokajoč fižol in ocvrto klopotačo LordFebo deli dogodivščine z onkraj meja civiliziranih Združenih držav.

Prah se dviguje spod kopit penastih konj, ki vlečejo poštno kočijo skozi prerijo. Sp­rem­ljajo jo štirje oboroženi najemniki, ki pozorno motrijo okolico. Mudi se jim, kajti opazili so še ne en dan stare sledi indijanskih izvidnikov. Odkar je poglavar Sokolje oko izkopal bojno sekiro, se bledoličnikom tostran reke ni dobro pisalo in opreznost je bila na mestu. A ravno, ko so možje pomislili, da so iz hudega, se je oglasil predirljiv bojni krik, ki je šel skozi ušesa. Izza bližnjih dreves so nadnje s peklenskim tuljenjem navalili orlovski obrazi, prekriti z rdečo barvo. Belci so pogumno streljali na napadalce in marsikaterega poslali v večna loviš­ča, vendar upor ni bil dolgotrajen. Kmalu so na tleh ležala krvava trupla varuhov in kočijaža, rdečekožci pa so z njihovimi lasišči za pasom zmagoslavno poplesavali naokoli.

Nato so poraženci vstali, se z indijanci prijeli za roke in se med ploskanjem publike priklonili. Zaključila se je še ena predstava Buffalo Billovega Wild Westa, največjega cirkusa s konca 19. stoletja.

Šovmen in pisatelj

William Cody, znan kot Buffalo Bill, je nedvomno najbolj znameniti westman in eden najbolj zaslužnih za javno podobo divjega zahoda. Ampak ne zaradi svojih mejaških pustolovščin. Teh je sicer kot kurir, vojaški izvidnik in lovec na bizone doživel nemalo, toda njegove prigode so le ene izmed mnogih. Zasluge za izročilo mu gredo na rovaš šovbiznisa. Sprva je zgolj pomagal in igral na sejemskih prireditvah, nakar je leta 1883 spočel lasten cirkus, s katerim je do pričetka dvajsetega stoletja potoval po ameriškem vzhodu in Evropi ter civiliziranemu svetu prikazoval pomembne dogodke in vzdušje divjega zahoda. Njegovi šovi so botrovali že stoletje trajajočemu otroškemu igranju kavbojcev in indijancev, kajti prav Buffalo Bill je bil tis­ti, ki je kravje goniče v očeh javnosti povzdignil v prerijske viteze in ameriške junake.

Ob podobah divjega zahoda vsakdo pomisli na like iz kavbojk Sergia Leoneja, recimo na Clintovo pojavo. A pred filmarji sta tale dva možaka poskrbela, da so se prizori prerij, kočij, bledoličnikov s klobuki in rdečekožcev s tomahavki razširili onkraj meje. Levo je Buffalo Bill (1846-1917), ki je kariero začel kot jezdec Pony Expressa in nato kot dostavljač govedine vojski. Ime je dobil zaradi učinkovitosti pri lovu na bizone. Desno je njegov sodobnik, nemški pisatelj Karl May (1842-1912) in avtor nesmrtnega Vinetuja. Čeprav May ni nikdar videl prerije in je bil prvič v ZDA šele kasneje, je pisal iz prve osebe, kajti Old Shatterhand je bil njegov drugi jaz. Znanje je črpal iz knjig in pripovedi. Upam, da je njegovo pustolovsko čtivo pri mladini še vedno tako priljubljeno kot nekdaj. Škoda, da ga Mladinska ne poizda.

Drugi, na Stari celini še večji promotor divjega zahoda je bil nemški pisatelj Karl May. Ni ga Evropejca, ki ne bi v mladosti prebiral številnih doživetij ‘greenhorna’ Old Shatterhanda in njegovega apaškega pobratima Vinetuja. Čeprav May za časa pisanja sploh ni obis­kal Amerike, njegove knjige veljajo za kanon divjezapadne literature. Iz njih se je brez sramu napajala filmska industrija, ki je skozi stotine špageti vesternov, Buda Spencerja, Terenca Hilla, Clinta Eastwooda in Johna Wayna dala pečat sodobni predstavi klobukov in perjanic.

A kot pri vitezih, gusarjih in še marsikaterem drobcu zgodovine so knjižne in filmske povesti romantične in idealizirane. Njihov namen je buriti domišljijo, ne biti zgodovinsko natančen. Divji zahod je zato resda vsakomur poznana tematika, toda obče znanje seže komaj kaj dlje od par ključnih besed. Kaj šele, da bi bil znan kak bistven dogodek iz tistega časa in prostora.

Novi svet

Zgodba o ameriški divjini se je seveda takoj, ko je v Novi svet stopila noga prvega belca. Čez Lužo temu poglavju zgodovinopisa pravijo frontier, torej mejaške zgodbe, pri čemer se je meja tekom stoletij vztrajno premikala v notranjost. Besedna zveza divji zahod, če­tudi ne gre za točno definiran termin, pa sodi v 19. stoletje, še raje v njegovo drugo polovico. To ni nabor pomembnih dogodkov, marveč kulturološka zmes zgo­dovine, folklore, osvajanja in zlasti neusmiljenosti belega človeka. Čeprav ameriški učbeniki poveli­ču­jejo tistikratno žilavost naseljencev, ki so gradili domove in skupnosti v negostoljubnih razmerah, kar je vodilo k ustanovitvi novih zveznih držav, je divji zahod v resnici velika črna pika za ZDA. Velesila se je nam­reč razširila na rovaš kraje zemlje in genocida nad sta­roselci.

