Ko poznani rešiteljski krožki nimajo časa oziroma nastopijo problemi dvomljive narave, agentka Amanda Waller iz arestantov sestavi priložnostni Odred odpisanih. Vsakemu od superzlikovcev vsadi bombo v vrat in jih v zameno za kakšno leto kehe manj pošlje na pretežno samomorilsko misijo. Čeprav gre na videz za obrambo očetnjave, ima ponavadi zamorklja lastne interese, fige v žepih pa držijo takisto pajdaši. Ti se spričkajo med sabo in par glav po poti vedno eksplodira. Tak je šimelj vseh prigod Suicide Squada, naj gre za stripe, film ali risanke, in frišni Hell to Pay ne odstopa.
Kvest najnovejše uro in pol dolge predstave je kartica za izhod iz pekla. Gre za artefakt, s katerim se hudodelec ob smrti izogne večni kopeli v vrelem olju. Ni čudno, da se za njo peha marsikdo, med drugim Professor Zoom in Vandal Savage. Odpisane kot ponavadi vodi Deathstroke, ki ima največ odrskega časa, ob boku, za petami in v merku pa mu je še kakih dvajset likov z vseh vetrov. Par jih vemo iz TV-serij, recimo Killer Frost in Mr. Pyga, zvečine pa naokoli skačejo nepoznanci tipa reptilni Copperhead, vesoljka Knockout in prikazen Silver Banshee. Precejšnja zmešanica pojav in supermoči torej, v kateri pa nima privilegijev prav nihče, niti nesmrtni jamski človek. Števec trupel je konkreten in že dolgo ni bilo DCjeve predstave s toliko pogubljenimi šemami in civilisti. Žarki režejo, špice prebadajo in svinčenke trgajo meso. Amanda si to očitno lahko privošči.
Hell to Pay kajpakda ni nikakršno remek delo za v kanon superjunaških povesti. Je pa v svoji pestrosti in simpatični ideji čisto pogledljiva epizodica s par referencami, denimo na Flashpoint Paradox. Komur je bil všeč Assault on Arkham (ki sicer sodi v Arkhamov venček, ne v osrednjo DCjevo risano kontinuiteto), bo čislal tudi tele ostrostrelke, bumergange in kladivo. Naslednja risanka na sporedu pa je The Death of Superman …
