Z legicami LordFebo zgradi neskončno reči, prav tako pa lahko o njih piše brez prestanka. Tokrat poleg Dancev vključi še Kitajčke, ki burkajo iskreno skupnost.
Igrača za vsakogar. Neomejene možnosti. Otipljiva hotnost. Značilen zvok. Vse to so lego kocke, k čemur bi cinik dodal še polomljene nohte in boleče podplate. Osnova je enaka že več kot pol stoletja, toda domišljija kombiniranja elementov nima meja, niti ne jenja njihova privlačnost. Vedra plastičnih elementov zato ostanejo pri hiši, tudi ko otročad odraste. Kot vlakci in joški, oboji menda v prvi vrsti namenjeni otrokom, so legice prav tako igralna draž za fotra. Geekanje, naj bo stripovstvo, gejming ali igračarstvo, itak z vsakim rodom pridobiva na starosti. Pri Legu se temu fenomenu reče AFOL – adult fan of Lego. Za člana gibanja se ima lahko vsak navdušenec nad dansko blagovno znamko, ki ima tri križe na grbi, čistokrvni pa so tisti, ki se s kockami vseskozi ustvarjalno ukvarjajo. Oziroma, kot se temu strokovnjaško reče, so master builderji. Slovenska skupnost takih majstrov živi na strani Kocke.si in med drugim organizira pozdrava vreden dogodek Kockefest.
Zgodba #1: nelegove makete iz lego kock
Bistvo legic, dasi vse bolj postransko, je v peskovniški gradnji, ne v sestavljanju modelčkov po navodilih, ki nato za vekomaj ostanejo nespremenjeni. Kajpakda lahko določene sete vzameš za dokončne makete, na katerih se nato tri eone nabira prah. Toda vsak, ki da kaj na svojo legavost, se mora redno vreči v lamber bazičnih zidakov in zgraditi lastne skulpture. Afolovci zato nabavljajo kocke na kilo in redkejše elemente na prostem trgu, nekateri pa največje komplete kupijo samo zavoljo količine kock. Ena struja zidaških meistrov nato počne čudesa z robotsko garnituro mindstorms, recimo tiskalnik, šahovski avtomat in sestavljalnik Rubikove kocke. Drugi delajo kakovostne in občasno za crknit smešne koračne filme, ki jih je YouTube poln. Izredno zanimiva disciplina so tudi tako imenovane vinjete, prizori na plošči 8 x 8. Te dioramice so zaradi vključenosti figuric in življenjskih situacij res posrečene. Največ vredna oblika master builderstva pa je razred MOC, my own creation.
Besedoslovno je MOC seveda vsakršna lastnoumna skockavost. Toda v kategorijo praviloma sodijo le vrhunske kreacije, primerljive in celo presegajoče uradne izdelke. Galerija remekdel, ki jih ustvarijo nadobudneži, pogosto poklicni inženirji, arhitekti in umetniki, je neskončna. Med njimi je sicer daleč največ avtomobilov, vendar ne manjka niti živali, krajinskih maket, hišk, drugih vozil, popkulturnih prizorov in strojev. Tisti manj tehničen in bolj kreativni del tega početja je nič manj kot kategorija moderne umetnosti. Nekateri svoje zamisli prijavijo na Legov portal Ideas, kjer nato občina glasuje. Projekt, ki dobi deset tisoč glasov, Danci vzamejo pod drobnogled za morebitno maloserijsko proizvodnjo. Na tak način se je udejanjilo dvajset setov od uporabnikov, ki segajo od sonde Hayabua prek prizora iz TV-nizik Dr Who in Big Bang Theory do Wall-Eja. Naprodaj so ekskluzivno v Legovih butikih, tudi v ljubljanskem, avtor pa dobi simboličen delež od dobička.
Oblikovalci svoje MOCe vselej dokumentirajo v vseh fazah in z vseh kotov ter ponavadi dajo v javnost navodila. Eni zastonj, drugi za cekin. Za izris načrtov uporabljajo zastonjski program Lego Digital Designer. Ta je svojčas celo omogočal, da si računalniško zmodeliran umotvor uradno naročil v tovarni, a so pred petimi leti to storitev na žalost komune ukinili. Če ti pade v oči kakšna specialna domačinska stvaritev, denimo Citroenova žaba, bugatti chiron, kladivo Doomhammer ali jadrnica v steklenici, najdi na netu knjižico z načrti, nakar nucaš le dovolj plastičnega materiala. Ker večina nima neskončne zaloge kock, je moč nekatere MOCe kupiti, saj obstajajo strani, ki se ukvarjajo z zbiranjem dobrih projektov in prodajo ljubiteljskih setov. Cene so kar visoke, nekajkrat višje po posamezni kocki od uradnih. (Legovi kompleti imajo razmerje od oka deset centov na košček.)