Ena prvih poznanih zgodb o indijancih je tista o Pocahontas. To ni Disneyjev lik, marveč zaresna hči nekega poglavarja z začetka 17. stoletja, ki je tako kot v risanki rešila kapitana Johna Smitha pred oče­to­vim besom in mu pomagala pri vodenju prvega britanskega zaselka Jamestown. Le da se v resnici ni poročila z njim, marveč z nekim drugim Britancem, kar se je v anale zapisalo kot prva medrasna poroka. Moža je nato spremljala v domovino, kjer je postala prava znamenitost. Na žalost ni dolgo časa uživala v novem svetu, saj je zbolela in leta 1617 umrla. Pokopali so jo v angleškem kraju Gravesend, prek sina Thomasa pa se njena kri preliva v najbolj imenitnih virginijskih dru­žinah. Med drugimi je neposredna naslednica Pocahontas Nancy Reagan.

Kot smo zapisali v vedežu o ameriški revoluciji, so Zd­ružene države Amerike ob osamosvojitvi izpod britanske nadvlade leta 1783 štele trinajst ozemelj vz­dolž vzhodne obale, kar je od oka šestina današnjega teritorija. Na dobršnem delu zahoda in na Floridi je tedaj plapolala zastava Nove Španije, dočim se je po sredini od Mehiškega zaliva do današnje Kanade raztezala francoska Louisiana. Kljub navidezni lasti in mnogim pustolovskim odpravam so bila ta širna območja pretežno neraziskana in z izjemo par misijonov na kalifornijski obali od belcev neposeljena. Novonastala država pa je imela apetite po širitvi.

Predsednik Thomas Jefferson je zato leta 1803 v Pariz poslal pogajalce za nakup Nouvelle Orleansa, glav­nega mesta na ustju reke Mississippi. Nepoleon si tedaj še ni dobro opomogel od fiaska v Egiptu, pripravljal se je na vojno z Britanijo in za nameček se mu je spuntala kolonija Haiti. Ta splet okoliščin je pripeljal do najbolj pomembnega nepremičninskega posla v zgodovini. Mali veliki vojskovodja je namreč dvignil roke od Novega sveta in v iskanju kapitala za vojaš­či­no vso posest ponudil ZDA le za pol cene več, kot je bil Jefferson pripravljen plačati za en sam kraj.

Nakup Louisiane je teritorij dežele čez noč več kot podvojil in sčasoma je tam nastalo novih trinajst dr­ža­vic. Pri tem je zanimivo, da Bela hiša pravzaprav ni vedela, kaj kupuje, kajti Mississippijevo vodovje, kanjone, prerije in gore so dotlej odkrivali le Španci, Francozi in Britanci. O deželah čez mejo so se pletle mitske bajke, ki so vključevale pet milj visoka gorovja, zlate rudnike in pravljična ljudstva.

Ko so ZDA leta 1803 plačale za gromozansko francosko Louisiano (teritorija ne gre zamenjevati z današnjo isto­imensko, a mnogo manjšo državo), so pravzaprav kupile mačka v žaklju, kajti raziskanega je bilo bore malo. Poznan oziroma uporabljan je bil le delček Mississippijevega vodovja (ime pomeni v indijanščini Velika reka). Dvoletna odprava Lewisa in Clarka, prvi tak ameriški projekt, je bila zato zelo pomemben vir geografskih, naravoslovnih in indijanskih podatkov. Uspešne ekspedicija je sledila zahodnemu pritoku, reki Missouri, in us­pešno prišla do pacifiške obale in nazaj. Velikanov niso našli.

Prva uradna ameriška raziskava nove posesti je bila znamenita ekspedicija Lewisa in Clarka leta 1804. Sledili so jima mnogi drugi, ki se jih spominjamo po raznih geografskih imenih, na primer Zebulon Pike, po katerem je oklican znani vrh Pikes Peak, in John Fremont, čigar ime nosi najbolj lučkasta ulica v Las Vegasu. Nekaterim je uspelo priti do pacifiške obale, a utečene poti do tja ni bilo vse do sredine 19. stoletja. Veliko nižavje s puščavo in nato Skalno gorovje sta predstavljali precejšnjo oviro. Pravzaprav tista izsu­še­na pustinja, kjer so gospodarili vilorogi, bizoni in kojoti, sploh ni delovala kot človeku primerna dežela. Pičlo koloniziran španski obronek zahodne obale pa je bil dostopen bodisi s Tihega oceana, bodisi iz Mehike.

Kamenodobni staroselci

Četudi je bil Novi svet prostran, ni bil nenaseljen. Tam so v sodelovanju z naravo živeli domorodci, ki so med zadnjo ledeno dobo prišli čez zaledenelo Beringovo ožino iz Azije in sčasoma poselili ves kontinent. Njihova posebnost je bila, da za razliko od starih ljudstev drugod po svetu niso spoznali železa. Nasploh je bilo ubadanje s kovino v predkolumbovski Ameriki skromno in omejeno na umetnost. Le Inki so denimo vlivali bron, bakrovo zlitino, vendar ne za orodje in orožje. Isto velja za zlato, za katerega so vedeli samo v Srednji in Južni Ameriki. Sever je glede izdelave pripomočkov tičal dobesedno v kameni dobi.

Konj je najbolj vplival na prerijske indijance, katerih življenje je bilo vezano na bizonje črede. Ker se je govedo pri iskanju paše selilo, so bili nomadski tudi njihovi lovci. Dokler so bili peš, so živeli v maj­hnih šotorih, ki so jih nosili udomačeni psi in ženske. Bizone so lovili podobno kot njihovi predniki mamute: s pastmi oziroma nevarno gonjo živali v prepade. Pridobitev konja pa jim je omogočila večja domovanja, mnogo obilnej­še love in daljše premike, s čimer se je njihov življenjski stil v zelo kratkem času korenito spremenil. V eni sami generaciji je prej stradajoče ljudstvo zaživelo v obilju, saj so s presežkom ulova lahko še trgovali. Prav tako je konj pomenil od­lo­čil­no orodje v boju, zato je postal po­membna valuta in hkrati roparski plen. Ni čudno, da so Ko­man­či, ki so veljali za najboljše jez­dece, živali rekli božji pes.

