Odkrivanje sveta razprostira plašnice in prinaša ogromno izkustvenih točk, zato je obvezno za posameznikov osebnostni razvoj, širokoglednost in odprtost duha. Poleg tega so inozemske pustolovščine neizčrpna snov pripovedi in bogastvo ujetih spominov za obujanje na stara leta. Zaradi tega v svojem človekoljubnem poslanstvu vseskozi spodbujam k premiku riti izven domače dupline. No, pa saj Slovenci, kot pove statistika, kar dosti potujemo. Če ne štejem dopustniških destinacij in Ikeinih centrov, najraje skačemo v London, Pariz in Benetke. Med ljubitelji poceni zabave in jugonostalgije sta zadnje čase čislana tudi Sarajevo in Beograd, dočim se tisti z izbranim okusom odločajo za Barcelono, Amsterdam ali Berlin, odvisno od ugodnosti letalskih navez. Pa vendar obstaja evropska metropola, ena največjih in bolj samosvojih pravzaprav, ki združuje zvrhano mero zanimivosti, historičnosti, topline, možnosti in nizkocenovnosti, a se nanjo večina sploh ne spomni. To je Carigrad, kraj mnogih imen in dveh kontinentov, prag orienta ter sedež treh velikanskih preteklih imperijev.
Mesto na Bosporju ima svojevrsten privlak že poldrugo tisočletje, saj predstavlja edinstveno stičišče zahoda z vzhodom. Je ravno toliko evropsko, da se v njem počutimo dovolj domače, obenem pa visoki minareti, ki se pnejo v nebo, kamorkoli pogledaš, pričajo o drugačni kulturi in zgodovini. Zlasti to velja za stari center, ki ne pozna sodobnih visokogradenj, marveč njegovo silhueto definirajo le mnoge mošeje. Toda Turčija kupolastemu videzu navkljub ni versko zategnjena dežela, saj je islam po ustavi in v praksi ločen od države. Njen prvi predsednik Mustafa Kemal Atatürk je sekularizacijo družbe izvrstno izpeljal, zato je dandanes muslimanska gorečnost, ki jo poznamo iz arabskega sveta, tamkaj redka. Zlasti je to opazno v kozmopolitanskem Istanbulu, kjer se za mujezinovo dretje zmeni komajkdo, ženske pa dajo nase raje krpico manj kot preveč.
Resda se večina prebivalstva opredeljuje za verne, a Mohamedovo besedo jemljejo manj dosledno od ostalih bratov po Koranu. Pravijo, da verujejo navznoter, brez potrebe po klanjanju proti Meki petkrat dnevno. Zato brez slabe vesti podpirajo lokalno pivovarsko znamko Efes, rakijo pa pijejo že od osmanskih časov. Zaradi bolj svobodomiselnega odnosa do religije imajo džamije za turiste široko odprte duri. Vstopiš lahko celo med molitvijo, kar bi bilo kjerkoli drugod najmanj nezaslišano, če ne kar smrtno nevarno. Sam sem ravno v Carigradu prvikrat sceloma prisostvoval obredu in – z vsem spoštovanjem do mohamedanstva – spoznal, da so naše maše bolj zanimive ter priljudne. Še vedno pa je seveda ob obisku Alahovih hramov obvezna spodobnost, torej bosopetost obeh spolov in zarutanost žensk.
Ljubitelj starega veka v Istanbulu kljub njegovim helenističnim koreninan ne bo našel veliko snovi. Grške zgodbe pripovedujejo edinole najdbe v arheološkem muzeju, kjer je med ostalim stalna razstava izkopanin iz bližnje Troje. Tudi starorimskih in bizantinskih ostankov je komaj kaj. Lahko splezaš na škrbine slavnega desetmetrskega Teodozijevega obzidja, ki je bilo celo večnost nepremagljivo za mnoge oblegovalce, se diviš nad spočetka krščansko, nato poislamizirano in naposled podržavljeno cerkvijo Ayosofyo, stopiš v temo veličastne Potopljene palače, ki je pravzaprav gromozanski podzemni vodni rezervoar, se povzpneš na prepoznavni Galatski stolp ter se fotkaš ob treh rimskih stebrih, ki še kljubujejo času in težnosti. To pa je vse, saj predturških palač, cerkva, hipodromov in drugih objektov ni več. Sultani so bili zelo dosledni pri pozidavi prestolnice po svojem okusu in niso dali veliko na dediščino prejšnjih civilizacij.
Zato je v Istanbulu toliko več turškega kulturnega bogastva, od osmanskega dvora Topkapi in tamkajšnjega haremskega kompleksa prek šestminaretne Modre džamije do najbolj sijoče Sulejmanove mošeje. Dobrodošlo je, da so vse te historične turistične točke nagnetene v središču srednjeveškega dela. Obhodiš jih v enem dnevu, saj obveznemu pofočkanju navzlic zvečine niso tako privlačne, da bi te zadržale dlje. Palača je zanimivostno daleč od evropskih dvorov, kakršna sta Schönbrunn in londonski Tower. Mošeje so si precej podobne, kar je takisto posledica preproste, zgolj vzorčne in kaligrafske dekoracije. Ikonografije Mohamedova cerkev ne pozna. Muzeji pa so na žalost statični, nenavdahnjeno urejeni in prejkone dolgočasni, brez interaktivnosti, kulis, lutk in življenjskih postavitev, najsi gre za vladarski dvorec ali razstavo islamske znanosti. Kar je škoda, saj sem recimo od harema pričakoval precej več od praznih in hladnih, v kopalniške ploščice odetih prostorov, v katerih si celo ob vsej svoji brezmejni domišljiji nisem mogel predstavljati razvratnih podpasnih dejavnosti.
