300 je sapojemajoče filmsko remek delo, ki ima kljub svobodnemu pristopu historično podlago. Radovednega zvedavca, ki je povrhu še firbčen, nedvomno zanima širša slika dogajanja. Zgodovinar LordFebo s hitrim vedežem širi vednost in oži nerazgledanost.
Perzija, ki jo je z združevanjem in predvsem z zavzemanjem okoliških dežel pričel širiti Kir Veliki v sredini 6. stoletja pred našim štetjem, je dosegla zenit za časa njegovega naslednika kralja Dareja I., ki je vladal okrog leta 500 pr.n.š.. Država, katere jedro je sodobni Iran, je bila z raztezanjem od Egipta na zahodu do reke Ind na vzhodu eden največjih imperijev v zgodovini. Glavno mesto v tistem času je bila Parsa; danes nanjo spominja le arheološko najdišče južno od Teherana. Kot vsi zavojevalci tudi Perzijci niso poznali zdrave mere, zato so imeli apetite še po Evropi. Grčija, takrat neenotna dežela mnogih mestnih državic, se jim ni zdela nepremagljiva ovira. Perzijska vojska je navsezadnje štela stotisoče mož.
Prologos
Povod za začetek pohoda je bila atenska pomoč bratskim jonskim mestom v Mali Aziji. Ta so se namreč uprla perzijski nadvladi, ki je od podjarmljenih narodov terjala velik davčni tribut. Poleg tega sta bili ureditvi nezdružljivi: Perzija je imela starodoben avtokratski režim, dočim se je v grških mestih že razvijala demokracija z ljudskimi vladami. Vojaška odprava, ki jo je leta 494 pr.n.š. vodil kralj Darej, je sicer zadušila upore in zavzela nekaj dodatnih otokov, toda na severu Egejskega morja so perzijsko floto pričakali gromi in strele ter jo v celoti potopili. V Zgodbah znamenitega očeta zgodovine in prvega kronista grško-perzijskih vojn Herodota je Pozejdon k sebi poklical tristo sovražnih veslač z 20.000 možmi. Na žalost so Herodotove številke često vprašljive. Pisal je namreč na podlagi ustnih izročil več desetletij po dogodkih, zato so se vmes dejstva izkrivila in junaštva zmagovalcev napihnila. Za nameček je v svoja poročila nemalokrat vključil božja posredovanja in bajeslovna bitja. Druga stran poročevalcev ni imela oziroma so se reportaže izgubile v pesku časa.
Perzijski kralj je po neslavni nezgodi poskusil z diplomacijo. V grška mesta je odposlal sle, ki so v zameno za mir zahtevali zemljo in vodo. Ta elementa sta bila v zoroastrstvu, perzijski religiji, simbola podložništva, zato ni čudno, da je večina glasnikov pristala na dnu vodnjakov. Slednje so Perzijanci vzeli kot nedvoumno vojno napoved, zato so naslednja štiri leta pospešeno skoblali nove ladje, baje kar šeststo njih, in jih 490. pr.n.š. poslali naravnost na Atiko. Polisa Atene in Eretrijo so hoteli kaznovati za poprejšnjo pomoč jonskim rojakom v uporih. Kolikšna je bila resnična moč napadalcev, so si neenotni tako grški in rimski kot sodobni zgodovinarji. Navedbe segajo od šestdeset do šeststo tisoč mož. Vsekakor je bila to mogočna soldateska. Za primerjavo: samo največja grška mesta so se lahko pohvalila z več kot deset tisoč vojaki.