Ker je bil Kolumb zaradi dokazovanja Zemljine okroglosti prepričan, da je pristal v Indiji, je tamkajšnje prebivalce oklical za Indij(an)ce. Domneva se je kmalu izkazala za napačno, toda izraz se je kljub nepra­k­tič­nosti prenesel v druge jezike. S severnoameriškimi indijanci so prišleki sprva delali lepše kot z njihovimi bogatejšimi srednjeameriškimi rojaki. Spori so bili sicer neprestani, kajti osvajalci so si zemljo in mnogokrat tudi hrano kratkomalo prilastili. A odprtih vojn v zgodnjem obdobju ni bilo. Ko so v 17. stoletju zrasla prva konkretna španska, francoska in britanska mesta, so bili odnosi bolj trgovski kot sovražni. Zlasti so bili do domačinov prijateljski Francozi, ki imajo na vesti najmanj grdobij. Španci pa so indijancem nehote dali največje darilo, konja.

Konji niso avtohtona ameriška žival, saj so tam izumrli pred več kot deset tisoč leti. Za črede mustangov in indijanskega najboljšega prijatelja so krivi iberski jahanci, pripeljani iz Evrope. Ti so v 16. stoletju uhajali iz teksaških postojank in se sčasoma us­peš­no razmnožili ter razširili po vsem ni­žavju. Nekaj so jih domačini z rančev tudi pokradli, saj so kolonialisti konje in puške lokalcem odklanjali. Bila je to namreč njihova glavna prednost v Novem svetu. Toda ker so bili domorodci množično zaposleni na kmetijah in v rudnikih, so se brž priučili ježe in streljanja. Prevzeli pa so prav tako druge navade in hitro napredovali. Zlasti tis-ti, ki so živeli ob britanskih kolonijah, saj je London do njih vodil strpno politiko. Čerokezi, ki so bili eno od tako imenovanih petih civiliziranih plemen, so denimo po zgledu sosedov spisali lastno ustavo in uvedli šole.

Bober resda ni prebivalec tipičnega divjega zahoda, a spada v širši kontekst ameriškega mejaštva, saj je bil glavno gonilo odkrivanja severozahoda v 18. stoletju. Krznarji so namreč čislali kožuh teh glodalcev, ki je izredno vzdržljiv, a obenem dovolj mehak, da ga je moč po svoje oblikovati, in dovzeten za česanje. To ga je naredilo za idealen klobučarski material. Zmotno je mišljenje, da so iz bobrovine le kučme. Iz nje so več stoletij izdelovali vseh sort civilna in vojaška pokrivala, med drugim trikotne kape angleške vojske, visoke admiralske klafete in klasične cilindre. Za bobre to ni pomenilo nič dobrega, saj so postali najbolj izvažana dob­rina iz severnih pristanišč. Ko jih je na vzhodu zmanjkalo, so se lovci zaradi povpraševanja podali v neraziskane gozdove in vrsto domala izničili. Evropska gospoda ni bila kriva le za to, da je severnoameriški bober domala izumrl, marveč je upad bobrišč vplival na ves ekosistem. Zmanjšalo se je število ptic in lososov, namnožile so se žuželke in vode so postale bolj nemirne. Na srečo narave se je moda spremenila in za klobuke so pričeli uporab­­ljati svilo in druge materiale. Populacija bobrov, na katerih je zraslo gospodarstvo marsikaterega ameriškega in kanadskega kraja, si je z naravovarstveno pomočjo opomogla šele pred petdesetimi leti.

Kačji jezik Velikega belega očeta

Čeprav so konji, pridobljena znanja in kmetovalne tehnike indijancem polepšale življenje, so seme njihovega propada zasejali Evropejci že ob prvem stiku. Prinesli so ošpice, škrlatinko, tifus in koze, bolezni, na katere so bili domačini povsem neodporni. Zlasti epidemije koz so jih večkrat znatno razredčile. Obstajajo celo dokazi, da so bile nekatere okužbe načrtne. To pomeni, da so Američani uporabili biološko orožje na lastnih ljudeh. Nasploh so bili rdečekožci v novoustanovljeni državi v precejšnji nemilosti, kajti med revolucijo so se zvečine borili na strani Britancev. Tem so bolj zaupali kot mejaškim kmetom, s katerimi so imeli probleme. Prvi ameriški predsednik George Washin­g­ton je sicer velel, da morajo medsebojni odnosi temeljiti na pravičnosti. Enako je za njim povzel Jefferson in vpeljal pošteno kupovanje zemlje. A o praksi najbolje pričajo besede arapaškega poglavarja Malega krokarja: “Veliki beli oče govori eno, dela pa drugo.”

Načeloma so belci za posesti plačevali, vendar so indi­jance opetnajstili na vse mogoče načine. Tudi z og­njeno vodo, kakor so pravili viskiju, da so pijani podpi­sali nespametne pogodbe. Nič boljše niso bile dr­žav­ne kupnine, ki so v zameno za zemljo obljubljale večletno preskrbo z dobrinami. Te so čes­to zamujale, bile slabe kakovosti ali kratkomalo poniknile, za nameček pa je renta spodbujala indijansko lenobo. Ko so leta 1806 zaposlili nadzornika za trgovino z indijanci in kasneje ustanovili urad za indijance, se reči niso prav nič popravile, saj so vselej prevladali komer­cialni interesi. Kakšna burleska so bili dogovori, pokaže dejstvo, da so ZDA prekršile čis­to vsako od 370 podpisanih pogodb. Domačini so se seveda mno­gokrat uprli in v jezi napadli mejne zaselke, toda to jim je prineslo le še več gorja. Ne milice, ne vojaki niso prav nič oklevali pred pomori celotnih vasi.

