Kljub težki in neprešerni pripovedi gre LordFebo ponovno brez dežnika po sledeh origamijevskega morilca. Tudi po šestih letih je to zanj še vedno najboljša interaktivna izkušnja sploh.
Igrarska umetnost eksperimentira v neslutene razsežnosti. Vseeno se velike založbe najraje zanašajo na preizkušene zvrsti, zato se v prvorazrednih naslovih povečini streljamo, brcamo ali prehitevamo. Pri tem smo praviloma pripeti na zakoličeno zgodbo, katere edina variacija je game over. Heavy Rain pa je ena redkih visokoproračunskih izkušenj čisto drugačne sorte. Igranje pomeni vijuganje zgodbene rdeči niti po svoje, špilavec pa poleg tipskih nasilniških in preživetvenih opravil počne še številne banalnosti, recimo previja otroka, pretresa tetrapak s sokom in si umiva zobe. Ter močno čustvuje. Zaradi pripovednega značaja in edinstvenega filmskega občutka je izdelek ob prvem izidu leta 2010 na playstationu 3 utemeljil nov žanr sodobnega interaktivnega filma in si pri nas zaslužil oceno 93 in lovoriko igre leta. Zdaj so Heavy Rain poizdali v grafično nadgrajeni obliki za PS4 in prav je tako, zakajti dogodivščina je nepostarana mojstrovina.
Naliv od jutra do jutra
Štorija se otvori v židano obarvanem družinskem krogu. Arhitekt Nathan postopa po hiši, se igra z otrokoma, zapeljuje ženo in pripravlja pogrinjek za rojstnodnevno zabavo. A to le uvajalni del, ki igralca privadi na neobičajno kontrolo in početje. Z izmeničnim tapkanjem po treh gumbih žonglira, s polkrožnimi potegi gobice odpira duri in se s tresenjem joypada briše s frotirko. Nakar barve umrjejo in sončna svetloba jenja. Skozi ubite tone in nenehen dež se izoblikuje pravi obraz psihološkega trilerja. Za primerjavo mi na misel pridejo filmi Seven, Bone Collector in Saw. Na delu je origamijevski morilec, ki že več let ugrablja dečke in jih utaplja v deževnici. Za seboj pušča le zgibane papirne figurice z nemogočimi preizkušnjami za očete in policija kljub pol ducata žrtvam tava v temi. Z močno zgodbo, turobnim vzdušjem, iskanjem morilca in detektivom v površniku je Heavy Rain tipičen primer modernega noira.
Zločine raziskujejo štirje liki, vsak z lastnimi stiskami in metodami. Nathanovi vzgibi so osebni, FBIjevec Norman z visoko tehnologijo izdeluje psihološki profil, starošolskega vohljača Scotta so najeli starši otrok in novinarka Madison piše knjigo. Njihove zorne kote spoznavamo izmenično skozi dobrih petdeset prepletenih poglavij, nekaterih parminutnih, drugih polurnih. Dasi na določenih sličicah špil deluje kot pustolovščina, ni pobiranja in uporabe predmetov ter ugank. V mirnejših scenah osebo sprehajamo naokoli, se oziramo za številnimi, zvečine neobveznimi ‘vročimi točkami’, razmišljamo, kramljamo in počnemo malenkosti, od odpiranja hladilnika do ličenja. Nakar pridejo ‘akcijske’ sekvence, denimo norenje z avtomobilom, pretepanje, streljanje ali ples. Te odšpilamo s tako imenovami QTE-sekvencami, torej s tempiranim stiskanjem prikazanih gumbov oziroma zaporedij.
V miže po gumbih
Za razliko od večine titul, ki so sledile zgledu interaktivne povesti, Heavy Rain terja konkretno ročnost in reflekse. Obvladanje joypada je obvezno, da sredi akcije ali panike brez pomote zadeneš L1 ali kvadrat, ter mestoma celo hobotničarstvo, ko je treba tiščati pet knofov skupaj in zraven tresti igrator. Srečoma se da težavnost znižati, a nikoli na nivo nadzora z daljinskim upravljalnikom. Kljub temu se prstna nesposobnost ne izteče v bridek konec tipa ‘restore restart quit’, kot je igram v navadi. Ključni element je ravno to, da se zgodba odvije do kraja tako ali drugače. Enkrat se cepi zaradi nerodnosti pri ravsanju, drugič zavoljo malomarno pregledanega prizorišča, tretjič vsled zavestne odločitve, četrtič spričo predolgega cincanja. Spisek križišč je res dolg in nemalo izbir je moralnih. Temeljno sporočilo je namreč, kako daleč si pripravljen iti, da rešiš ljubljeno osebo.
