Nenadkriljivi uvod v slikosučnega Gospodarja prstanov pove, kako je grdigrdi Sauron njega dni zacumpral prstne obročke in z njimi nategnil vse rase. Te njegove dni zdaj ekranizira najdražja nizika vseh vremen, The Rings of Power. Dogajanje je torej postavljeno v tako imenovan drugi vek Srednjega sveta, ki se je pričel s padcem najbolj porednega nadangela Morgotha. Njegov soldat Sauron pa je čistko preživel in on je osrednja nemeza dobe. Kakor vemo znalci, se najprej našemljen prikupi vilinom in sodeluje pri kovanju prstanov, nato naščuva plemenite Numenorijce zoper božanstva, sočasno pa redi orke in ustvarja puščo Mordor. Vek se konča, ko Numenor kataklizmično potone, poslednje zavezništvo ljudi in vilinov pa vnovič (a ne dokončno) porazi Saurona.
Ob omenjanju devetmestnega produkcijskega zneska in ob dejstvu, da je The Lord of the Rings na vobčem spisku najboljših filmov, za marsikoga kar na samem vršacu, so bili obeti do Amazonovega izleta v Tolkienov legendarij jako visoki. Privlak Middle-Eartha je namreč neznanski in zapuščina obilna. Na žalost pa ob izdelku nikdo ne pada vznak od navdušenja, prav nasprotno, splošen vtis po polovici sezone je komaj zadosten. Ni težava v zamorskih vilinih in škratinjah, okoli česar je bilo toliko slaboumnega govora, niti ne toliko v na novo izmišljenih figurah in prikrojeni časovnici. Predstava je kratkomalo medla, mestoma celo zehalna, in ima par neposrečenih likov oziroma igralcev. Kljub silnim milijonom in magičnim deželam je brez občutka zaresne pravljičnosti, ob kateri bi gledalcu zaigralo srce.
Manko čarobnega vzdušja, ki ga upravičeno pričakuje sleherni ljubitelj visoke fantazije, je zaznaven že v otvoritvi. Ta se z Galadrielino razlago dogodkov iz starših dni in upora proti Morgothu sicer nedvoumno napaja po filmskem uvodu, a pri tem ne vzbudi enega samega mravljinca, kamoli želje po kojšnjem vnovičnem ogledu. Po drugi strani pri tistem izpred dveh desetletij še dandanes začutimo magično ščemenje ob prvih vilinskih besedah Kate Blanchet in začetnih tonih — še preden se sploh pojavi slika. In tako kot so filmi zvesti kakovosti uvoda in nizajo številne nepozabne čustvenopravljične trenutke, kot sta Gandalfov “You shall not pass!” in prihod vilinov v Helmovo sotesko, serija žal takisto sledi nenavdahnjenemu začetku in šest ur kasneje ostaja brez čustvovanja ter zapomnljive epskosti, kamoli presežka.
Spoznamo Gill-Galadovo starodavno ljudstvo, Durinove škrate, ki bodo kopali pregloboko, gnusne orke, ki jih je vzredila tema, in celo židane prahobite, ki se držijo sami zase. Rdeča nit kakor film prepleta zgodbe in usode vseh ras, uvaja nove osebe in ideje ter tisočletni razliki navzlic streže z mnogimi navezavami na kasnejše, poznane dogodke. Povezava mithrila z vilini, Sauronov simbol, ki je v resnici zemljevid, in oče orkov so čisto posrečeni sveži elementi. Ljubitelji Tolkienove lore bodo uzrli mnogokatero referenco in dobili veliko novih sestavnih koščkov. Kdo bi si mislil, da sta bila Galadriel in Sauron ‘znanca’. Škoda, ko je dogajanje v najboljšem primeru obrtniško, stran od umetnosti, ki bi rosila oko in prijetno ježila kožo.