Trail of tears oziroma Pot solza pozna vsak izo­bra­žen Američan. Tako se imenuje prisilna izselitev sto tisoč jugovzhodnih indijancev v današnjo Oklahomo, ki jo je kongres zapovedal leta 1831. Čeprav je za transport z vozovi in parniki poskrbela država, je bila organizacija tako zanikrna, da je na tisoč petsto kilometrov dolgi poti zaradi bolezni, sestradanosti in zmrzali umrla skoraj polovica revežev. Pri tem je šlo ironično za tista plemena, ki so jih Britanci oklicali za civilizirana. Taka, ki so imela jav­ne šole, se oblačila v belske suknje in izdajala lastna glasila. Večina zgodovinarjev je složnih, da je bil ta dogodek sličen judovskim pohodom smrti.

Indijanskih plemen je bilo mnogo in razlikovala so se tako po videzu kot načinu življenja. Domorodci, s katerimi so imeli belci na vzhodu največ opravka, ne ustrezajo današnji podobi severnoameriškega indijanca, saj so bili povečini ribiči in poljedelci s stalnimi bivališči. Pisano poslikani in operjeni bojevniki na konjih s tomahavki v rokah, ki gredo vkup s tipično divjezapadno predstavo, so živeli v prerijah na zahodu. Do večjega stika z njimi je prišlo šele krepko v 19. stoletju, ko se je meja divjine premaknila čez Missi­ssippi. Ta ljudstva, med katere sodijo Komanči, Apa­či, Kiove in Suji, so bila manj napredna in so se imela za del narave, ne za njene lastnike. Nek poglavar je takole protestiral mešetarjenju z zemljo: “Zemlja pripada vsem. Prodati deželo? Zakaj ne bi potem prodali še morja in zraka?”

Mnogi razumniki so dali indijancem prav, ampak izjava enega od njih pove vse: “Poglavarjeve besede zaležejo toliko kot puhasto topolovo seme, ki ga odnese prerijski veter.” Belci so prišli, da ostanejo. In vojna se je ko­maj začela, saj se je splošno mnenje čedalje bolj nagibalo k temu, da so indijanci necivilizirani in nezmožni sobivati ob drugi, višji rasi. Zato je kongres 1830. sprejel zakon o njihovi premestitvi. Plemenu za plemenom so odrejali umik, najprvo dlje v divjino, nato čez Mississippi in naposled v točno zapovedane rezervate. Nemalokrat se je bila vas primorana premakniti vsako desetletje, medtem ko se je zoperstavljenje brez izjeme končalo na krvav način.

Teksas je naš

Poleg indijancev in Američanov so divji zahod tak­ena­ko zaznamovali Mehičani. Mehika se je namreč leta 1821 osamosvojila, vendar je državo enajstletna revolucija tako izčrpala, da je bil severni del, Teksas, povsem nezaščiten. To so izkoristili Komanči in Apa­či, ki so redno izvajali roparske pohode na farme. Da bi zavarovali redko poseljeno ozemlje, je nova vlada pri­če­la snubiti naseljence in v kratkem času se je na ugodne zemljiške pogoje odzvalo mnogo Američa­nov. To je spremenilo narodno ravnotežje in ko so obljube o davčnih olajšavah čez nekaj let požrli, so angleško govoreči spočeli gibanje za teksaško samostojnost.

Da bi upor zatrla v kali, je Mehika na sever poslala vojsko pod poveljstvom generala Antonia de Santa Ane. On ima zasluge za najbolj znamenit dogodek kampanje, obleganje Alama, v katerem so Mehičani pobili vse upornike. Masaker je bil dovolj, da so se Teksačani organizirali in v eni sami bitki leta 1836 premagali nasprotnika. Teksas je za kratek čas postal neodvisna dežela, nakar se je devet let kasneje priključil Združenim državam.

Ko je 1500-glava mehiška vojska z generalom Santa Ano na čelu odmarširala v revolucionarni Teksas, da zatre upor, se je nekaj manj kot dvesto Teksačanov utrdilo v misijonu Alamo. Po več­dnev­nem obstreljevanju so Mehičani 6. aprila 1836 jurišali na utrdbo. Uporniki so se borili do smrti, morebitne preživele pa so Mehičani na izrecen ukaz poveljnika pobili. Kljub temu je v tem neenakem boju umrlo trikrat več, okoli šesto nasprotnikov. Krvavi, a junaški padec Alama je eden pomembnejših dogodkov ameriške zgodovine. Dogodek je motiviral množice, da so se združile v skupni boj za osamosvojitev dežele. Poleg Jamesa Bowieja, ki je dal ime lovskemu nožu bowie, je bil med branilci tudi Davy Crockett. O tem politiku in izku­še­nem lovcu so že za časa življenja kro­ži­le mitske povesti, na primer, da je z enim samim nabojem pokončal pumo in grizlija ter da je prečkal vodo po krokodilih. Pri tem je bil obvezno upodob­ljen s tradicionalno rakunjo kučmo. Tak­šen lik se je nato pojavil v Disneyjevi miniseriji, ki so jo na televiziji vrteli v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Davy Crockett iz Tennesseeja je še dandanes velik lik ameriške folklore.

To je razplamtelo stare zamere in Santa Ana, ki se je zaradi svojega skoraj 22-letnega predsednikovanja imenoval kar zahodni Napoleon, je znova vkorakal v Teksas. S tem se je začela dve leti trajajoča ameriško-mehiška vojna. Čeprav je bilo na obeh straneh dobrih deset tisoč žrtev, so Američani zmagovali in celo zavzeli mehiško glavno mesto. Rezultat spopada je bil, da je Mehika leta 1848 izgubila še severno Kalifornijo, kjer so že prej tlele revolucionarne težnje. Glavna meja med državama je postala reka Rio Grande. Iz tega sledi, da mnogi današnji hispanski prebivalci južnih držav ZDA niso potomci prebežnikov ‘čez mejo’, marveč je meja ‘prišla čeznje’.

