Sveta dežela

Na zahodni svet je najbolj vplivala antika, torej stari Rim in Grčija. Vendar to še zdaleč nista edini staroveški civilizaciji, ki sta pustili pečat. Zapuščina prihaja tudi od zgodovine Božjega ljudstva. Ker je dotični narod dandanašnji v marsičem edinstven in zaradi svoje drže vselej aktualen, si LordFebo nadene sandale, vzame popotno palico v eno in ovco v drugo roko ter se poda po stopinjah očakov.

Tradicija veleva, da v tem času z namenom premikanja riti iz domačega zapeč­ka in širjenja obzorij spišem kak svetov­ljanski, družboslovni prispevek. Izleti v tu­je kraje so namreč odličen vir svežih izkušenj, novih doživetij in lepih spominov ter ob­enem dobro zdravilo zoper zaplankanost. Tokrat sem imel priliko romati v izjemno deželo, ki me je od vekomaj privlačila, tako zaradi kulturološkega in religioznega zanimanja kot iz turističnega firbca. Gre za dr­ža­vo, ki je na smrt skregana z vsemi sosedi, pri če­mer pa jim majhnosti navzlic ne le kljubuje, ampak jih občasno močno po prstih. Znotraj meja ima sporna okupirana ozemlja, toda ne glede na precejšnjo samovoljnost več kot pol stoletja uživa podporo Zahoda. Glavno mesto združuje najpomembnejše kraje treh sličnih, četudi preveč sprtih religij, zaradi česar že tisočletje nima miru. Prebivalci so po eni plati hudo pobožni, a na drugi strani imajo eno najbolj izurjenih vojsk na svetu, ki zahteva večletno obvezno služenje za oba spola.
Govorim seveda o razvpiti državi Izrael, ki je ravno ob mojem obisku dobila hladen tuš od svojega največ­jega prijatelja, Amerike. Obama je namreč javno izgovoril, da bi se morale ozemeljske meje Svete dežele vrniti na tiste pred letom 1967. In so šli na ulice vsi. Judje zato, ker se jim je to zdelo nezaslišano, Palestinci pa malo iz navade in malo v podporo predsednikovim besedam.

Očak Abraham
Predzgodba Izraela se prične v dobi zgodnjih civilizacij, ki so vzklile v Mezopotamiji, torej mnogo pred nam domačo antiko. Tam na bregu Tigrisa je na za­čet­ku drugega tisočletja pred Kristusom živel Abraham, ki ga je neke noči ogovoril sam Gospod in mu velel, naj družino popelje v deželo Kanaan, kjer bo iz njegovega rodu nastalo od Boga izbrano ljudstvo. Stvarnik je obljubo držal in Abrahamov zakoniti naslednik Izak, rojen iz žene Sare, je imel mnogo potomcev, ki so spočeli pleme Hebrejcev.

Eden od Izakovih sinov, Jožef po imenu, je tedanjemu faraonu razložil sanje o sedmih suhih kravah, ki so pojedle sedem debelih: po sedmih bogatih žetvah bo prišlo sedem sušnih let. Posvarjeni Egipčani so se lahko dobro pripravili in v zahvalo so v deželo dobrosrčno sprejeli tudi Kanaance. Božje ljudstvo se je ob Nilu ustalilo za naslednjih nekaj stoletjih in se pošteno namnožilo. To je staroselce sčasoma zaskrbelo in so jih za boljši nadzor raje zasužnjili. Iz tega trpljenja izhaja temeljna štorija stare zaveze, Mojzesova osvoboditev rojakov izpod korobača faraona Ramzesa II. Na štiridesetletnem vračanju v obljubljeno deželo je prerok Mojzes med drugim razklal Rdeče morje in na gori Sinaj prejel Božjo postavo, deset zapovedi.
Izraelci so se ponovno naselili v pokrajini, ki jo je Bog obljubil njihovemu očaku. Pri tem so imeli veliko sre­čo, da je v 13. in 12. stoletju pred našim štetjem moč okoliškim kraljestvom iz različnih razlogov upadla. Edini sovražnik so jim bili Filistejci, s katerimi se je boril prvi izraelski kralj Savel. V eni od bitk se je preizkusil tudi pastirček David, ki je s kamnom iz prače razčesnil betico filistejskemu orjaku Goljatu. David je kasneje postal največji judovski kralj, dočim njegov sin Salomon, dasi pregovorno znan po svoji modrosti in zidavi templja, po mnenju učenjakov vendarle ni bil tako dober in plemenit, kot ga slikajo religiozni spisi. Vladal naj bi slabo in s trdo roko, zavoljo česar je kraljestvo po njegovi smrti na koncu 10. stoletja pred našim štetjem razpadlo.

