South Park: The Stick of Truth

LordFebo trenira sfinkter, dokler z njim ne postane eno. Njegov dragonfart trese gore, tihi pohec pa diši po vijolicah.

Če Gospod ne bi želel, da prdimo, nam ne bi dal anusov, modro pravi duhovnik mesteca South Park. Zato se živ­ljenje prebivalcev tega zakotnega koloradskega kraja v dobršni meri vrti okoli rit­nih vetrov in pripadajoče onomatopeje. Zaradi prdenja se zapletejo v vojno s Kanado, pukec pošlje Kennyja k Satanu in če pred črevesni pršec postaviš vžigalnik, dobiš ritni inferno, ki spravi na kolena še tako trdoži­ve­ga nacizombija. Prdci so lahko prihuljeni in zvijačni, lahko so zemljotresni in stenolomni ali pa jih lučaš zgolj za zabavo. Ni je prilož­nosti, ki je analni spohanček ne bi popestril, naj gre za poroko ali pogreb. Zato vadi sfinkter, vadi sfinkter in še enkrat vadi sfinkter. Predstavljaj si, da njim žvečiš čigumi. Toda pozor! Nikoli, ampak res nikoli ne prdni človeku na jajca. Prisežeš?

Najdaljša epizoda
The Stick of Truth ni southparkovska igra. To JE South Park. Najboljša označba je ‘šti­rinajsturna epizoda s poteznim bojem’. Po nekaj licenčnih polomijah, med katerimi je po gnilosti izstopalo poscano kepanje puranov pred petnajstimi leti, sta se proslavljena avtorja Trey Parker in Matt Stone, ki jim ne zmanjka idej, odločila vzeti vajeti v svoje roke. Projekt je sicer razvijala ekipa Obsidian, toda onadva sta nad njim bdela in ga vsebinsko vodila.

Tako je nastala najobsežnejša in najbolj verna pustovščina tamalih doslej. Ne vem, kaj je bilo razvijalcem pred leti, da so šli iz prepoznavne ploskovno podobe delati neke 3D-čudeže. Tokratni špil je seveda ves čas, tako med vmesnimi sekvencami kot med igralnim delom, videti in slišati enako kot TV-serija. Parker in Stone itak lastnojezično sinhronizirata večino likov. Ker sta v špil vdelala karseda veliko elementov svojega mogoč­ne­ga univerzuma, je obvladanje izročila obvez­no. Če ne ločiš Stana od Kyla, ne poznaš Randyjevih fetišev in ne veš, kdo je največji drek na svetu, potem ta sladokusna vsebina ni zate.
V mestu je nov 9-letnik. Med mularijo v soseski poteka vojna, zato se za prišleka potegujeta obe strani. Eno vodi čarovnik Cartman, na čigar strani sta med ostalimi Butters in princesa Ke­nny. Vilincem pa kraljuje Kyle z vi­te­zom Stanom in kriplom bardom Jimmyjem. Jedro spora nista playstation in xbox, marveč Palica resnice, ultimativni artefakt, zakajti kdor nadzoruje Palico resnice, nadzoruje vesolje. A otroška igra je le uvod, saj morajo sprteži kmalu združiti moči proti skupnemu sovražniku. Ki to pot ni Barbra Streisand. Pustolovščina novinca pelje skozi neverjetno bizarne okoliše, recimo po letečem krožniku, čez deželo palčkov in v Kanado. Po poti spoznava moč svoje ritne luknje in se analno izvežba pri dveh orifičnih velemojstrih. Katerih? “Shut your fucking face, uncle fucker!”

Z zašvasano berglo nad laserske medvede
Popoln nadzor nad mišico zapiralko pride do izraza v spopadih, v katere se mulec neprestano zapleta. Sprva se mu zoperstavlja le druga otročad v fantazijskih kostumih, nakar se repertoar neprijateljev razširi na stekle pod­gane, potrebne pse, klošarje, varnostnike, šestarčke, oživele zarodke in vrsto drugih neobičajnih pojav. Poleg izstrelkov iz zadnjičnega rora fante uporablja še druge specialnosti, odvisne od začetne izbire poklica. Denimo svetopisemske božje nadloge, Davidovo pračo ali obrezovalni skalpel, če je žid. (To je resničen poklic, ki ti ga ponudi kdo drug kot fat fuck.) Za dodatno pestrost skrbi kamerad, ki je sčasoma lahko katerikoli od taglavnih četrtošolcev. Butters se po potrebi preobrazi v Profesorja Kaosa, Kenny prikliče samoroga, Eric preklinja, Jimmy zapoje o devi, ki rada pogoltne, in Kyle brcne svojega bratca. “Kick the baby!”

Borba je potezna in sliči na nekatere japonske frpje, saj zahteva refleks­ni klik v pravem trenutku ali predoči enostavno QTE-sekvenco. Kot Mario RPG, denimo. Če­prav skozi obvladanje številnih sposobnosti in atributov ter skozi kombiniranje veščin obstaja mnogo fint in vplivov na potek, taktične globine baš ni. Bolj trdoživi nasprotniki praviloma terjajo le več potez do zmage, kajti znot­raj vsake runde se je moč oz­draviti. In če samomorilska krava, mutiran palček ali kakšna od glavar­skih kreatur slučajno zavda paru junacljev, je resurekcija takojšnja.
Ravsanje zato ni pretiran izziv, marveč element pristne southparkovske zabave, ki te zaradi obilnosti v stotem fajtu še vedno preseneti z novimi izkrivljenimi idejami. Na primer, da te pijanec pokozla ali te zmešana baba obmetava s tamponi. Glavna fora je v zabavnem izkušanju mnogoterih izkrivljenih možnosti. Enako ubrisana je gromozanska količina opreme, ki sega od dilda in od­čep­nika prek emo cunj do princeskastih oblekic. Mano povrnejo buriti, a bog­nedaj, da jih poješ preveč. Sledi mana overflow oziroma lijavica.

