LordFebo vzame mošnjo rialov, fotoaparat in transparent ter se v obetavni interaktivni povesti pridruži iranskim vstajnikom zoper samodržca.
Iran je bil do pred nekaj desetletij najdlje trajajoča monarhija, katere začetki segajo v sedmo stoletje pred našim štetjem. Večino svojega obstoja je bila Perzija kulturna in vojaška velesila in le tristotim pogumnim Špartancem se lahko zahvalimo, da njen vpliv ni segel v Evropo. Se je pa zgodilo obratno, ko so Britanci pred sto leti tam odkrili nafto. Njihovi interesi so načeli samostojnost države in četudi je Iran med drugo svetovno vojno ostal nevtralen, so ga zavezniki za vsak primer zasedli. Po vojni je demokratični predsednik črno zlato nacionaliziral, kar je bil razlog, da so ZDA pripomogle k državnemu udaru. V zameno za vrtine je bila oblast vrnjena šahu Rezi Pahlaviju, velikemu simpatizerju in sčasoma lutki Zahoda. Vladarju se je s koruptivnim absolutizmom, ki ga je varovala tajna policija Savak, v naslednjih desetletjih uspelo zameriti vsem slojem družbe. Zaradi modernizacije, ameriške glasbe in ženskih pravic, kar je spodkopavale mohamedansko tradicionalnost, so se mu zoperstavljali tudi šiitski verski voditelji. Skupni imenovalec uporniškega gibanja je bil izgnani duhovnik oziroma ajatola Homeini.
Višek nezadovoljstva so bile milijonske demonstracije in naposled je na stran ljudstva stopila še vojska. Prevrat se je zgodil v začetku leta 1979, ko je bil šah primoran zapustiti državo. Vrnil se je Homeini in Irančani so se veselili konca represije ter tujskega izkoriščanja. Toda revolucija se je izkazala za protislovno, saj je ustoličila novo, islamsko diktaturo, ki je takoj pričela s krvavimi pogromi nad drugače mislečimi. Resda je ljudstvo na protestih v skupni rog tulilo “Alahu Akbar”, “Bog je velik”, a dobršen del prebivalstva ni zares verjel, da bo staremu kleriku s turbanom dolgoročno uspelo. Izobraženci, ženske in liberalni srednji sloj se vsekakor niso borili za uvedbo šeriatskega prava, torej zakonov, ki jih predpisuje Koran. Namesto da bi se odvijale gospodarske reforme, je nova oblast, ki so jo iz ozadja vodili ajatole, z agresijo uveljavljala nazadnjaško versko postavo. Pretekle obljube o bratstvu in pravičnosti so se izgubile v religioznem fundamentalizmu, ki je zavračal sodoben model demokracije: “Suverenost ne izhaja iz ljudstva, marveč iz Boga!” Kakor predtem francoska revolucija in nedavne ‘arabske pomladi’, je tudi iranska revolucija deželo spravila z dežja pod kap.
Kamen ali fotoaparat?
Ne prenekateri Irančan ne svet nista verjela v uvedbo teokratske države. Kako je revolucija pravzaprav izgubila in zatrla upe po svobodi, človeških pravicah ter enakopravnosti, se še desetletja kasneje sprašujejo tako politologi kot umetniki. Nedvomno najbolj znano popkulturno delo na to temo je nagrajeni strip oziroma risanka Persepolis. Zdaj gre po taisti poti igra 1979 Revolution: The Black Friday, ki tistikratne dogodke razgrinja v telltalovski interaktivni drami. Za njo stoji iransko-kanadski filmar in bivši Rockstarov sodelavec Navid Khonsari. Izdelek si je zavoljo edinstvenosti prislužil par nagrad za neodvisno produkcijo in za nameček še srd Irana, ki ga je označil za prozahodno propagando ter ga prepovedal. Vest o tem je povzelo dnevno časopisje, kar je bila za igro najboljša promocija.
Pripoved se otvori z aretacijo fotografa Reze leto dni po revoluciji, a večina odvijanja je retrospektivno postavljenega pred vstajo. Priče smo množičnim demonstracijam proti šahu, policijskim grobijanom in različnim pogledom na upor. Na eni strani vihtijo transparente mladenke v kavbojkah in adidaskah ter fantje, ki posnemajo Johna Travolto, čez cesto pa skrajneži zažigajo ameriške avtomobile. Reza je ves čas razpet med nenasilniškim prijateljem, mudžahedinskim bratrancem in bratom, ki je član osovraženega Savaka. Naj vrže kamen, pretepe idejnega nasprotnika, prisluhne Homeinijevemu nagovoru ali zgolj fotografira? Enako mora svoje poglede na situacijo zagovarjati skozi visokoleteče politične pogovore. Kot je v takih izkušnjah v navadi, si sogovorniki replike ‘zapomnijo’. Vseeno razvejanosti Telltalovih iger, kot sta Walking Dead in Batman, tu ne gre iskati. Čeprav špil obljublja ‘vpliv na usodo soljudi’, izbire največkrat botrujejo le alternativnemu poteku dialogov in le izjemoma rahlo drugačnemu razpletu. Navsezadnje je 1979 Revolution precej krajša izkušnja od omenjenih.