Obljubljena država
To je bil obenem konec poenotene judovske države za skoraj tri tisoč let. Po asirski in babilonski zasedbi so pokrajino osvojili Rimljani. Za njimi so prišli Arabci, za časa križarskih vojn je bilo Jeruzalemsko kraljestvo v evropskih rokah, potem v egipčanskih, nakar so tistim deželam točno štiristo let vladali Turki. Po koncu Osmanskega cesarstva je Palestina postala britanska kolonija.
A ves ta čas je obstajalo tako imenovano sionsko giba­nje, ki si je prizadevalo za vnovično uresničitev Božje domovinske obljube. Ko je druga svetovna vojna spremenila politični zemljevid sveta in odpravila kolonializem, je judovska skupnost izkoristila trenutek. 14. maja 1948 so s tihim privoljenjem Zahoda, ki je imel slabo vest zaradi holokavsta, ustanovili državo Izrael.

Gladko seveda ni šlo, kajti na ozemlju je živelo mnogo Arabcev, sporen pa je bil takenako Jeruzalem, ki za muslimane ni nič manj častitljiv. Le dan po razglasitvi samostojnosti so Izrael zato napadle bližnje de­žele. Ker je bila mlada država revna in maloštevilna, si je vsaka soseda zlahka vzela krajec zemlje. Egipt je zavzel Gazo, Sirija kos na sever u, največji del, zahodni breg reke Jordan in vzhodni Jeruzalem, pa je pograbila Jordanija. Toda skozi naslednji dve desetletji se je judovska skupnost izdelala in okrepila. Apel, da bi se moral v Sveto deželo vrniti sleherni jud, je po­čet­ve­ril prebivalstvo na tri milijone. Zavezniki so gospodarstvo finančno podprli in Nemčija je izplačala milijarde mark reparacij, kar je bilo dovolj za zagon moderne, (do sebi enakih) demokratične države. Sovražna okolica in notranji neprijatelj pa so narodu izvežbali vojstvo in špijonažo.

Pre­obrat se je zgodil z začetkom druge izraelsko-arabske vojne 5. junija 1967. Dotlej je bila dežela brez Gaze, Zahodnega brega in Golanske planote, kar je sta­nje, ki ga je imel v mislih Barack. Dotična ozemlja je Izrael znova zavzel v šestdnevni vojni, v kateri so Judje arabske vojske osramotili pred vsem svetom, sebi pa pridobili sloves res zajebane sile. Povod zanjo je bila egiptovska blokada Rdečega morja, kar pa je bil le vrhunec stalnega nagajanja in orožarskega rož­ljanja sosed. Do kraja izurjeni izraelski piloti so v prvih dneh za ceno vsega šestindvajsetih lastnih uničili več kot štiristo nasprotnih letal, večino od tega prizemljenih egiptovskih, za kar je zaslužna proslavljena izraelska obveščevalna služba Mosad. Nasploh so bili vohuni in agenti, ki so z malenkostmi, recimo zlitjem odvajala v poveljnikovo kavo in rezanjem telefonskih žic, korenito pripomogli k uspehu.
Nasproti stoječe sile Egipta, Sirije, Jordanije in Iraka so jih sprva fasale iz zraka, nato pa še konkretno s tanki. V šestih dneh so izgubile preko dvajset tisoč mož, dočim je bilo na izraelski strani žrtev manj kot tisoč. Davidova zvezda je zaplapolala v vseh prej omenjenih pokrajinah in za dobro mero še na vsem Sinajskem polotoku.

Krvava dežela
A kljub izkazu nadmoči je bila dobljena le bitka, ne voj­na. Oktobra 1973 so arabske sile z močnimi predpripravami in presenečenjem skušale vrniti udarec, toda njihov izkaz je bil ponovno vreden posmeha. Izraelske sile so to pot Egipčane potisnile čez Suez in se ustavile lučaj od Kaira, na severu pa pol lučaja od Damaska. Ker je spopad vnašal vse več razdora med ZDA in Sovjetsko zvezo, so vojujoče se strani naposled odložile orožje in podpisale mirovni sporazum. Sinaj se je v demilitarizirani obliki vrnil Egiptu, ki je na olajšanje svetovnega gospodarstva po osmih letih spet odprl Sueški prekop. (Mimogredna zanimivost: priljubljeno tamkajšnjo riviero Sharm el-Sheikh so kot letovišče pod imenom Ofira zastavili prav Izraelci.)

