Če bi bil LordFebo najstnik, bi mu bržda tale divjaška igrica bolj dogajala. Tako pa je prešofiral že toliko tovrstnega špilovja, da v znak od navdušenja ob novi, reciklirani potrebi po hitrosti ne pade. Dodatno ga zamori še poteza pogoltnega založnika …
Če ne štejem nalinijskih in mobilniških odvrtkov, je tole dvajseta edicija iz najbolj bogatega niza dirkaških videoiger. A količina in kakovost nista povezani in Electronic Arts že mnogo sezon izdaja milo rečeno povprečne, reciklirane izdelke. Namesto konkretnega nadgrajevanja raje vsako leto neposrečeno eksperimentira in na silo dodaja ter čudežno odvzema sestavne dele. V zadnji dekadi smo uzrli že marsikaj, od športnodirkaškega Shifta prek orožarskih Rivals do QTE-mikastenja v The Run. V zadnjem, predlanskem poglavju so kot noviteto preizkusili še filman video, ki je namigoval na kinematografično doživetje. Toda špil se ni izkazal, saj je imel pičle načine, moreče ponočnjakarstvo, docela premočrtno napredovanje in vmesniške pomanjkljivosti. Za nameček je filmski del zajemal le čvekanje in bil čisto neposrečen. Razvojna ekipa Ghost Games v novem poskusu določene napake odpravlja, vendar uvaja nove.
Potreba po hitrosti s štorijo!
Payback je storjen na isto vižo kot vse novodobne pocestne dirkalnice: velikansko urbano in podeželsko ozemlje, svobodnjaško tiščanje in navidez mnogo udinjanja. Prizorišče je to pot Fortune Valley, izmišljena nevadska puščava z gorami, kanjoni in kazinojastim mestom Silver Rock. Čeprav lučkasta metropola zaživi šele v mraku, za razliko od nokturnega predhodnika čas teče dinamično. To je v redu, kajti od sonca obsijana dežela je mnogo bolj simpatična od neprestane mesečine in neona. Cestno delinkventstvo je izdatno podloženo z zgodbo, kateri sledimo prek računalniško ustvarjenih vmesnih sekvenc in pogovorov med vožnjo. Scenarij o treh prijateljih, ki želijo iz maščevanja uničiti kriminalno združbo v Mestu greha, je resda klišejski, toda element ni napačen in daje vsaj približen smisel že mnogokrat preizkušenemu cestnemu preganjanju. Nekatera norenja so zato močno skriptana, vseeno pa filmski spektakel to ni, dasi založba uporablja besedo ‘blockbuster’.
Kakor v preteklih poglavjih divjamo po prometnih poteh oziroma javnih površinah in občasno po gradbiščih, rudnikih in letališčih, dočim zaresnih dirkališč igra žal ne pozna. Treba je zmagovati na nelegalnih tekmah, bežati kifeljcem in gangsterjem, čim hitreje pripeljati z enega konca na drugega, mojstrsko driftati ter meriti pospeške, saj se drag po večletni odsotnosti vrača. Policija na srečo ni pomemben dejavnik in nastopa le v točno določenih nalogah. Po novem, in po mojem prvikrat v seriji, se zabavno zapeljemo tudi čez drn in strn, na čemer je kar konkreten poudarek. Različnemu udejstvovanju primerni so tipi vozil: eni rabijo bežanju, drugi cestnim dirkam, tretji tiščanju v ravni črti in četrti premagovanju šodra. Štirikolesnikov je okoli osemdeset in segajo od ljudske honde civic in starih mišičnjakov prek spiska nemških znamk, vključujoč porscheje, do hiperšportnikov. Vršac predstavlja hibridna koenigsegg regera. Ampak pot do tega čudeža tehnike je, kot je v NFS-jih v navadi, dolga kot kurja čreva.