Vplivi dejanj so različni. Včasih smo za marljivost nagrajeni zgolj z iskrivo mislijo, koščkom štorijalnega mozaika, parom jošk ali playstationovo trofejo. Vejitve so lahko enakovredne ali pa se posledice odražejo šele čez par poglavij. Smo se pripravljeni za višje cilje samopoškodovati ali celo ubijati? Ob hitroprstnih delih igra praviloma ponudi popravni izpit, toda vseeno morejo ljudje umreti ob več priložnostih, kar botruje izostanku njihovih kasnejših segmentov. Pred leti sem štorijo na PS3 zaključil na najslabši možen način: dva lika sta umrla, eden je napravil samomor, deček se je utopil in morilec je pobegnil. S tem, da to ni stvar zadnjega poglavja, temveč se pričnejo reči nepovratno razvijati po drugačnih poteh že na dobri polovici. Koncev je zato okoli dvajset. Vse niti, medsebojne povezave in možne izide je domala nemogoče preizkusiti, jih je pa zanimivo prečitati v izčrpnih spletnih skozihodih.
Več kot igra, več kot film
Vsebina pritiče naslovu, saj so nebesne zapornice ves čas odprte in razpoloženje težko. Nadnaravnih elementov ni, zato se te določene situacije močno dotaknejo, zlasti če si starš. Ne glede na to, da je likov več, se kot igralec počutiš neposredno udeležen in z njimi trpiš. Ni brezosebnosti, marveč si sam kriv za izbire, modrice, misli in smrti. Nekatere preizkušnje te prav telesno zabolijo, zgrožen si ob bolnosti umov in paničariš, ko se čas odšteva in se slika trese. Kot smo zapisali nekoč: “Heavy Rain na več ravneh preseže pojem igre in postane celostna izkušnja.” K privlaku odločno pripomore tudi izjemna predstavitev. Kadriranje, nestatičnost likov, menjavanje kamere, monologi, celokupni videz in neprestana dinamika dogajanja docela upravičijo besedo film v označbi. Vnovič gre za tiste vrste zaslonsko odvijanje, ki ga z zanimanjem takenako spremlja gledalec. In za nameček ima kriminalka enega najbolj presenetljivih razpletov. Če ti kdo vnaprej izda origami killerja, je to za moje pojme največji kvar v zgodovini videoiger!
Heavy Rain po šestih letih ostaja najboljši predstavnik sicer maloštevilne zvrsti. Prisežem, da bi ta prelomnost danes ravno tako dobila oceno 90 ali več. Kdor ima staro verzijo, naj jo ob tej priliki zavoljo stare slave ponovno naloži, saj ni čisto nič slabša. Lastnik playstationa 4, ki se ima za ljubitelja pripovedne umetnosti, pa to remek delo kratkomalo MORA doživeti. Za 30 evrov oziroma 40, kolikor stane v kompletu s slično posebnim Beyondom, bo dobil najbolj s čustvi nasičenih in intenzivnih dvanajst ur, ki jih bo nedvomno še nekajkrat ponovil. Manjše razočaranje je edinole to, da v poizdaji ni niti bita sveže vsebine in da so izvzeli dodatek The Taxidermist. Za to kratko epizodico malce nehigienično računajo naknadnega petaka.
THE TAXIDERMIST
Samostojna epizodica Nagačevalec je umeščena dve leti pred Ethanov križev pot in te odene v obline žurnalistke Madison. Motoristka v iskanju origamijastega morilca obišče domovanje sumljivca, kar se izkaže za tvegano potezo, saj tip rad gači. Spet je tu teža odločitev in mrežje različnih poti. A zaključek dosežeš hitro, v četrt ure. Tedaj ti špil razkrije naslove ostalih štirih koncev in če jih želiš uzreti, se v hišo groze podaš znova. Prva epiloga odkriješ dokaj instantno, za ostale nianse pa se je treba malce bolj potruditi, kar izkušnjo raztegne na par ur. Kljub temu, da je vse narejeno po modelu matične igre, je epizodica preveč odrezana in sterilna. Negativec ne prepriča, saj je domala brez podlage in res le v vlogi zla iz filma B-kategorije. Ker je napetost umetna in lika nista pozorno zgrajena, se te izkušnja ne dotakne tako, kot bi se te lahko. Pet evrov je zato vprašljiv strošek, tudi zaradi načelnosti, saj bi moral biti dodatek priložen.