Zaradi izobraževalnega in dokumentarnega občutka odsotnost velikih cepitev in vzporednosti ne zmoti. V prvem skozihodu si kot gledalec prevzet nad predstavo. Grafika, dasi so zajeli živo premikanje, sicer ne blesti in par pretepaških QTE-sekvenc je bolj za okras, a za kakovostno vzdušje skrbijo drugi gradniki. Ozvočenost sega od historičnih posnetkov skandirajočih množic do simpatično vpletenih izrazov farsija (iranščine) v pogovore. Fotografiranje je vključeno na posrečen način, saj polni album s posnetki, enakimi resničnim starim fotografijam. Teh je okoli osemdeset in vsako spremlja razlaga, naj gre za širše prizore, ljudi ali simbolne grafite. Ustvarjalec se je potrudil glede arhivskega materiala, ki ga je napaberkoval od svoje iranske žlahte. Večini gledanje osemmilimetrskih filmčkov njegovega dedka resda ne bo pomenilo nič, toda vsi ti koščki lepo zgradijo mozaik Teherana v sedemdesetih. Seveda vkup s kasetami s Homeinijevimi govori, ki so jih Iranci tedaj tihotapili iz tujine.
Neizpolnjena revolucija
Igranje oziroma spremljanje Black Fridaya me je pritegnilo. Taka sorta povesti mi godi in zgodovinskost je le še dodatna draž. Žal pa je navdušenost trajala polčetrto uro, nakar se je nepričakovano končala in se prevesila v razočaranje. Razlog ni kratkost, marveč neizpolnjenost. Zaključek je tako odrezan oziroma tipičen ‘game over’, da sem sprva pomislil, da sem ga nekaj pobiksal in ubral najslabšo pot. Ampak ne, to je to. Kot da Navid ni znal skleniti zgodbe. Pa to ni edina zamera, kajti ob tem naglem rezu ugotoviš, da igra sploh ni to, za kar se izdaja. Zavaja že sam naslov, saj se konča 8. septembra 1978, na črni petek, ko je vojska streljala na civiliste, medtem ko je okvirno arestantsko zasliševanje postavljeno v leto 1980. Dejanske zmage revolucije, ki se je odvila januarja in februarja 1979, ni prikazane ne v sliki ne v besedi. Če ne bi poznal dogodkov, ne bi bil na kraju nič bolj zgodovinsko podučen, prej zmeden.
Ne pričakujem popolnega dokumentarca o prevratu, toda vsaj hitra celostna obnova s fakti bi morala biti vključena. Kaj pomaga prisotnost na množičnih shodih, če niso skozi pripoved podani razlogi zanje? Nafta ni niti omenjena in odvijanje je izrazito sekularno. Islam je imel vendarle močno vlogo. Se je avtor zbal fatve, kakršno si je od Irana prislužil Salman Rushdie? Ker revolucionarstvo ne gre naprej od usodnega petka, ne pokaže šahovega odstopa, prihoda Homeinija in vzpostavitve teokracije, niti ne krvavega preganjanja levičarjev in liberalcev, ki je sledilo. Zakaj se je Raza znašel pred (resničnim) mučiteljem Lajevardijem v (resničnem) zloglasnem zaporu Evin, igralcu zatorej sploh ni jasno. Namečkoma je celo zaveden, da so razvpiti požar v kinu Rex, kjer je umrlo čez štiristo ljudi, podtaknili policisti. Špil to večkrat ponovi, ne pove pa, da je v resnici teroristično dejanje zagrešila islamska milica, ki je na tak način želela pohitriti ljudsko vstajo.
Ideja, da se skozi interaktivni film pokažejo historični dogodki, se mi kajpak zdi pozdrava vredna. Vendar me tale izdelek kljub pozitivnim elementom ni prepričal. Pripoved izpade plitka in brez jasnega sporočila, zgodovinska vrednost pa je klavrna. Iran je kot prestolnica šiitskega islama ena redkih držav z verskim vodenjem, zato bi bila vernejša, bolj izčrpna predstavitev skrivnostne dežele toliko bolj na mestu. Štorija bi morala zaobjeti vse ključne dogodke in se raztegniti v porevolucionarni čas. Denimo omeniti znamenito zajetje ameriške ambasade, katerega del je obnovil Affleckov film Argo, ter iraški napad, ki ga je sprožil prav islamski prevrat. Risanka Persepolis v prve pol ure vse to izvrstno zaobjame in ustvari kakovostno sliko revolucionarskega teheranskega vsakdana, medtem ko dotična igra nudi le kratek in ozek pogled. Res škoda.