Odprte vojne med Izraelom in arabskimi državami so se odtlej nehale, še zdaleč pa ni bilo konec spopadov. Pobudo so prevzele teroristične organizacije, bodisi veje Palestinskega osvobodilnega gibanja, kakršni sta Hamas in Fatah, bodisi samostojne milice, kot je libanonski Hezbolah. Leta 1972 so palestinski skrajneži pobili enajst izraelskih atletov na minhenskih olimpijskih igrah, kar je Spielberg upodobil v filmu München, in štiri leta kasneje ugrabili avion, poln Judov. (Spekt­akularnemu reševanju potnikov iz Ugande v zgodovini ni para in z njim je Izrael ponovno okronal svoje vojaške in obveščevalne veščine.)
Kljub neprestanim naporom tujih diplomacij k mirovnim pogajanjem, prešernemu rokovanju izraelskih predsednikov z vodjem PLO, Jaserjem Arafatom, so se konflikti čedalje bolj poglabljali. Za zabelo je leta 1991 poskrbel Irak, ki je za provokacijo izstrelil rafal raket nad Tel Aviv in Haifo. Izrael je na vsako is­krico odgovoril z napadom na Gazo, Zahodni breg, Libanon, Sirijo in celo Irak ter čedalje bolj stiskal Palestince. Ti pa so nezadovoljstvo kazali s samomorilskimi napadi in dvakratno množično vstajo. Ali obratno, saj obe strani trdita, da le vračata, v resnci pa so oboji pozabili, zakaj se se ravsajo. Vseeno je kazanje s pr­s­tom iz domačega zavetja, kjer nimamo raket, zidov in teroris­tov, najmanj nehvaležno.

Kako taki državi sploh uspe funkcionirati? Od kod ji bogastvo, da lahko futra vojsko in z velikimi premijami vabi jude od povsod, da se preselijo, kjer jim je Bog namenil mesto. Dosti denarja dobi od ZDA, drugače pa ima Izrael zelo razvito visoko industrijo, recimo vojaško, kmetijsko, farmacevtsko in polprevodniško. Delajo najboljša letala brez posadke, Teva je največji izdelovalec generičnih zdravil na svetu, pomaranče iz Jaffe so znane vsepovsod, vodilni so v namakalnih ter sončno­celič­nih sistemih ter nekje med palmami ter oljkami ima svoj raziskovalni center Intel, ki je ravno tu razvil večino zadnječasnih procesorjev. Tudi kinectovo tehnologijo je izdobavila neka talavivska firma. Izrael pač ni dežela nalik svojim sosedam. Ne le, da je daleč najbolj razvita v regiji – po gospodarskih in izobrazbenih kazalcih je med vodilnimi v svetovnem merilu.

Antisemitizem
Enoznačnega odgovora, katera stran je bolj kriva za stanje v Izraelu, ni. Morda še najbolj Britanci oziroma zavezniki, ki so po drugi svetovni vojni dvignili roke nad tamkajšnjimi ozemeljskimi nestrinjanji in dopustili neurejene meje, s čimer se je sosedska mržnja stopnjevala do skorajda nerešljive mere. Tudi okoliške države se z nepriznanjem Izraela in neprestanim pozivanjem k njegovemu uničenju niso obnašale modro – ter se še vedno ne. Najbolj ortodoksne muslimanske dežele na Arabskem polotoku ti znajo odkloniti gostoljubnost, če imaš v potnem listu izraelski žig. Zanimivo pa je, da Izrael dandanašnji še najbolj kolegialen z Egiptom, ki celo dovoli plovbo Davidovih jedrskih podmornic čez Suez.