Prva vojna
Videč približujočega se sovraga so Atenci poklicali na pomoč Šparto, a na njihovo nesrečo so Špartanci ravno pričeli s karnejskim festivalom v čast Apolonu. Pravila so velela, da se v času praznovanja ne sme vojevati, marveč je treba počakati na naslednjo polno luno. Atenam je na pomoč priskočilo le sosednje mesto Plataje. Okoli devet tisoč grških suličarjev se je na Maratonskem polju srečalo z osvajalcem. Perzijci so v premoči, toda Grki so imeli ključne prednosti: borbo za svobodo, dobro preskrbo, poznavanje terena in konec koncev bolje izurjeno ter opremljeno vojsko ter pametnejše generale. Perzijske čete so po drugi plati tvorili slabo motivirani, neusposobljeni naborniki iz zavzetih dežel, ki niso niti govorili istega jezika. Njihova taktika je slonela na kombinaciji lokostrelcev in konjenice. Ta naveza v grškem primeru ni zalegla, kajti hoploni, težki ščiti, po katerih imajo hopliti ime, so bili dobra obramba pred strelicami. Povrhu so imeli soldati zelo učinkovite dolge sulice, primerne tako za obrambo pred konji kot za pikanje sovražnikov z varne razdalje. Vse to in še zvijačna taktika s plitko falango, a močnimi boki je botrovala, da so Atenci v bitki pri Maratonu maloštevičnosti navzlic slavili.
Da je mesto izvedelo za zmago, je bil zaslužen brzec Fedipij, ki je neumorno tekel domov, sporočil novico in izdihnil. Vsaj tako pravi legenda, saj različni spisi navajajo raznolika, nasprotujoča si dejstva. No, ne glede na moderne skepse dobrih štirideset kilometrov dolg maratonski tek, ki so ga utemeljili in ponovili na prvih modernih olimpijskih igrah leta 1896 v Atenah, izhaja od tod.
Izid bitke je imel velike moralne posledice na obeh straneh. Darej dotlej še ni doživel poraza na kopnem in do konca svojega življenja – naslednja štiri leta – je opustil misel na Grčijo. Drugo stran pa je zmaga povezala. Čeprav so bile mestne državice zaradi neprestanih notranjih nemirov politično nestabilne, so vse podprle skupni cilj. Narodna zavest je bila na višku in medtem ko je Šparta urila pehoto, so Atene prvenstveno skrbele za mornarico.
Druga vojna
Helenska zveza je dobila možnost za izkaz deset let kasneje. Dareja je na prestolu nasledil njegov sin Kserks, ki si je najbolj od vsega želel zavzeti Grčijo. Leta 481 pr.n.š. je iz poslednjih kotičkov svojega kraljestva izbezal nabornike in v Mali Aziji zbral gromozansko vojsko. Štela je poltretji milijon soldatov plus še kak milijon spremstva, navaja Herodot. Bržda gre za desetkratno hiperbolo, ampak že nekaj stotisočev je bila za takratne razmere strah vzbujajoča sila. Na to pot so se Perzijci odpravili tudi peš: v ta namen so čez Helespont oziroma današnje Dardanele z ladjami naredili kar dve mostišči dolžine kilometra in pol. Več mesecev so nato pešačili čez Trakijo, Makedonijo in Tesalijo ter prisilno rekrutirali marsikaterega Grka, pri čemer so imeli vso pot močno podporo z morja. V Zgodbah je moč prečitati število 1500 barkač. Na srečo domačinov je Olimp pravočasno odreagiral in egejski valovi so jih med potovanjem močno poškodovali. A še vedno je glavna nevarnost grozila po kopnem.
Grški poveljniki so bili složni v odločitvi, da je treba Perzijce ustaviti pred vstopom v Atiko. V ta namen se je zdel kot nalašč ozek prehod med hribovjem in strmo obalo, imenovan Termopile (Vroča vrata). Namen je bil držati napredujočega zavojevalca toliko časa, da bi medtem zavdali ladjevju, ki je rabilo oskrbi pešakov. Za vojskovodjo je zveza izbrala enega od dveh špartanskih kraljev, Leonidasa.
