Jedrnate definicije te filozofske in verske miselnosti ni. Gre za kolaž ancientnih, tako imenovanih dualističnih pogledov na vesolje, ki pravijo, da je slabi duh ustvaril vse, kar je otipljivega, torej tudi ljudi, dočim so nevidne reči in duša delo dobrega boga. Človek se lahko otrese zlih spon in združi z Bogom edinole potom ezoteričnega znanja in odpovedovanja materialnemu, hudičevemu bogastvu. (Gnosis pomeni znanje, vendar tega ne gre jemati kot izobraženost, marveč bolj kot razsvetljenost.)
Čeprav zametki gnosticizma segajo pred naše štetje, je gibanje doseglo vrhunec v zgodnjih letih krščanstva, ko se je z njim prenekje tudi združilo. Toda če je Kristusov nauk hotel preživeti, si ni mogel privoščiti razdrobljenosti in nedorečenosti. Mlada Cerkev je morala določiti jasna pravila. Zato so škofje definirali, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, da je Jezus božji sin in še čuda drugih dogm, ki so rabile prepričljivejšemu marketingu.
Gnostične ideje o hudičevem avtorstvu fizičnega sveta, človeka in s tem Jezusa so bile zato označene za heretične in često preganjane. A so preživele. V zgodnjem srednjem veku, ko sta Cerkev in plemstvo postala moralno razuzdana ter izprijena, so se zamisli o asketskem življenju vnovič okrepile. Sprva na Bližnjem vzhodu, nato na Balkanu v obliki bogomilov in naposled v južni Franciji med katari. Predvsem slednji, ki so se razširili in oslabili oblast Cerkve, so bili svetemu sedežu največji trn v peti.
Katari so sicer upoštevali Jezusove nauke, vendar so zanikali njegove božje poreklo in se odrekli malikovanju mučilne naprave, križa. Cerkev, ki se je hotela okrepiti v boju zoper muslimane, ni mogla dopustiti tako široke protistruje sredi svojega ozemlja. Ker spreobračanje ni uspelo, je papež Inocenc III. leta 1208 na lastno pest sprožil križarsko vojno. Ta je trajala skoraj štiri desetletja, krščanska vojska pa je brez pretiranega upora poklala več sto tisoč ljudi, saj so katari črtili nasilje. Njihova edina obramba so bila obzidja hribovskih mest in utrdb, kakršni sta Carcassonne in Beziers. Iz slednjega kraja izhaja znamenita prilika, ko je papeški legat po zavzetju velel, naj pobijejo vse prebivalce, heretike in katolike, češ, Gospod bo že prepoznal svoje. In so jih, vseh dvajset tisoč. Zadnje katarsko zatočišče Montsegur je padlo leta 1244. Krvavo kroniko dežele Languedoc dobro opisuje knjiga Labirint.
S katari je povezanih mnogo skrivnosti, med njimi templjarji, sveti gral in morebitni Jezusovi potomci. A Serpent’s Curse, vsaj prva epizoda, se tega ne dotika, marveč se bavi z neko drugo, Cerkvi prav tako neprijetno temo: gnostičnimi evangeliji. Krščanstvo namreč priznava štiri ‘vesela oznanila’ o Jezusovem življenju – Markovo, Matejevo, Lukovo in Janezovo. Ti zapisi edini odgovarjajo religiji pri njeni usmeritvi in so bili zelo verjetno tudi tonamensko dopolnjeni oziroma potvorjeni. Vendar obstajajo še mnogi drugi. Tako zvani apokrifni (nepristni) ali gnostični evangeliji govorijo o istih ljudeh in dogodkih, le na drugačen, bolj človeški način.
Eden najbolj znanih je v koptščini napisan Evangelij po Tomažu, ki sta ga leta 1945 v kraju Nag Hammadi našla egipčanska kmeta. Ta ne omenja čudežev in ne poudarja pasijona, marveč prikaže Jezusa le kot močnega učitelja in razkriva, da je imel tudi učenke. Bog naj bi bil ujet v vsakomur od nas, pot do njega pa vodi skozi očiščenje. Del naghammadijskih rokopisov je Testament resnice, kjer je predstavljen rajski dogodek skozi oči kače. Ta žival je namreč v gnosticizmu prispodoba modrosti in resnice, zato želi svoje znanje deliti z Adamom in Evo, česar pa Bog ne želi. Žal je dotični dokument najmanj ohranjen, saj naj bi mati fantov, ki sta zvitke odkrila, z nekaj listi podkurila v ognjišču.
Apokrifni zapisi načeloma ne izpodbijajo osnovne fabule kanoničnih besedil Nove zaveze, marveč jo celo utrjujejo in dopolnjujejo krščanski duh v smislu Jezusovih naukov. Je pa res, da mu ne pripisujejo božjosti, s čimer spodkopavajo temelj Cerkve kot institucije, zato se Vatikan proti njim bori že skoraj dve tisočletji.