Židje se enostavno zdijo jebene stranke, odkar obstajajo. Za vsesplošno nemaranje izbranega ljudstva, antisemitizem, je več razlogov. V starem veku so bili judje le šibko polnomadsko pleme, ki pa je bilo preveč neomajano pri čaščenju svojega Boga, kar je zmotilo števil­ne zavojevalce, ki so jim hoteli vsiliti lastna bo­žanstva. Srednji vek jim je zagrenila Cerkev, ki jih je bolj ali manj na glas okrivila za Jezusovo smrt, pa za kugo in še kako nesrečo. Zavoljo tega so se tisoč­letje izvajali pogromi nad židovskimi skupnostmi po vsej Evropi.
Dodaten trn v peti družbe so bili judje zaradi svojega premoženja. Ker so jim odrekli pravico do zemlje, so se preživljali s trgovino in bančništvom ter uvedli hudičevski pojem obrestne mere. Vse to in še vrs­ta arijskih zablod je naposled vodilo do nacističnega antisemitizma, katerega (ne)smisel je najbolje raz­ložil poveljnik Langa v filmu Inglourious Basterds: “Židje so kot podgane, nad katerimi za razliko od veveric vihamo nosove in jih pobijamo, čeprav nam niso pravzaprav naredile čisto nič.”
Muslimanska židomržnja nima veliko skupnega z evropsko. Z religioznega vidika se je judovstvo islamu zamerilo, ker ne priznava Mohameda kot preroka. A resnici na ljubo se je judom v srednjem veku godilo bolje pod Arabci kot v krščanskem svetu. Raz­log za spopad verstev v Jutrovem gre zvečine na rovaš enostranske razglasitve izraelske države v et­nič­no mešani pokrajini, pri čemer je zlasti kočljiv Tempeljski grič v Jeruzalemu. Tamkaj je namreč Alah vnebovzel Mohameda in spočetka so se Koranovi ljudje obračali proti Jeruzalemu, ne proti Meki.
Samooklicano izbrano ljudstvo je Palestincem resda šlo v nos že za časa britanske kolonialne nadvlade, a to so bili lokalni spori zaradi trgovinske tekmovalnosti. Po letu 1948 pa je odnos hitro prerasel v odprto sovraštvo. V svojem relativno kratkem obstoju je bil zato Izrael v štirih vojnah s kar sedmimi obkrožujočimi deželami. Arabski ligi je ideja židovske tvorbe že sama po sebi absurdna, saj panislamsko gibanje zagovarja enoten muslimanski kalifat od Atlantika do Perzijskega zaliva. Arabci si pač Božjo besedo tolmačijo z dopolnitvijo. Strinjajo se, da je stvarnik Ibrahimovim potomcem obljubil Kanaan, vendar Izraelce opominjajo, da je imel očak dva sinova – poleg Izaka z ženo Saro je bil tu še prvorojeni Izmael z egiptovsko sužnjo Agaro. In kakor je Izakov rod postal hebrejsko ljudstvo, je bil pankrt Izmael praoče Arabcev, prednik Mohameda in po črki Korana graditelj Kaabe v Meki.
Na mestu je vprašanje, zakaj ZDA tako podpirajo Izrael. Splošni razlog je bilo povojno sočutje zmagovalcev, vendar pri Ameriki prevlada enostavno dejstvo, da je židov tam več kot v Izraelu. Čeprav predstavljajo majhen odstotek prebivalstva, so bogata in vplivna skupnost, ki od dneva neodvisnosti kroji ustroj države, gospodarsko in politično. Zategadelj Amerika Izrael maksimalno podpira finančno in duhovno. Iz tega izhaja izdatno sodelovanje v vojaški industriji, ki se je spočelo med hladno vojno in še traja. Obamine besede so bile zato veliko presenečenje in so sprožile buren odziv v vseh judovskih skupnostih, tako na Bližnjem vzhodu kot doma.

Nerazumljiva ureditev
Vse v zvezi z Izrealom je za obiskovalca, vajenega jasnih ozemeljskih meja in enovitega naroda, nenavadno in komplicirano. Država je v odprtem obojestranskem sovraštvu s petimi deželami. Glavnega mesta Jeruzalem marsikatera država ne priznava. Status triinpolmilijonske Palestine, ki bi se rada osamosvojila, a ima še vedno precej judovskih naselij, je nejasen. V zadnjih letih so se vojaki šestkrake zvezde resda povsem umaknili iz Gaze, po malem tudi z Zahodnega brega. A to Palestincem pomaga komaj kaj. Ozemlji sta namreč ločeni, blokirani in izolirani z betonskim zidom.

Tudi družba znotraj osrednjega teritorija je razdeljena. Od dobrih sedmih milijonov prebivalcev je petina mus­limanov, ki so resda državljani Izraela, a se po narodnosti izpovedujejo za Arabce. Praviloma imajo ti jordanske ali egiptovske potne liste, saj drugače sploh ne bi smeli na vzhod k rojakom. Ljudstvo sicer živi v navideznem sožitju, arabščina je drugi uradni jezik. Toda nejudje so mnogokrat zapostavljeni in so pravzaprav tipična skupnost manjvrednih čefurjev. Parjenja med verama ni, ker to prepoveduje judovski zakonik, prav tako Arabci ne gredo k vojakom in jih ni v vladi. Včasih kakšen od njih celo pomaga teroristom. Židje so kajpakda v vseh svojih ukrepih prepričani v svoj prav in od tega ne odstopajo, zato često delajo sive la­se zaveznikom in Varnostnemu svetu.

