Ena sošolka osvaja profesorja, druga je splezala na turn in tretja je noseča. LordFebo se smuka po dekliških spalnicah, vendar jošk ne uzre.
Max je telesno nerazvita najstnica, ki se je iz Seattla vrnila v rodni primorski kraj Arcadia Bay. Kakor neizrazito in ploščato je njeno telo, je tudi drugače siva miška z emo značajem. S tem gre vkup njen hobi: polaroidno fotkanje, zlasti sebkanje. Na srednješolskem campusu, kjer živi, ji to daje tako prednosti kot slabosti. Rahlo je zagledana v profesorja, okoli nje se trudi geekasti kolega in s šolsko bič sta na bojni nogi. Najbolj pa nanjo vpliva modrolasa prestopnica, prijateljica iz otroških dni. Toda grdobije na šoli, nasilje in ženska zloba niso Maxin največji izziv. Sočasno z neobičajnimi vremenskimi pojavi je punca namreč dobila supermoči, ki ji omogočajo previjanje in ustavljanje časa, pogled v prihodnost ter celo spreminjanje preteklosti. S tem lahko prepreči marsikak dogodek in ve odgovor na sleherno vprašanje. A za kakšno ceno?
Štorija čez vse
To je utrinek najnovejše interaktivne, veječe se pripovedi iz francoskega studia Dontnod, katerega doslejšnji opus zajema izključno akcijada Remember Me. Epizodni Life is Strange, ki stopa po gazi Davida Caga in Telltale Games, je čisto nasprotje, saj bi stežka šlo za manj refleksno igro. S tem, da je še bolj od Beyonda in naslednikov Walking Deada na meji ‘igre’. Nima ne arkadnih delov, ne nizov hitrih zaporednih pritiskov po nazaslonskih navodilih (QTE). Max ‘avanturistično’ usmerjamo naokoli po šoli ali hiši, kjer bo pretaknila vsak kot in prečitala poslednji grafit. Uganke ne obstajajo in ‘igranje’ sestoji iz oziranja za vročimi mesti ter pogovarjanja. V osnovi je štorija kot tiste knjige, kjer se odločaš in skačeš po straneh. Le da je tu medsebojnih odnosov in križišč mnogo več. Ob tem lahko Max po vsaki odločitvi prevrti čas nazaj in poskusi drugo pot ali izustek.
Naj smrklja zatoži mulca s pištolo ravnatelju? Kaj ji je storiti, ko je prijateljica kregana? Bo ob varnostnikovem nadlegovanju sošolke posredovala ali naj prizor fotografira? Ob večjih izbirah se povest cepi, manjše pa dajo kakšno dodatno možnost pogovora v nadaljnjem poteku. Ti detajli so ključni privlak, kajti v Life is Strange uživaš zleknjen nazaj in, če se le da, v družbi ter na televizijskem ekranu. To ni špil, v katerem imaš na neki točki čvekanja dovolj, ker bi rad ‘igral’. Ne, tukaj moraš biti pripravljen na počasno napredovanje, čislati panoramske preglede in si vzeti čas za neobvezne podrobnosti. Plakati po stenah, reči po sobah internata ali malenkosti v stranski ulici, Max ima vselej iskriv komentar ali misel.
“Are you cereal?”
Podajanje zgodbe, ki košček za koščkom polni mozaik okraja in njegovih prebivalcev, je zastavljeno izredno všečno, tudi zavoljo kakovostne sinhronizacije in najstniškega žargona. Liki se skozi neprestane pogovore in redna telefonska sporočila lepo razvijajo ter postajajo zapomnljivi. Skrivnost pogrešane dijakinje, vplivna familija in aktualne peripetije napletajo res intrigantno nit, na katere vitje moremo do neke mere vplivati. Napačnih odločitev načeloma ni in vsaka pot ima sebi lastne drobtinice, vendar se zdi, da sta poštenost in dobrota večkrat nagrajena z ekstra vrstico ali kadrom. Najbrž bo sleherniku v interesu, da reši sošolko pred samomorom. Seveda pa veliko križišč ni enobitnih in samoumevnih v smislu, ali vržeš psa pod kamion ali ne. Često gredo razpotja v navidez enakovredne smeri.
Kljub šolskemu, mladostniškemu scenariju in svetli vsakdanjosti Life is Strange ni barvita veseloigra. Max je emo resno vzela in od nje ne izvabiš niti nasmeha, kamoli prešernost. Kar je moteče, saj razloga za čemernost nima. Raje, kot da bi izražala svoja čustva, se zateka v zasanjana introspektivna razmišljanja. Nič bolj židana ni okolica in safr se fura na vseh koncih. Obče dopadljiva taka odsotnost veselja resda ni, vendar sodi v kontekst nečesa neotipljivega, kar visi nad krajem. Tehnično je sicer malopoligonska grafika s plastičnimi lasmi in švoh obrazno mimiko na ravni zgodnjega playstationa 3. Toda slog, režija, kadriranje in hladnejši barvni filtri so izvrstni. Za krono melanholičnega vzdušja pa poskrbi neverjetno dobro izbrana glasba, občasno vokalna, občasno instrumentalna. Večinoma gre za indie rock in potrjujem avtorjem, ki pravijo, da predstavlja polovico izkušnje.
Za vsakogar
Life is Strange se čuje kot nekaj, kar bi gledale protagonistki podobne dečve. Navsezadnje tudi ciljna publika Somraka niso navdušenci nad akcijskimi spektakli. Toda ne. V tej predstavi nas dnevnosobno uživa par trdojedrnih špilavcev, ki si gejevsko podajamo joypad in se medsebojno odločamo, koliko pasja, maščevalna ali iskrena naj bo Max. Bliže kot igranju smo gledanju TV-serije, pri čemer je predstava znatno globlja od Telltalovih stripovskih izdelkov. Tretje poglavje pa sploh postreže z dodatnim, flashevskim elementom, kar bo še zanimivo … Edino, kar očitam, so dvomesečni intervali med epizodami. To je preveč. Štartali smo januarja, zdaj je prišel tretji kos, dočim zaključnega dobimo šele konec septembra. Dva tedna razlike bi bila za tele štiriurne zalogaje bolj umestna.
Menim, da bi moral tole interaktivno dramo užiti vsak igralec, naj gre za romantičnega Kavbojca ali tankovskega Aggressorja. Stane manj kot dvajset evrov in ta butični žanr mora napredovati ter se obogatiti. Streljanja, dirkanja in pretepanja nam ne manjka, dočim ima sodobeni interaktivni film pičlo ponudbo. Predvsem pa zvrst nudi veliko potenciala za sveže, pripovedniške veščine snovalcev.