Solidna, a zagnojena vožnja
Razlika med šofiranjem golfa, ameriškega vagna mogote in lamborghinija je sicer zaznavna, a zadeva je arkada in vsi štirikolesniki bruhajo ogenj ter gredo pošrek skozi ovinke. Lovljenje zadka čez mestna križišča, premagovanje gorskih rajd in pičenje po ravni avtocesti so podrejeni zabavnosti in hitrosti. Poškodb ni, kapitalnih trkov tudi ne in robovi cest so praviloma dovolj gladki, da pretirano ne kaznujejo nerodnega krmarjenja. Posledično je dvestonaurno drvenje po asfaltu in brezpotjih tekoče, uživaško ter podkrepljeno z brezdanjim kanistrom smejalnega plina. Zaradi dobro položenih tras in pritiskajočih računalniških voznikov so dirke resnično vzdušne, zato sem se v Fortune Valley spočetka rad vračal. Nakar je mnenju zavdal neumen pravilnik. Izzivi so namreč nanizani linearno, brez možnosti preskakovanja, in v slehernem je treba nič manj kot zmagati. Kar je v nekaterih primerih res zaguljeno. Po desetem ponavljanju 12-kilometrske vožnje, ki za seboj potegne vnovično nalaganje in uvodno animacijo, to postane frustrirajoče in zagnoji izkušnjo. Morali bi vendarle blagosloviti prva tri mesta in omogočiti preskok kakšne dirke. Recimo slabo izvedenega driftanja, ki marsikomu ne sede, špil pa z njim ponovno posiljuje.
Dodatno gnojnico so avtorji prilili s slaboumnim nadgrajevanjem avta. Lastnosti ne boljšamo z jasnim kupovanjem turbin, elektronike in izpuha, marveč z naključnimi ‘hitrostnimi kartami’, ki denimo povišajo moč in hitrost, a poslabšajo nitro in zavore. Pridobivanje in nabavljanje nadgradenj je odvisno od sreče, medtem ko kart med dirkalniki ni mogoče izmenjevati. Z veliko muko nafriziraš golfiča GTI do kraja, nakar ga ipak zamenjaš za skylina, s katerim greš v tlačanski srečelov od začetka. S tem, da moraš imeti pet avtomobilov, saj se jim ‘poklicev’ ne da spreminjati. Ker je pimpanje obvezno za uspeh in neprestano, se ti res priskuti. Za povrh garaža, mehaniki in prodajalci niso dosegljivi prek enotnega menija, marveč je treba za bavljenje s pločevino k vsakemu posebej skakati po zemljevidu. Tak sistem rezultira v grinderskem ponavljanju že zmaganih dirk, upajoč na boljši dobitek. Oziroma, še huje, v plačevanju resničnih evrov za urnejše, normalnejše napredovanje. Ja, Payback vsebuje mikrotransakcije, ki nudijo hitrejši razvoj, kar je v polnocenovnem naslovu nezaslišano! EA se je letos prav namenil preizkušati skrajne meje upogljivosti igričarjev.
Déjà vu
Novi Need for Speed ima dobre lastnosti, od razgibane muzike prek slikovite, neponavljajoče se dežele do vratolomnega skakalništva in zanimivega iskanja starih šasij. Dirkanje je privlačno, kros se izkaže za izvrstnega, policaji ne morijo pretirano kot v Rivals in filmskost omogoča občasne drugačne naloge, na primer preganjanje tovornjaka in bežanje helikopterju. To nadgradi še ločen multiplayer, kajti tokrat nalinijskost začuda ni stalna. Merjenje z živimi tekmeci zna biti cel žur, čeprav ni popolno in nima ekstra postavk. Osnova je vsekakor boljša od predhodnika. Toda pozitivnim gradnikom navzlic so s klinčevo nujo po premočrtnih prvih mestih in z nadgrajevalnim sistemom preveč zabudalili. Poleg tega ‘kinematografične’ izkušnje mnogokdo, iščoč navadno cestno dirkalništvo, ne bo čislal. Manjka tudi pločevinskega fetišizma, saj ni nobenih avtomobilskih zgodb, podatkov in kabin. In za povrh je Payback pravzaprav kopija že videnega. Nimam v mislih zgolj povzemanja po Test Drive Unlimited in Burnoutu, marveč zaradi različnonamenskih avtov in kriminalne štorije zelo spominja na širši Ubijev The Crew. Pri čemer se mi ne zdi boljši. Niti ne od slične Forze Horizon 3. Letošnji NFS je torej še ena v vrsti meh-izdaj.