Medtem ko so na jugu divjale vojne vihre, se je naposled vzpostavila pot do tihomorske obale. Oregonska steza je peljala v teritorij na severu, kalifornijska pa v sončno deželo, ki je ime dobila po bajeslovnem rajskem otoku iz neke španske pripovedke. Seveda ni šlo za stezo, marveč bolj traso, ki so jo za silo začrtali okoli leta 1840. Začela se je v St. Louisu, največjem kraju na meji in glavnem trgovskem središču. Dobrih tri tisoč kilometrov oziroma šest mesecev dolga pot je šla po reki Missouri, nato prek Južnega prelaza Skalnega gorovja in čez nevadsko puščavo do zaselka Svetega Frančiška. V zgodnjih letih se je po njej podalo nekaj deset ljudi, nato nekaj sto, leta 1949 pa čez noč 25.000. Razlog je bil enostaven: v Ameriški reki (American River) so našli zlato.

REVOLVER

Revolverskega mehanizma, torej bobniča z več naboji, si ni izmislil Samuel Colt, saj so z njim eksperimentirali že koncem 16. stoletja. A gospod Colt ga je leta 1835 dovršil do te mere, da patent pripisujemo njemu. Prav zaradi njegovih pušk so bili Američani v vojni z Mehiko v prednosti. Colt je nato izdelal prvi revolver (pištolo), vendar so jo nabijali na star način, z ročnim sipanjem smodnika in vstav­­ljanjem krogle. Taki naboji niso bili posebej zanesljivi in pogosto je prihajalo do vžiga v sosednjih ceveh oziroma se ob stisku petelina ni zgodilo nič. Enovite naboje so takrat že poznali, celo vsak revolveraš jih je lahko s pomočjo papirja izdelal sam. Toda uporabno, kovinsko obliko so razvili še­le po državljanski vojni. Najbolj poznan takšen revolver divjega zahoda je bil colt peacemaker (1872), ki so ga uporabljali tako vojaki kot civilisti. Imel je enojno delovanje, saj je moral strelec ročno napeti udarno kladivce za vsak strel posebej. Od tod tisto tleskanje z dlanjo druge roke po pištoli med streljanjem. Kasneje so prišle samodejne izvedenke, pri katerih je s stiskom petelina napelo tudi kladivce, a je vzmet zahtevala večjo silo prsta, kar je nižalo natančnost.
Vsekakor kolti niso bili edini, saj je bilo spričo povpraševanja konkurence obilo. Tu so bile znamke Smith & Wesson, Remington, Winchester in mnoge druge. Poleg zapasnih revolverjev in risanic (pušk) je vsak revolveraš posedoval še najmanj eno kratkocevno pištolico, skrito v naramnici, suk­nji ali škornju. Živeli so pač nevarno življenje.

Zlata mrzlica
Kalifornijska zlata mrzlica je bila kakšnih deset let trajajoče, pomembno poglavje ameriškega zahoda. Zlata, ki ga je voda milijone let spirala iz gorovja Sierra, je bilo po strugah in bregovih toliko, da se je bilo treba ponj le skloniti. Ko se je to razvedelo, so okoliška naselja čez noč postala kraji duhov. Zaradi želje po bajnem zaslužku so kmetje zapustili farme, mornarji ladje in vojaki kasarne. Celo lokalna časopisa sta nehala izhajati. Potem so prišli še iskalci sreče od drugod, iz Avstralije, Južne Amerike in veliko iz Kitajske (zaradi slednjih je nastal Chinatown v San Franciscu).

Kalifornijska zlata mrzlica je bila najbolj množična pustolovščina, katere so se udeležili sto tisoči. Sprva so se v reke podali zgolj lokalci, kajti vesti so se širile počasi in ljudje so bili nejeverni. A v letu dni so (zapretiravane) govorice o trokilskih kepah in obogatenju čez noč dosegle ves svet. Spomladi leta 1849 so se pričele prave selitve narodov, zato so iskalcem pravili fortyniners. Priti v Kalifornijo pa seveda ni bilo lahko. Z vzhoda so tja vodile tri enako priljubljene smeri. Veliko se jih je na vrat na nos podalo čez celino. Neizkušeno so nakupili ogromno opreme, ki so jo potem na šestmesečni peklenski poti skozi pustinjo odmetavali. Drugi so se odločili na štirimesečno plovbo okoli rta Horn, obstajala pa je še tretja pot in sicer do Paname z ladjo, nato s kanuji in peš čez zemeljsko ožino ter na pacifiški strani zopet po morju do San Francisca. V vsakem primeru je bilo potovanje huda izkušnja in marsikdo je prišel na cilj napol živ ter brez vsega. Slednje tudi zato, ker so zaradi neskončne množice naivnežev cene opreme in prevozov hitro poskočilo. Izpiralce zlata so dodobra izpirali.

Skupaj vzeto je v Kalifornijo, ki je imela prej par tisoč prebivalcev, prišlo tristo tisoč ljudi. Ko je zmanjkalo zrn na površju, so se lotili presejanja rečnega dna in kopanja, nato pa gradnje prekopov in izsuševanja strug. Ocenjujejo, da so tam našli 400 ton žlahtne kovine, vredne deset milijard današnjih dolarjev. Znaten dobiček je imela kakšna polovica kopačev, desetina jih je umrla, dočim so preostali delali iz rok v usta, kajti cene osnovnih življenjskih potrebščin na zlatih poljih so bile desetkrat višje kot v New Yorku.