Zato se je našla nadobudna kitajska firma Xingbao, ki je pričela z novačenjem najboljših dizajnerjev iz MOC-skupnosti, kot so Firas Abu-Jaber in brata Arvo. Skupaj so pripravili linijo lastnih modelov, takih, ki jih Lego nima v programu, a se zdijo zanimivi za širšo javnost. Izdelke so že predstavili na tamkajšnjem spomladanskem sejmu igrač in med njimi so nekateri že od prej poznani MOC-projekti, na primer ford GT40, novi VW hrošč, vespa in alien. Cenovne postavke so približno pol nižje, kot bi bile Legove: 2000-delni ksenomorf pride 80 evrov plus stroški za pot iz Azije in uvozne dajatve. Zaenkrat so dotične škatle namreč naprodaj le na Aliexpressu. Je pa treba vedeti, da kljub identičnosti to niso originalne lego kocke in da je embalaža bistveno manj atraktivna.
Zgodba #2: Legove makete iz nelego kock
Kdor je kdajkoli obiskal priljubljeno kitajsko Alištacuno, je nedvomno zapazil ponudbo znanih Legovih kockovnih setov z drugačnim logotipom. Gre za piratsko firmo Lepin, ki je največja mora kravatarjev iz Billunda. Da Kitajčki, Turki in celo Kanadčani izdelujejo igrače iz docela enakih kock, Lego ne more nič. Sodišče je že pred leti odločilo, da gradnik in princip sklapljanja ne moreta biti blagovna znamka, zgolj patent, ta pa je že potekel. Toda večina proizvajalcev, kot sta Mega Bloks in BanBao, ponuja lastne igrače, dočim Lepin brezsramno kopira obstoječe Legove. To niso približni posnetki, marveč dobesedni ponaredki 1 : 1. Imajo jih stotine iz vseh tematik: mesto, technic, Vojna zvezd, arhitektura, superjunaki … Dobi se celo kopije starejših, ekskluzivnih kompletov, ki jih Danci ne delajo več. Cene znašajo od tretjine do polovice originala, zavoljo česar draž seveda obstaja. Hoten oranžni porsche GT3 recimo košta 90 evrov proti 300 uradnim. Za nameček prodajajo še mali milijon figuric po dolar, kar je res poceni.
Vsakogar zanima, kakšni so ti izdelki v roki. Gre za odurno cenenost ali ni odstopanja? Naročil sem par raznolikih setov in resnici na ljubo lahko rečem, da bolj slednje. No, razlika v samem elementu obstaja, saj na čepkih ni vgraviran Lego. Če jih finomehanično primerjaš, zapaziš rahlo slabše barve, večjo upogljivost daljših elementov in nižjo kakovost gum. Največji razkorak je pak v prvem vtisu, saj so Lepinovi izdelki namesto v poželjive škatle dani v jeftine vrečice. Tudi navodila, dasi oblikovana enako, so slabše stiskana in tanjša. Nekateri se pritožujejo še nad manjkajočimi kockami in kakšen zglob zna biti pretrd ali premehak. Ampak ko zadevo sestaviš, so odkloni dlakocepski. BBC je testiral Legovega šefa z dvema stričkoma in možak ni uganil, kateri je kitajski. Pri tistem, ki nabavlja nekaj za v vitrino, razlika dejansko ostane le v podzavesti.
Kajpakda to ni spodbuda za podporo Lepinu, kajti njihovi izdelki so nezaslišani ponaredki. Sicer jih kupiš za izkušnjo ali spričo ohrnosti, ne gre pa tega baš všečkati. Kitajci so celo tako predrzni, da so sunili in skomercializirali celo projekte s portala Ideas, torej načrte navadnežev. Gmajna je seveda ponorela. Sem radoveden, koliko časa bodo še v igri, kajti Lego jih je lani prek svoje kitajske veje tožil. Jasno je, da se v tisti rižegojni deželi kopira čisto vse, vendar je razlika, ali se taka roba prodaja na krošnjarski šenzenski tržnici ali pa nesramno ponuja in razpošilja celemu svetu. Se čudim, da zahodne carinske službe, ki tako rade plenijo modni kontrabant v slogu torbic Lojza Vuittona, kitajske kocke spuščajo naprej. Zadeva je očiten fejk na prvi pogled, saj v prepoznavnem rdečem znakcu na priročniku zelo jasno piše Lepin v pismenkah namesto Lego.
Epilog
Prva in druga zgodba imata skupno točko. Pred nekaj meseci se je izkazalo, da sta Xingbao, ki izdeluje in prodaja MOC-sete, in Lepin v resnici bratski firmi. Oziroma verjetno kar eno in isto. Prav tako se je razvedelo, da Citroen, Ford, Piaggio, Fox in drugi lastniki znamk, katerih originalne modelčke trži Xingbao, ne vedo ničesar o projektu. Z dotičnimi izdelovalci je povezana še ena nedavna vest: po azijskih in bližnjevzhodnih deželah prodajajo teroristično tematiko z bombaši in mohamedanskimi zastavami. Serija je tako sporna, da so se oglasile muslimanske skupnosti in Lego je prav tako podal uradno izjavo, da nima nič s samomorilskimi figuricami. Igrače seveda niso namenjene podpori ISISu, marveč so Kitajci videli zaslužkarski potencial. Neverjetno, kako njihova država kljub dozdevnemu napredku in odprtosti leta 2017 še vedno deluje kot divji zahod.