Zadnje leto resda znova potekajo intenzivni pogovori okoli rešitve palestinskega problema. Palestinci bodo septembra podali vlogo pred Združenimi narodi za priznanje države. Izrael se s tem ne strinja, saj na zasedenem Zahodnem bregu živi pol milijona judovskih naseljencev. Za povrhu Hamasove celice še naprej izvajajo teroristične napade in skušajo iz kdovekakšnih interesov bojkotirati pogajanja. Zato so mnogi opazovalci mnenja, da lahko le čudež pripomore k spravi med Judi in Arabci.
Upanje zatorej ostaja. Le kje drugod kot v Sveti deželi bi se lahko najverjetneje zgodil čudež?

Romanje
Narava turizma v Izrealu je prvenstveno verska. Kristjani se tja pridemo poklonit Jezusovemu rojstnemu kraju, kjer je pred dvema tisočletjema stal hlevček, zdaj pa mesto označuje bazilika Božjega rojstva. Tako Betlehem kot Nazaret sta v Palestini, kamor pa kljub strogemu nadzoru ni težava priti. Iz­let je pravzaprav obvezen, saj so prebivalci svojemu zaporništvu navzlic topli in prijazni, njihov čigumijast sladoled pa svojevrstno dober.
Drugi konec Kristusovega življenja opisuje jeruzalemska Via Dolorosa – pot, po kateri je Jezus nosil razpelo na Kalvarijo. Zaključek poti je cerkev Svetega groba, kjer naj bi bil Božji sin križan in nato v grob po­ložen. Ti sakralni objekti ne premorejo kakega blaznega veličastja in s tem privlačnosti, kri­žev pot s svojimi devetimi postajami pa je pravzaprav bazarska ulica s pistacijami, spominki in ponarejenimi DVDji. Občut­ka pretirane blaženosti ob fočkanju na te svete kraje zato nimaš.

Za žide in muslimane je najbolj svet kraj Tempeljski grič, ki je hkrati stalen vir krvavih razprtij, saj bi ga vsaka stran rada imela izključno zase. Tam stoji mošeja Al-Aksa, tretji najpomembnejši kraj islama, od koder se je Mohamed na krilatem konju vzpel v nebesa. Al-Akse ne gre mešati s prepoznavno zlatostrešno dža­mijo Kupola na skali, ki je, ironično, od pov­sod vidna, največja in pravzaprav edina znamenitost Jeruzalema. Zagreti ig­ralci jo zagotovo poznate iz Assassin’s Creeda. Zraven cerkva stoji tako imenovan Zahodni zid, najpomembnejši objekt judovstva. Laično rečeno je to ostanek Salomonovega templja, vendar so le-tega v resnici razdejali Babilonci leta 586 pred našim štetjem, nakar so v naslednjih stoletjih po­­­ča­si sezidali tako imenovan Drugi ozi­roma Herodov tempelj. Tudi tega je po nekem ne­uspešnem lokalnem uporu leta 70 porušil okupator, to pot Rimljani. Vse, kar je os­talo, je stranica, ki ji pra­vijo tudi Zid objokovanja. Ob njem židje molijo, se kesajo in spovedujejo ter v razpoke zatikajo listke z željami in priprošnjami.

Južna polovica države je puščava Negev, za katero ne marata ne človek, ne narava. To ni tipična rumeno rjava puščava s kamelami in palmami, marveč tujska siva pustinja, kjer razen nekaj od Boga pozab­ljenih beduinov ni dobesedno ničesar. Ko se Negev konča, se začne Mrtvo morje, ki je največja naravna znamenitost Izraela. Lebdenje v vodi, ki je osemkrat bolj slana od oceanov in leži štiristo metrov niže od njih, je svojevrstna, tudi zdravilna izkušnja za tiste s problematično kožo in astmo. Vendar privlačnosti ne premore niti ta konec, ki je drugače najnižja površinska točka na planetu, nekaj čez 400 metrov minusa.
Pokrajinski občutek popravita severni in primorski del, ki sta bolj mediteranska in predvsem zelena. Ob Sredozemlju leži tudi Tel Aviv, ki ima za razliko od ‘zgodovinskega’ Jeruzalema dosti sodobnejši, bolj metropolitantski obraz. Tam se orenk žura in plaže so odlične, praviloma lepše od severnoaf­riš­kih, pa še mnogo boljšo bikinijasto vsebino imajo. Zato je škoda, da Izraela že dvajset let ni več med organiziranimi počitniškimi destinacijami.