Zlatokopi, iščoči kalifornijske sanje, so postavili temelje za razvoj zvezne države. San Francisco je iz tisočglavega trga v nekaj letih prišel na 25 tisoč prebivalcev, dobro je potekala podporna trgovina in kmetije so se zaradi povpraševanja po hrani nezadržno širile. Vse to na škodo indijancev. Množice prišlekov so zasedle in iztrebile njihova lovišča, kar je povzro­čilo mnogo konfliktov. Ker zakoni iz Washingtona niso dosegli Kalifornije, so za red skrbele kar lokalne skupnosti. Te so odgovorne za stotine grozovitih pogromov, s katerimi so iztrebili cele vasi. Neredko so šli kopači na lov na Indijance celo za zabavo. Zgodovinopisje navaja, da je zaradi masakrov in epidemij v dveh desetletjih tamkajšnja populacija domorodcev upadla s 150 na 50 tisoč.

OBRAČUN PRI O.K. CORALLU


Zgodb o šerifih, takih, ki so področje očistili kravjih tatov, do onih, ki so jih linčali lastni meščani, je nešteto. Vseeno eno ime med zvezdonosci izstopa. To je Wyatt Earp, slavni varuh reda, ki je v arizonskem kraju Tombstone, točneje pri štali Starega Kindersleyja (to pomeni O.K. Corral), pištoljersko opravil z bando kmetavzov.
Tako pravi legenda. Resnica je taka, da je bil Wyatt v tistem času le pomočnik resničnega šerifa, brata Virgila Earpa. V zgodbi nastopata še druga dva brata Earp in zobarski prijatelj John Holliday, znan kot Doc Holliday. Tovarišija je držala roko nad hrup­nim mestom na samosvoj način in kmalu so si nakopali precej sov­ražnikov, zlasti v vrstah okoliških ran­čar­­jev. Ti so se ga namreč ob vsakem obisku goveje tržnice napili in delali nemir.
26. oktobra 1881 sta se sprti strani srečali na ulici in ker ponos kmetavzom ni dopustil umika, so Earpovi pričeli streljati in tri ubili. Posebnega poguma ali spretnosti ni bilo, saj je pri takih spopadih večjo vlogo imela sreča. Tudi meja med slabimi in dobrimi ljudmi je bila, kot v prenekaterem primeru, zabrisana. Šlo je bolj za poravnavo medsebojnih ra­ču­nov, zato so strelce zaradi umora sprva vrgli v ječo. Kasneje so jih osvobodili, nakar se je štorija nadaljevala z maščevanjem prijateljev ubitih in naposled še z maščevanjem Earpov.
Primer sam po sebi ni bil med tistikratnimi peripetijami nič pretirano posebnega in se je v anale zapisal zato, ker Wyatt kasneje zares postal šerif in se pogosto pojavljal v tisku. Na stara leta je prijateljeval z zgodnjimi losangeleškimi filmarji, ki so ob­ra­čun sčasoma naredili nesmrten.

Pogin bizona

Njihovim rojakom v preriji se ni godilo dosti bolje. Načeloma so še potrpeli, ko je šla čez njihovo ozemlje neskončna karavana rudosledcev. Toda vrag je vzel šalo, ko so geodeti in delavci sredi stoletja pričeli z izgradnjo transkontinentalne železnice. To je bila neposredna kršitev dogovora, zato so se uprli, kakor so se znali: napadli so gradbenike. Zaradi tega je vlada v divjini postavila niz konjeniških trdnjav, ki so skrbele za varnost železničarjev, poštarjev in karavan.

Bitke so postale redne. Indijanci so sicer nekajkrat pobili cele oddelke vojakov, a vsaka taka zmaga je pomenila maščevalno uničenje okoliških vasi. Način, kako so zapriseženi vojaki skrbeli za pravice belcev, povedo številna pričanja, kakršno je tole: “Videl sem žensko, ki so ji prerezali trebuh in iztrgali nerojenega otroka. Videl sem truplo Belega viloroga z odrezanim spolovilom in slišal sem vojaka, ki se je hvalil, kako bo iz njega naredil tobačni mošnjiček. Videl sem, kako so ustrelili šestletno deklico z belo zastavo.”

Indijanci so se med seboj razlikovali, tako po kulturi kot po načinu življenja. Eni so bili bolj miroljubni, navajeni poljedelstva in so šli ubogljivo v rezervate, drugi so se neprestano borili. Pa ne zgolj proti belcem, marveč predvsem med seboj. Kiove in Komanči so imeli ves čas odkopano bojno sekiro. Obenem so bila ta bojevita plemena najbolj odvisna od bizonov, saj so zviška gledala na kmetovanje. Ko se je govedo razredčilo, je bilo sporov čedalje več.

Take reči je civiliziran beli mož počel divjakom, nakar se je znesel še nad bizoni. Ameriški bivol z latinskim imenom bizon je največja ameriška žival, ki je tisoč­letja indijancem osrednjega dela pomenila glavni vir hrane in surovin. Pravzaprav ga ni bilo kosa, ki ga ne bi za kaj uporabili. Pred zlato mrzlico se je po Velikem nižavju paslo več deset milijonov glav goveda. Petdeset let kasneje je število padlo na petsto in vrsta bi skoraj izumrla. Bizone so lovili zaradi mesa, saj so bili vojaki in delavci lačni, a največ so jih pobili zaradi kože. Iz nje so med drugim izdelovali pogonske jermene, ki so bili zaradi industrializacije čedalje bolj iskani. Nadalje je streljanje živali postala priljubljena zabava petičnih potnikov na vlaku čez prerijo.

Nenazadnje je bilo iztrebljanje čred načrtno, kajti bizoni so bili glavna hrana tamkajšnjih indijancev. S tem so jih silili v spremembo življenja oziroma v selitev. A kaj ko so bili Apači, Komanči in Kiove navezani na izročilo in svobodo ter niso hoteli zamenjati loka za plug. Zato so se ponosno borili. In bedno umirali.