Po naključju je bil spet čas Apolonovega praznika, zato je špartanska oblast zavlačevala z mobilizacijo. Toda ključni razlog, zakaj niso eforji koj odposlali vseh oboroženih sil proti okupatorju, je bilo navzkrižje interesov z Atenami. Nekateri v Šparti so bili namreč mnenja, da je za obrambo Peloponeza dovolj mogočen zid na korintskem peclju, dočim naj Atika poskrbi sama zase. A preročišče v Delfih je dalo jasno prerokbo: ali bo mesto uničeno ali pa se bo eden od kraljev žrtvoval na bojnem polju. Leonidas, ki so ga vojaki oboževali, je okoli sebe zbral 300 najboljših mož, od katerih so imeli vsled nadaljevanja rodbine vsi moške potomce, ter se, zavedajoč samomorilske naloge, podal v štiristo kilometrov oddaljene Termopile. Dasiravno je bilo zaresnih vojakov (špartiatov) res le tristo, je imel vsak od njih s seboj v povprečju pet helotskih oprod. Njim nihče ne poje slave, kot legenda tudi zamolči več tisoč rojakov, ki so se jim pridružili spotoma.
Termopile
Dogajanje v ožini Vročih vrat poleti 480 pr.n.š. nam je znano samo iz Herodotovih zapiskov in Frank Miller, avtor stripa ter posledično filma 300, je po njem povzel vsa znana dejstva. Vključno z znamenitima odgovoroma “Pridite in vzemite!” na Kserksovo zahtevo po predaji orožja in “Se bomo pa borili v senci!” na grožnje, da bodo perzijske puščice prekrile nebo. Stavka dandanašnji uporabljata dva polka grške vojske v uradni insigniji. Zgodbe (in film) nadalje govorijo takole. Najprej se je hotelo skozi prehod, širok nekaj metrov, prebiti 10.000 sovražnikov, a so jih Špartanci z zavezniki gladko premagali. Nato je Kserks poslal v boj še dvakrat toliko mož, ki so jih njihovi vodje za motivacijo celo bičali, toda grška falanga je z minimalnimi izgubami gladko prestregla tudi ta val.
Orkov, nosorogov in slonov Perzijci niso imeli (čeprav so za ustrahovanje konjenice včasih uporabljali kamele, vendar ne v tej bitki), so pa elitne vrste tako imenovanih ‘nesmrtnih’ iz filma resnične, le da je bila njihova nazivna nesmrtnost zgolj slabo pogrčenje perzijskega naziva za imperialno stražo. Drugače je šlo za lahko pehoto, ki so jo smeli sestavljati le avtohtoni Perzijci. Nesmrtni so bili premagani že v bitki na maratonskem polju in tudi tukaj se niso izkazali, saj so se zvečine pridružili grmadam trupel. Teh je bilo toliko, da so baje Grki čez noč iz njih postavili prav pravcat zid. Lahko si predstavljamo, kako je stena iz tisočih kadavrov vplivala na moralo sovražnika, ki je naslednji dan zopet zaman naskakoval utrjeno ožino.
Videti je bilo, da Perzijcem ni pomoči. Številčna premoč zaradi terena ni zalegla in helenska naveza je gladko odbila vsak njihov napad. Vzdržati jim je bilo treba le še kratek čas, saj so bile okrepitve že na poti. Toda dejanje enega samega človeka je povsem spremenilo potek bitke. Lokalec Efialt — če je bil grbav, Herodot ne pove — je v upanju na nagrado Kserksu povedal za kozjo stezico čez gore, ki je Perzijce pripeljala Leonidasu za hrbet. Špartanski kralj je še pravi čas ukazal umik četam vseh ostalih mest, sam pa se jim je odločil kriti hrbet in zadržati sovraga, kolikor se je dalo, kajti na odprtem Grki proti konjenici niso imeli možnosti. Po Herodotovemu pričevanju je umik krilo še 700 Tespijcev. V eni najbolj znamenitih bitk do zadnjega diha so večinoma pod točo strelic padli vsi branitelji, vključno z junaškim Leonidasom. Perzijski vladar je dal njegovo truplo obglaviti in ga pribiti na razpelo.
Od legendarne tristotice je preživel samo Špartanec Aristodemus, ki ga je njegov vodja zaradi poškodbe očesa skupaj z glavnino poslal domov. V rodnem mestu so ga sprejeli kot šlevo in ga izobčili, na Efialtovo glavo pa so Grki razpisali tiralico. Bridki meč je okusil deset let kasneje, dočim perzijskega zlata ni nikoli videl. V moderni grščini njegovo ime uporabljajo kot sopomenko za izdajalca, enako kot mi izraz kvizling.