Ampak obraz Istanbula itak niso starodavni templji, arabeske, portreti turbancev in mrzle stene, marveč ulice oziroma tisto, kar se na njih dogaja. Vseprisotni rezalci pečečih gmot mesa; mali milijon ribičev, ki so nagneteni na mostu čez Zlati rog; pocestni prodajalci vsesortne ‘turške robe’, od cenenih igrač prek riža s čičeriko do generične viagre; gneča v gromozanskem blodnjaku vzhodnjaških bazarjev in slikovitih trgovinic; dijakinje v uniformiranih mini krilcih, ki na jetonmaticih plačujejo voznino za metro; natakarji z domiselnimi enovrstičnicami v slogu “Hello my friend, you look hungry”; stalno pristajajoče ladje, ki povezujejo evropski del z azijskim; svetovljanski Carigrajčani na dvokilometrski nakupovalni pešpoti Istiklal; vrvež sodobnega šoping centra Cevahir, baje največjega v Evropi; preprost in tekoč tramvajski promet; omamno dišeče kofetkanje, ki se mu prepusti celo nekavopivec; natlačeni kombijasti masovni taksiji, imenovani dolmusi; glasne množice okoli čolnov s tradicionalnimi ribjimi sendviči; taksisti, ki so zavoro uspešno nadomestili s hupo; in konec koncev beraški otroci, ki ne fehtajo, marveč prodajajo robčke. To je tisto, s čimer te desetmilijonski Istanbul potegne v celodnevna izgubljanja po brezštevnih poteh s pisanim, živim in predvsem toplim vzdušjem, kakršnega nisem izkusil nikoder drugod.
In ko si zvečer omagan od brušenja peta, vonjanja začimb in čajev, barantanja, tekanja čez cesto, ki pogosto sploh nima semaforja za pešce, odskakovanja izpred divjaških taksijev, verižnega degustiranja presladkih turških slaščic in zavračanja neskončnih ponudb za futr, izlete ter maramice, je čas za sproščanje po lokalno. To pomeni obisk hamama, turške kopeli, kjer poskrbijo za telo in duha. Dasi je vstopnina mnogokrat precenjena, se splača poskusiti, moraš pa seveda v javno ustanovo, ne v hotelsko, ter si privoščiti popolno storitev. Ta poleg samostojnega švicanja vključuje nepozabno doživetje, ko te v krpo zaviti brkati, kosmati in trebušasti Mustafa celotelesno zdrgne, ti pa ob tem nehote predeš. Še posebej, ko te prekrije z milno peno in te z nežnimi prsti materinsko opere za uhlji, medtem ko imaš nos v njegovem popku. (V strogo ločenem ženskem oddelku to opravi baba sličnih proporcev in kosmatosti.) Potem ko te takole obdelajo kot malega otroka, greš na naslednjo postajo odmora: dvorišče z vodnimi pipami. Tam v prijetni zmešanici domačinov in turistov sladokusno uživaš v različnih okusih šiš in čajev ter opazuješ vesele okoliške obraze.
Lokalci ne potrebujejo veliko spodbude, da se razgovorijo. Čeprav angleščina ni njihova močnejša plat, jim gredo z jezika celo osebne tematike, kakršna je veroizpoved. Neoziraje na slab prizvok besede Turek v večini evropske folklore so ljudje v resnici prijazni in simpatični. Občudovanja vredna je njihova svetlogledost, kar ni nenavadno, saj gre državi mnogo bolje kot Evropi. V tretje izvoljeni premier, bivši istanbulski župan Erdogan, je naredil čudež v gospodarstvu. Turčijo je spremenil v ekonomsko velesilo, ki se ne oklepa Evropske unije, marveč svoj sličnokulturni potencial s pridom izkorišča na Bližnjem vzhodu. Resda stojnično cenkanje in ulična siva ekonomija ne pričata o sodobnosti, vendar je to del značaja tistega sveta. Turist se mora zavedati, da sta bazarja tam v prvi vrsti zaradi njega in da sta del šova. Zato jim ne gre zameriti, če kakšno reč bogato preplačaš. Itak te nategnejo na tak način, da se enostavno moraš nasmehniti.
Denarnica na srečo ne trpi preveč, saj je istanbulski turizem še kar poceni. Obrok kebaba ali bureka in sveže ožeta oranžada, kar je najbolj pogost obrok iz menija bogate ulične kulinarike, velja od dveh evrov dalje, voda košta pol lire oziroma dvajset centov, za drobiž je mogoče kupiti čuda kiča, transport, če ga zaradi zanimive pešhoje in strnjenosti mesta sploh rabiš, je prav tako poceni … Ko k vsemu prišteješ jeftin hotel in občasno zgolj stotaka za letalsko karto iz Slovenije, je greh ne vzeti v poštev za prihodnji izlet tudi Istanbula. Naj ti bodo tako kot meni za izgovor poti Ezia Auditoreja, čeprav majke mi, da nisem srečal nobene senene kopice, v katero bi se lahko skril.
