Prva sezona interaktivne drame Life is Strange je bila nesluten uspeh. Ne samo, da je serija prejela nagrado Bafta, marveč je prigode emo najstnice Max, ki znenada ume nadzorovati čas, pokupilo več kot tri milijone špilavcev. To je dober pokazatelj, da občinstvo čisla tovrstne izdelke, ki se jih bolj gleda in doživlja, kot pa zares igra. Ništrc ročnih spretnosti, kamoli ugank, zgolj hoja naokrog ter pogovarjanje in odločanje. Maxino doživljanje malega kraja Arcadia Bay se je zato dojemalo bolj kot TV-serija, k čemur so pripomogli tudi dobri dialogi, primerno kadriranje, vokalna glasba in zanimivi, razdelani značaji likov. Fabula je bila kljub srednješolskemu okolju sicer tragična in vzdušje neradostno, a ravno tak žalostno-vsakdanji-supermočnostni scenarij je imel svojstven privlak.
En letnik prej
Trodelni Before the Storm je razvila ameriška ekipa Deck Nine in ni nadaljevanje, marveč predzgodba. Izvirni francoski studio Dontnod ves čas dela na ta pravi dvojki. Vseeno je igra tako po videzu kot po atmosferi nezgrešljivi Life is Strange. Čustveno dogajanje je postavljeno v taisto boguzaritno ameriško mestece leto dni prej, kjer srečamo mnogo poznanih obrazov, od ravnatelja prek dilerja Franka do razredne bitch Victorije. V glavni vlogi je problematična Chloe, modrolaska iz originala. Max ni, saj je ta čas v Seattlu, je pa v osredju sošolka Rachel, tista, katere izginotje je prežemalo prvo sezono. Zaradi svojega delinkventstva in uporništva je Chloe sam po sebi bolj zanimiv lik od tihe, vase zaprte fotografinje. Pubertetnica namreč popiva, čečka po stenah, kadi travo in kaže sredinec. Višino nesramnosti kajpakda odmerja igralec / gledalec, toda v nobenem primeru njeno vedenje ni vzorno.
Z nesrečno Chloe gremo na žur, ždimo v njeni sobi, se potikamo po šoli in internatu, nastopamo v gledališki predstavi, predvsem pa veliko jezikamo. ‘Igranje’ ostaja zmes stikanja po vročih točkah, prebiranja sporočil in čvekanja. Ker Life is Strange videzu navzlic ne sodi v zvrst pustolovščin, ki zahtevajo mozganje, je napredovanje tekoče. Bistvo je v izbirah pri pogovorih in dejanjih. Naj dečva izmakne denar? Izreče opravičilo ali zabrusek? Priča po pravici ali se zlaže? Napade težaka ali raje zbeži? Pri tem pravih in napačnih opcij ni, kar takisto velja za dvoje zaključkov. Za razliko od prve sezone je tokrat protagonistka brez supermoči nalik previjanju časa. Edina ‘novost’ je občasno besedno dvobojevanje, ko Chloe z nizom ustreznih odgovorov prepriča sogovornika. A to je nedodelan element, ki ne da posebne nagrade. Oziroma je del širšega problema: zgodbovnih cepitev praktično ni.
Zanemarljivi vplivi
Resnici na ljubo niti Telltalovi Walking Dead, Game of Thrones ali Batman ne nudijo docela drugačnih potekov pripovedi. Vendar pa so od vseh poznanih tosortnih izkušenj v Before the Storm vplivi igralca / gledalca daleč najbolj zanemarljivi. Rdeča nit je le ena in vse bunkice na njej bodo pofočkane, razlike so povečini v kakšni drugačni ali dodatni vrstici pogovora. Ni denimo odločanja med eno ali drugo prijaeljico in vzporednih igralnih poti. Le v dveh, treh slučajih bo določen segment vsaj navidez rahlo drugačen, recimo da pristane v bolnišnici prijatelj ali njegov brat. Nekatere izbire dajo več kasnejših bonbončkov, pri čemer so pregreški v slogu tepeža, kraje in nabave mamil praviloma bolj zanimivi. Ne da pa se preprečiti špricanja pouka, izključitve iz šole, ranjenja Rachel … Resda pogovarjanje gradi ali ruši odnose z bližnjimi, zlasti s frendico in mamo, vendar je to premalo razvito in precej neotipljivo.
Sicer je težko in najbrž nesmiselno vdelati nebroj kretnic in drugačnih poti, saj se bo malokdo podal na več skozihodov. Toda tole se mi zdi skrajnost na drugem koncu. Igra zavajujoče vseskozi opozarja na ‘konsekvence’, zaradi česar bo radovednež, ki se loti vnovičnega igranja ali gledanja na YouTubu res razočaran. Sam sem nekajkrat, v naivnem upanju, da se bo kakšna situacija razrešila drugače, zaman preigraval vse pogovorne možnosti. Ko bi bil nadmočen vsaj zgodbovni lok, pa je v resnici precej mlačen in neitriganten, neprimerljiv s tajinstvenim izvirnikom, ki je vključeval različni časovnici, več šolskega dogajanja in umor. Ne bom dajal v nič tematik odraščanja, izgube in tragedije, toda menim, da bi več židanosti naredilo doživetje bolj privlačno. S tem, da je videz na enakem nivoju kot dve leti nazaj. Nepodrobna, plastična grafika bi se vprid poudarka na čustvih pač morala izboljšati.
Before the Storm recepta od Life is Strange prav nič ne izboljša. Drži se enake šablone počasnega, melanholičnega odvijanja, iskrivih misli glavne junakinje in z indie muziko podloženih prizorov. Vključeni so enak dnevnik, esemesanje in branje plakatov. To ni slabo, a je že videno. Še zlasti, ko uzreš še iste lokacije in frise. Ob šibkejši fabuli, odsotnosti kakršnekoli domiselne igralne mehanike, švoh vplivanju in krajšosti je drama vredna pozornosti le največjih navdušencev prvenca in še to, ko cena malce pade. Upam, da bo dvojka, ki štarta konec leta, dosti bolj dodelana …
[cryptothanks]