Salamina
Vzporedno s Termopilami sta nasprotnika bojevala še bitko na morju in sicer ob severni obali otoka Evbeja. Del perzijske flote, ki je hotel pretentati atensko ladjevje pod vodstvom Temistokla, se je ujel v lastno past, saj ozek preliv med otokom in celino ni bil primeren za hitro manevriranje dvestotih težkih ladij. Kolikor jih niso potopile hitre grške troveslače, je delo dokončala nevihta. Perzijska mornarica v svojih osvajanjih očividno res ni imela sreče z naravo. Atenci so se po spopadu umaknili na jug oziroma na obalo Aten, saj so izvedeli za padec Termopil. Z ladjami so evakuirali prebivalstvo Atike na sosednje otoke in deželo prepustili sovražniku. Perzijci so se nemilostno znesli nad vsemi mesti na poti, nad Platajo, Tespijo in nazadnje še nad Atenami, ki so bile od opustošenja pred desetimi leti komaj dobro obnovljene. Vzporedno jim je sledilo barčevje, ki je od začetnega poldrugega tisoča sedaj štelo le še okoli 600 plovil. Še vedno je bilo to dvakrat več od grškega. Heleni niso bili složni v nadaljnji taktiki. Peloponeške države so ponovno zagovarjale utrdbo pri Korintu, medtem ko je Temistokel hotel najprvo poraziti mornarico in s tem pretrgati oskrbo kopenskih sil. Z ukano je pripravil Perzijce do tega, da so z vsemi svojimi okornimi ladjami zapluli v ozek del med Pirejem in otočkom Salamino.
Pomorske bitke tistega časa so potekale slično kopenskim: obe strani sta jurišali ena na drugo in čeprav so lokostrelci in suličarji prispevali svoje, je bilo ladjo mogoče potopiti le z zaletavanjem. V ta namen so bili premci opremljeni z mogočnimi ovni. Kakih bojnih strojev oziroma lučal tedaj še niso poznali, kot tudi ne tako imenovanega grškega ognja. Za potisno silo so sicer neprestano skrbeli veslači, vendar je veter prav tako odigral pomembno vlogo. Grki so tisti čas očitno veliko darovali Eolu, bogu vetra, saj so imeli z njim preklemano srečo. Poleg tega so bile njihove trireme v vseh pogledih v prednosti. Bile so manjše in nižje, kar jih je naredilo hitrejše in okretnejše ter bolj stabilne v valovih v primerjavi z visokimi feničanskimi galejami, ki so tvorile glavnino perzijske pomorske moči.
Prva je šla na dno perzijska ladja, kar je branilcem dalo dodatnega zanosa. Ko ji je sledil še poveljniški brod, je med napadalci zavladala zmeda. Ladjevje se je neurejeno, brez manevrskega prostora nakopičilo v ožini in postalo lahek plen za Grke. Najmanj dve stotinji so jih potopili in prav toliko poškodovali. Kserks, ki se je pred bitko povzpel na bližnjo goro, da bi bil priča triumfu svojih ladij, je z grozo v očeh opazoval njih uničenje. Od besa je nato porezal glave vsem feničanskim kapitanom.
Plataja
Zmaga pri Salamini je bila prekretnica perzijske kampanje in z njo tudi zgodovine vobče. Brez stalne preskrbe je bila vojska na sovražnem ozemlju obsojena na propad. Zdesetkana flota seveda ni mogla nuditi podpore še vedno številni pešadiji in konjenici, zato je Kserks večini svojih sil zapovedal umik. Na osvojeni zemlji je pustil le del soldatov pod vodstvom generala Mardonija. Ta je Atenam ponudil partnerstvo in pomoč pri obnovi mesta, kar so ponosni Grki zavrnili. In zopet se je ponovila stara zgodba: Atenci so na vrat na nos zapustili domove, Perzijci pa so, kot pripovedujejo Zgodbe, porušili še tisto, čemur so prej prizanesli.