Še vedno divjina

Leta 1869 so bila železna cesta čez pustinjo položena in ognjena kočija je prvič pripeljala dobrine s pacifiške obale na vzhod. A kljub povezavi ZDA še zdaleč niso bile po­dobne današnji federaciji. Meja divjine je v drugi polovici devetnajstega stoletja ostajala na sredini dežele, na 98. poldnevniku. Desno od nje je živelo 30 milijonov, levo manj kot milijon prebivalcev in komaj kje je bila njihova gostota večja od treh glav na kvadratni kilometer. Večina tamkajšnjega ozemlja sploh niso bile zvezne dr­ža­ve, marveč tako imenovani teritoriji, kjer so vladali zakoni divjine. Zamejstvo je bilo zato odlično zatočiš­če za vse sorte pridaničev, ki so se izogibali roki zakona.

Največji pritok izobčencev se je zgodil leta 1865. Takrat je bilo konec štiri leta trajajoče državljanske vojne, v kateri se je sužnjelastniški jug med letoma 1861 in 1865 neuspešno boril za samostojnost od industrijskega severa (vedež na stranki, id 491). Razen porasta napadov sovražnih indijancev, ki so izkoristili medsebojno vojevanje belcev, divji zahod geografsko ni bil vključen v vojno. Toda tja so pobegnile cele čete konfederacijskih gverilskih vojakov, ki jih je zaradi vojnih zločinov lovila zvezna vlada.

Košček mejaške folklore je bil takisto poštni servis Pony Express, ki je med letoma 1860 in 61 skrbel za prenos pošte čez Veliko nižino in Skalno gorovje. Šlo je za sis­tem sto petdesetih postaj, nanizanih vzdolž tisoč­ki­lometrske poti od Missourija do Kalifornije, kjer so se menjavali jezdeci in konji. Na tak način je sporočilo na drug konec države prišlo v rekordnih desetih dneh. Razen občasnih indijanskih napadov je servis deloval, vendar le za kratek čas. Ko so čez prerijo potegnili telegrafske žice, je storitev postala nepotrebna.

Možje, še dolgo zadekani v secesijske sive plašče, so se povezali v številne tolpe in vse do kraja stoletja ropali banke, vozove ter vlake. V nekaterih mejaških dr­ža­vah so jih domačini celo podpirali. Najbolj znana ta­ka banda je bila tista od Jesseja Jamesa, ki se je skoraj dvajset let rogala v brk organom pregona, dokler Jesseja ni zahrbtno ustrelil eden od njegovih dvolič­nih pajdašev. Slične poznane hudodelske zd­ruž­be, ki so lajšale bančne trezorje in poštne kočije na meji divjine, so bili še najmanj trije bratje Dalton in Divji šopek But­cha Cassidyja.

Ker je šlo pri večjih ropih za federalna sredstva, se je s primeri ukvarjala zvezna policija oziroma najeti vzhodni detektivi. Za bolj območne težave brezvladja pa so skrbeli šerifi. (Mimogrede, izraz prihaja iz srednjeveške Anglije oziroma iz besedne zveze shire reeve, ki pomeni občinski mir.) Ti često niso imeli nobene izobrazbe, mnogi so bili celo bivši prestopniki. A v družbi, kjer so lastniki salonov postali župani, lokalna skupnost ni imela slabe vesti pripeti zvezde nekomu, ki je prepričljivo izkazal pogum in strelske spretnosti. Za potrebe improviziranega mejaškega sodstva je to zadostovalo. Bila pa to ni hvaležna služba, kajti ne samo pijanskega razgrajaštva, marveč pravega revolveraštva ni manjkalo. Nošnja orožja je bila samoumev­na in mnogi ljudje so živeli iz dneva v dan ter prezirali smrt. Taki so s pištolo urejali vse, najsi je šlo za tatvino konja, goljufijo pri kartah ali prepir ob šanku.

Nihče ne bi pomislil, da so ti gentlemani minirali proge ali z zvijačo zaustavljali lokomotive. Tolpa, oklicana za Wild Bunch, velja za zadnje roparje starega zahoda in je zaslužna za najdlje trajajoči niz napadov na vlake. Na desni je kolovodja Butch Cassidy, na levi takenako poznani Sundance Kid. Oba sta pred roko zakona leta 1901 pobegnila v Južno Ameriko, kjer naj bi ju kasneje ustrelili v Boliviji.

Kavbojci

Secesijska vojna je botrovala nečemu še večjemu od roparskih tolp: uveljavitvi kavboja. Kravji fantje so seveda obstajali že prej, še iz časov španske nadvlade, ko so kot vaqueri pasli bovinske črede. A resnični kavboji, kakršne imamo v divjezapadni zavesti, so se dejansko pojavili šele po letu 1865, za kar je dober raz­log. Vojna je zahtevala velik človeški davek, največ­jega v državah juga. Ponekod je bilo pobite in pog­re­ša­ne tretjina odrasle moške populacije. Mnogo teksaš­kih rančev je zato propadlo, govedo, ki se je že prej svobodno paslo, pa je ostalo brez lastnikov. To je podjetneže spodbudilo, da so pričeli črede urejati. Obeti so bili namreč izredni, kajti prehranska industrija je napredovala, na severu so postavili velike pakirnice mesa in povpraševanje po govedini je poskočilo.

Revolveraši so bili sorta ljudi, ki so bili kadarkoli pripravljeni dati življenje za svoj ponos. A kdor je v prepiru ali med kartanjem ustrelil nasprotnika, je tvegal najmanj ječo, če ne kar vislic. Zato se je mnogo razprtij končalo z dvoboji. Nasprotnika sta stopila dvajset metrov vsak sebi in pričela streljati. Razdalja je zadostovala, da je veščina nekaj veljala, zaradi strinjanja obeh vpletenih pa je bil zmagovalec razrešen odgovornosti. Dvoboji so bili praviloma dobre predstave za občinstvo, kjer je prišel do izraza tudi tipičen divjezahodni obešenjaški humor. Tistikratne značaje dobro opiše ta anekdota: V nekem salonu se je pripravljal dvoboj med neznatnim možakom, suhim kot trlica, in bojaželjnim velikanom. “Počakajte, on vendarle strelja v večjo tarčo. To ni pošteno,” je rekel hrust. Suhec je hitro rešil ta problem. Obrnil se je na točaja in rekel: “S kredo zarišite na možaka obris človeka moje velikosti. Tiste krogle, ki bodo priletele zunaj črte, ne veljajo.”