V žlebu zgodbe
Pob med prostim sprehajanjem naokoli ob­rede večino znamenitih lokacij South Parka. Tu so stanovanjska soseska, šola, rotovž, policijska postaja, Šiti vok, klinika za splave in mnoge druge ustanove. (Mimogrede, veš, kako pedri naredijo splav? Iz lesa, vendarle!) Povsod sreča poznane obraze, ki imajo vselej kaj povedati, četudi v odgovor dobijo le ritne akorde. Nekateri mu dajo robne kveste – najti mora Jezusa, ugonobiti mutantsko bakterijo, poiskati iphone ali pregnati Mongole. Sicer je zaradi duhovitih pripomb lokalcev, obiskovanja znamenitosti in mnogih referenc na TV-epizode ta svoboda čisto privlačna, ni pa baš obilna. Izrazit poudarek je namreč na osrednji štoriji, kateri je podrejeno celotno dogajanje.

Rdeča nit je docela premočrtna. Niz glavnih zadolžitev zvečine odpira drugače nedoseg­ljive predele oziroma ‘nivoje’, skozi katere se junaček prebija malo s tepežkanjem in malo z reše­va­njem enostavnih prostorskih ovir. Včasih si mora pot izseka­ti ali odstraniti pregrado s sapo iz danke, drugič z lokom ustreli v lojtro, spet tretjič uporabi nekatere posebne sposobnosti, ki naj ostanejo presenečenje za igralce. Hudih puzel ni, skakanja tudi ne, vseeno pa je rahlo zagonetno napredovanje in iskanje tajn skozi raznorazne hodnike všečno. Žal odmikov in vejenj ni ne v premagovanju ovir, ne na nivoju pripovedi. Na razplete ni mogoče vplivati, ni izbirnih vrstic v dialogih in konec je en sam. Nekajkrat se mora pokavec od­lo­čiti za eno ali drugo stran, vendar je posledica kratkosežna. Tudi napredovanje lika in pridobivanje boljših orožij ter oblekic sta pogojena z odvijanjem zgodbe.

Taka zakoličenost ni v redu, vendar v tem primeru ne moti toliko, kot bi sicer. Pristna southparkovska predstava je namreč kakovostna in prežeta s številnimi oblikami skrajnega humorja, pedofilijo, sodomijo, nekrofilijo, nestrpnostjo do rdečelas­cev in čezlesnimi domislicami. (Vsakič, ko princeska prdne, se rodi angel!) Kot zmerom se Trey in Matt delata norca iz dvolične ameriške družbe, ritopikov in vsega straniščnega, pa­rodije pa gredo tudi na rovaš socialnih omrežij in iger. Še par pesmic so napisali posebej za špil, čeprav bi si jih kot ljubitelj popevk iz Bigger Longer Uncut želel več.
Resda to ni pripovedni presežek v smislu filma ali najboljših epizodic, kjer se fantastično prepletejo raznolike teme. A glede na dolžino Štapič istine kljub igralni plitkosti zadovolji slehernega ljubitelja malega debuluharja in njegove bande. Če si tudi ti požvižgavaš It’s Easy MMMKay, ga nabavi. Vendar za PC, kjer stane manj (35 do 40 evrov) in je necenzuriran, dočim so evropske konzolne verzije kar precej obrezali. Saj ne želiš zamuditi abortiranja in alienovskega anal-iziranja, kajneda?

Uncle fuckers!
Vse do konca pravzaprav nisem našel velike zamere špilu. Toda grenak priokus je prišel za tem. Poleg tega, da se mi mlačni iztek zgodbe ni dopadel, so me razočarale nadaljnje možnosti. Je že res, da lahko še naprej poskakuješ naokoli, iztrebiš preostanek beračev, najdeš vse skrivajoče se malčke in iščeš mnoge zbiralniške elemente. A to traja še uro dve, nakar postane dolgčasno. Napredovanja lika itak ni več. Zato sem pričakoval, da bom lahko vnovič užil humor in štorijo, ki sta bistvo South Parka. Recimo tako, da bi mogel celotno ‘epizodo’ oziroma strnjeno dogajanje vdrugo pogledati brez igranja. Kot navadno risanko. To bi bila precejšnja edinstvenost in za fane krepka dodana vrednost, s katero bi se igra preobrazila v drug medij.

Žal razvijalci niso prišli na to idejo. Niti niso pomislili na možnost pogledanja vmesnih sekvenc z iskrivimi pogovori, kar ponuja mnogo špilov. In konec koncev jim ni padlo na pamet, da bi si kdo želel ponovno preigrati posamezne rdeče­nit­ne dele igre. Ti sami po sebi itak delujejo kot samostojni nivoji in bi bili komot vnovič dosegljivi, bodisi skozi meni, bodisi skozi ’mesto’. Kot v Lego špilih. Še toliko bolj zato, ker vsebujejo nekatere zbiralniške lutke, do katerih po opravljeni ’misiji’ sploh ni več mogoče priti!
Skratka, če hočem videti to epizodo South Parka vnovič ali komurkoli pokazati dobre kose, moram ig­ro, ki zaradi linearnosti nima baš privlaka za ponov­no igranje, začeti jovo na novo. Opcije new game +, ki bi ohranila dosežke, zbirke in opremo, pa tudi ni. Vse to se mi zdi v izdelku take narave hud feler, zaradi katerega obsojam avtorje na enoletni dutch oven!