To pot se je Šparta odločila posredovati sama od sebe, saj so se bali, da bi se Atenci naposledi le spečali s Perzijci. V Atiko so spomladi leta 497 pr.n.š. poslali največjo vojaško silo v svoji zgodovini: deset tisoč hoplitov in trikrat toliko lažje oboroženih tlačanov. Pristopilo je še mnogo rojakov in celokupno je četa štela nad sto tisoč mož. To je bilo trikrat manj od sovražnikovih vrst, toda Helenom poguma in zanosa ni manjkalo. Slišali so, kako gromozanska armada ni bila kos tristotim Špartancem, sedaj pa je bila v igri vendarle desettisočerica njih.
Vojski sta se srečali pri Platajah sredi Atike in se po dvanajstdnevnem slepomišenju in taktiziranju udarili na polno. Grki so hitro zvabili Perzijce na teren, kjer je bila konjenica neuporabna. Ne glede na manjše število so hopliti uprizorili pravi pokol nad sovražnikom, ubivši več kot 100.000 njih, med ostalimi poveljnika Mardonija. Bitka zato velja za eno najbolj krvavih v davni zgodovini. Domačini so imeli po navedbah več antičnih zgodovinarjev od dvesto do deset tisoč žrtev. Po besedah Herodota so ostanek perzijske vojske med umikom okoli Egejskega morja v rodno deželo zdelali še Makedonci. Za povrhu se je istega dne kot platajska bitka odvil še en spopad, in sicer na pobočju gore Mikala v Joniji (Mala Azija), kamor so Atene po morju poslale pomoč jonskim soljudem pod perzijsko nadvlado. Lokalni uporniki in atenski vojaki so oslabljenega okupatorja docela uničili.
Epilogos
Perzijski kampanji sta neuspešno propadli. Domoljubje je na kraju zmagalo. A mir ni legel nad deželo. Grki so izkoristili oslabljenost soseda in širili območje vpliva na vso Malo Azijo. Proti Perzijcem so se borili na Cipru in celo v delti Nila. Šele leta 449 pr.n.š. sta deželi podpisali mir, ki pa je bil trhle narave, saj sta se neprestano zapletali v diplomatske boje. Namečkoma so prej povezane polise jela pestiti notranja nestrinjanja. Prvo iskrico za izbruh peloponeške vojne dvajset let kasneje je zanetila ravno povezava jonskih mest v atenski imperij. Perzijci so s hujskaštvom še dodatno razpihovali prepad med Peloponezom in Atiko. Šele Aleksander Veliki je za časa svoje vladavine od 336. do 323. pr.n.š. povezal vse Grke v velesilo in s popolnim zavzetjem Perzije ustvaril zaključno poglavje v sporih med narodoma.
TO JE ŠPARTA!
Mesto, ki leži v deželi Lakoniji, so v 10. stoletju pred našim štetjem po selitvi s severa na Peloponez ustanovili Dorci. Ahajske staroselce so spremenili v nekakšne državne sužnje, ki so jim pravili heloti — po prvi osvojeni vasi Helos. Za razliko od ostale Grčije, kjer se je že porajala zgodnja oblika demokracije, v Šparti podeželsko prebivalstvo ni imelo nikakršnih pravic. Helotski upori so bili zato stalnica in ravno ti so bili razlog za vojaški ustroj države. Za nadzor nad rajo je bila namreč potrebna močna redna vojska. Bojno formacijo falango s suličarji v strnjenih vrstah so denimo izpopolnili ravno za učinkovitejše zatiranje kmečkih puntov, dodatno pa so Špartanci svojo moč preizkušali še pri zasedanju sosednjih deželic.
