Advokat je bil v Kranju
tale naš prešerni Franc,
živel raje bi v Lubljani,
a bil je revež brez financ.
Kar zaslužil, je po grlu
vsak večer prerad pognal,
za beliče fig je kupil,
ktere je otrokom dal.
Često je ob soju sveče
v izbi volhki stihe nizal,
a talepše pesmi svoje
je pod mizo v rožcah pisal.
Julijo je imel za muzo,
ji v akrostih je dal ime,
leporečno ji je dvoril,
htel ji priti med noge.
A se deva je branila,
venčka ni mu jela dat,
Ano je zato ogledal,
nekam mora it soldat.
Pa sreče v nji zares ni našel,
je od tuge kar zbolel,
France nič več ni bil prešeren,
osamljen je slovo vzel.