Teksaške dolgoroge krave so bile, tako kot konji, potomke španske vrste, ki so jo čez Atlantik pripeljali nekaj stoletij prej. To je bilo trdoživo govedo, kot nalašč za osrednji, pustinjski del Amerike. Tam je bilo neprijazno, a gromozansko pasišče s hranljivo travo, ki se je posušila v seno in bila dostopna vso zimo. Zdaj, ko bizonjih čred praktično ni bilo več, je bilo krme v izobilju. Treba je bilo le odgnati nepregledno množico živine z juga na pašo in nato v Kansas, od koder so jo z vlakom prepeljali v Chicago.

Točno za to je dvajset let skrbelo štirideset tisoč kavbojev, ki so se udinjali za goveje barone. Zlata doba kavbojstva je trajala pravzaprav le eno generacijo. V tem času so iz Teksasa do železnice spravili okoli deset milijon rogatih glav. Ko so okoli leta 1880 iznašli bodečo žico, potegnili tračnice do juga in zgradili mesnice bliže rančem, je njihovemu poklicu padla vrednost.

Kravji fantje so bili prašni delavci, ki so v slabih delovnih pogojih in za uborno mezdo, vendar brez tož­be, skrbeli za živino, jo žigosali in kastrirali. Pištole in puške so zve­či­ne uporabljali zoper volkove, redno pa so vihteli laso, s katerim so lovili neubog­ljive junce in občasno mustange. Te so nato ‘zlomili’, torej udomačili, saj jezdnih konj ni bilo nikoli dovolj.

Čeprav so se mnogi kavboji videli kot drzne pustolovce, se šopirili z vpadljivimi škornji, zlošče­ni­mi piš­tolami in nenavadnimi ostrogami ter širili bahave zgodbe, to niso bili revolveraši, kakršen je njihov stereotip. Orožje so sicer nosili, toda do medsebojnih obračunov ali spopadov z indijanci je prihajalo redko. Bili so le in samo preprosti kmečki fantje krivih nog, ki so za nizke mezde garali po cele dneve. Kljub tež­ke­mu življenju pa so veljali za marljive poštenjake in so sloveli po omikanem obnašanju do žensk. Gizdalinska podoba, preživetvene veščine in delo, ki je omogočilo šnicle na slehernem krožniku, je iz kavboja naredilo edinstvenega ameriškega ljudskega junaka.

Sklepno poglavje

Leta 1871 je kongres odpravil potrebo po kupovanju teritorijev od indijancev z izgovorom, da niso več samostojno ljudstvo, zato zemlja ne more biti njihova. To je zanetilo dodatne spopade z bolj divjimi plemeni, s katerimi so se vojaki udarjali že od srede stoletja. Poslednje dejanje je bila velika vojna s Suji leta 1876. Po pogodbi se belci ne bi smeli potikati po Južni Dakoti in okolici, vendar je bil dogovor pozabljen v trenutku, ko so v Črnih hribih našli zlato. Politiki so vpoklicali konjenico, ki je za spametovanje divjakov uni­či­la eno od vasi. To je pripeljalo do najbolj slovite bitke pri Little Bighornu, kjer so indijanci pod vodstvom Norega konja zvabili v zasedo in pobili celotno 250-glavo četo z nadutim polkovnikom Georgom Custerjem vred.

Veliko indijanskih poglavarjev se je zapisalo v hištorijo, recimo Geronimo, Kočiz in Sedeči medved, a najbolj poznan od vseh je Su (pleme Lakota) Sedeči bik. Predvsem zaradi povezave z znamenitim porazom konjenice pri Little Bighornu. A v nasprotju z legendo on boja ni vodil, marveč ga je Nori konj. Bik je nato pobegnil v Kanado, nakar se je za nekaj časa pridružil cirkusu Buffalo Billa. Ko se je vrnil med svoje ljudi, so ga po neumnosti ubili indijanski policisti.

Indijanci so lahko dobili bitko, a nikakor ne vojne. Njihov boj, ki je bil bolj nagonski kot razumski, ni mogel spremeniti usode. V naslednjih mesecih se je pritisk na sujska plemena okrepil in naposled so morali skloniti glave. Vseeno je vojska poskrbela za zaključni incident, razvpiti masaker pri Ranjenem kolenu. Tam so hoteli leta 1890 razorožiti neko naselje, sprožila se je puška in pobito je bilo celotno naselje, med ostalim 200 žensk in otrok. Da bi bila ironija še večja, je za dotični dogodek dvajset vojakov prejelo medaljo časti. (Mimogrede, glavni lik v Bioshock Infinite se skuša skozi igro odkupiti za grozodejstva, ki jih je zagrešil v točno tem incidentu.)

Leto kasneje so ‘mejo’ uradno ukinili, saj po tekmi za Oklahomo, v kateri je za zemljo izza štartne črte navalilo več kot 50.000 grebatorjev, ni bilo več nenaseljenega teritorija. Indijanci so bili ukročeni v rezervatih, roparji vlakov polovljeni, zlato pobrano, kavbojstvo je jenjalo, red je bil uveljavljen tudi na drugem bregu Mi­ssissipija in bobri ter bizoni so skorajda izumrli. Stari zahod je šel v anale in pisala se je nova stran zgodovine o veliki Ameriki ter njenih korenjaških in domoljubnih prebivalcih.

Related Posts

Po muškatni orešček in ščep klinčkov

1582. – leto z desetimi dnevi manj!

Sobotno onaniranje na Venerine gričke? Ježeš!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.