Eden takih očitnih šibkih gradnikov so denimo preveč običajni vilini. Ti so stari kot svet in bi jih morala prevevati nadčloveška milina ter spremljati angelsko petje. Toda v resnici niso prav nič ezoterični in nimajo niti lastnega grafičnega filtra. Ta nevilinskosti najbolj moti pri srboribem, ne baš simpatičnem in znabiti zgrešenem obrazu Galadriel. Neprestana primerjava s filmom se nemara zdi neumestna, toda Peter Jackson je pač postavil prečko visoko. The Rings of Power se itak očitno zgleduje po njegovem opusu in se postavlja v isto ‘vesolje’, vendar spočetka izpade le kot počasna, brezdušna predstava, z nezapomnljivo melodijo, prav nič posebnimi obrazi, teatralnimi govorancami in ozkimi ravsi namesto epskih bitk.
Po mnogo zlite internetne gnojnice čez niziko res želel ustvariti boljše mnenje o Rings of Power, ampak dejansko se zdi, kot da zreš dvorno gledališče ali igričarsko sekvenco, katere edina draž je, kje je Sauron. Serija seveda ni zanič in proti zaključku letnika se zaradi vse več doslej nepoznanega izročila izboljša. Vseeno pa za časa gledanja neopisnega navdušenja in silnega hrepenenja po naslednji epizodi ne vzbudi. House of Dragon, ki je sicer drugačna fantazijska nizika, je prav tako obtežena z bremenom predhodnika, a je mnogo bolje opravila sprejemni izpit.
Par besed o virih
Gospod John Ronald Reuel Tolkien je za svojega časa izdal le dva srednjesvetna romana, Hobita in Gospodarja. Preostala dela so na podlagi njegovih bogatih zapisov izšla zagrobno, bodisi kot kronike sveta, kjer je najbolj poznan Silmarilion, bodisi kot (dobesedno) Nedokončane zgodbe, ki jih je v približno berljivo obliko spravil pisateljev sin. Serija The Rings of Power ni nastala po razdelani knjižni štoriji, marveč črpa iz avtorjevega zgodovinopisja in mitologije. Menda naj bi imel Amazon pravice zgolj do tistih enciklopedičnih podatkov, ki so v dvestostranskem apendiksu v Gospodarju prstanov.
Čeprav na hitrico pokaže propad svetih dreves in bitko z Morgothom, s čimer se konča prvi vek, se serija z božanstvi, stvarjenjem sveta in rojstvom ras ne bavi. Dogajanje je postavljeno v drugi vek in se bo čez pet sezon verjetno zaključilo s padcem Saurona na pobočju Gore pogube. Ampak doba je dolga, saj je Prstan skovan leta 1600, Numenor potone 3319 in Sauron pogine 3441. Pričakovano je torej bilo, da bo nizika vprid zanimivosti pomembne dogodke strnila, zato sočasno spremljamo vilina Celembimborja in Numenorca Isildurja, dasi se je slednji rodil poldrugo tisočletje po prvega smrti. 
Nadaljevanka ima nebroj vitic na filme. Najbolj očitna sta Galadriel in Elrond, bodoča nosilca vilinskih prstanov. Potem sta tukaj še mali Isildur, tisti, ki bo Temnemu vladarju odsekal prstanec, in njegov fotr. Ter bratranca Balrog in Sauron, ko se bo menda pojavil šele prihodnje leto. Vključeni so oziroma bodo poznani artefakti, kakršni so krogla palantir, edini Prstan in ostalih devetnajst ter Isildurjev proslavljeni meč Narsil. Nadalje ima legendarno mesto Numenor nezgrešljivo slično arhitekturo kot Gondor, saj so slednjega zgradili preživeli otočani, katerih naslednik je Aragorn. Celembimborja sicer v filmih ni omenjenega, smo pa tega kovača kot duha igrali v špilu Shadows of Mordor.
Gil-Galad, Durin in povzpetnik Pharazon, kriv za propad Numenorja, so figure iz Tolkienovih zapisov, medtem ko so si vse polovnjake in ljudi, temnega vilinca in Adarja, očeta orkov, izmislili za serijo. To velja takisto za z neba padlega bradača, ki ne bi smel biti eden od poznanih veščev. Morda je slične baže maiar, toda Gandalf in Saruman sta se v Srednji svet spustila šele v tretjem veku. ‘Kralj brez kraljestva’ Halbrand pa je največji skrivnostnež. Je izgubljeni kralj ljudi, ki bo nekoč dobil enega od človeških prstanov in postal eden od Deveterice, ali nemara kar Sauron v preobleki?