Vojaška obrt je med pravimi državljani oziroma meščani postala nadvse čislana, nato pa obvezna. Vse dečke so od rojstva, ko so slabotne takoj zavrgli, vzgajali v strogi disciplini in jih preizkušali v vzdržljivosti. Meščanski moški so do tridesetega leta brez izjeme dejavno služili vojaški kruh, nakar so bili do kraja svojih sposobnosti rezervisti. To je bila njihova edina služba, v zameno pa je vsakdo dobil svoj košček zemlje in par tlačanov za nje obdelovanje. Telesno so se urile tudi ženske, saj so verjeli, da lahko edinole postavne, zdrave matere rojevajo krepke dečke.
Razen v oziru vojske, ki je bila brez dvoma najmočnejša tisti čas, je bila Šparta zaostala državica s totalitarnim režimom, brez spisane ustave in predvsem brez kakršnegakoli opaznejšega umetnika ali učenjaka. Legenda pravi, da je imel eden od prvih kraljev prvorojenca dvojčka, zato sta bila odtihmal na čelu po dva kralja, vsi skupaj pa so bili nasledniki bajeslovnega junaka Herkula. Pri tem gre poudariti, da je ‘kralj’ v primeru Šparte pomenil komaj kaj več od generala, saj so državo v resnici vodili peterica nadzornikov (eforji) in svet starešin (geruzija). Ti so skrbeli za davke, politiko in dajali blagoslove za vojaške pohode.
Šparta je vrhunec dosegla po odločilni vlogi v grško-perzijskih bitkah. Toda v spopadih, zlasti na morju, so se izkazali tudi Atenci, ki so kljub opustošenemu domu kmalu zgradili novo, bleščeče mesto z ljudsko oblastjo. Atene so urno pridobile na pomembnosti in bogastvu ter se samopašno oklicale za grško prestolnico. Taka prevzetnost in preveč moderna ureditev manj svobodomiselnim polisom ni bila pogodu, zato se je vsa dežela leta 431 pr.n.š. znašla v tako imenovani peloponeški vojni. Iz 27 let trajajočih bojev, ki so spet uničili Atene, je Šparta resda izšla kot zmagovalka, vendar je bil to ničev triumf. Grčija je bila oslabljena in obubožana, zavezništva so razpadla in zlati grški vek je dočakal konec. Šparta, ki se je soočala s čedalje več notranjimi težavami, je bila kmalu le bleda senca nekdanje velesile. K temu je izdatno prispeval njihov zakon, po katerem se je uradno državljanstvo prenašalo samo po krvni liniji. Število meščanov z vsemi pravicami in s tem število vojakov je zato z leti, bitkami in kugami močno upadlo, heloti pa so se po drugi strani pridno množili.
Toda srboritost polisa ni jenjala, zato so se leta 395 pr.n.š. znašli v novi (korintski) vojni proti sosednjim Tebam. Tebanci so jih na bojnem polju pošteno namahali, kar je bil prvi poraz popolne špartanske vojske. A niti to ni skalilo njihove samozavesti. Ko je Filip II., oče Aleksandra Velikega, malo s silo, malo z diplomacijo združeval državice v vsegrško zvezo, se Špartanci zanj niso zmenili. Anekdota pravi, da jim je poslal sporočilo “Če vstopim v Lakonijo, bom mesto zravnal z zemljo.” Nazaj je dobil odgovor: “Če.” Ker so imeli Makedonci širše načrte od ukvarjanja s trmastim mestom, so Šparto pustili pri miru in dejansko je bil to edini del Grčije, ki ni sodeloval v Aleksandrovih osvajanjih.
Vremena spokoja tedaj niso bila in Šparta se je vseskozi zapletala v spopade. Šele z rimsko okupacijo je zavladal mir in mestece je spet zaživelo. Še vedno so stavili na svoj način vzgoje in telesno kaljenje, zato so bili za Rimljane fina turistična znamenitost. Ko je pričel Zahodni Rim hirati, je Šparta dobila še zadnjo možnost za vojaški izkaz. Vizigote, ki so vandrali po obalah Sredozemlja, so sprva premagali, a to ni ustavilo njihovih nadaljnjih vpadov v 4. stoletju. Germanski kralj Alarik je naposled zavzel Lakonijo in Šparto porušil.
