Marca 1976 so staromodni beduini v tunizijski puščavi v bližini mesta Tataouine videli nenavaden prizor. Vasico njihovih tipičnih zemljank so napolnile v nebo štrleče strukture in po domačih sipinah, ki jih je redko zmotil že avtomobil, sta se premikala v bleščavo zlato odeta pojava ter lučkast sod na koleščkih. Nato je mimo primarširala soldateska belih oklepnikov, največje čudo pa je bil v dolgo runo namaškaran slon z ogromnima rogovoma. Ves ta cirkus je pod glasnim vodstvom mladega bradača motrila skupina belcev s kamerami in drugimi neobičajnimi pripravami. A kakor se je lokalnim Berberom zdel prizor izvenzemeljski – kar je bil tudi njegov namen –, je imela ekipa mnogo tuzemskih težav. Najprej so bili nekaj dni popolnoma nemočni, saj je pustinjo zajela nevihtna povodenj, kakršna se v Sahari primeri le enkrat na stoletje, nakar je imel hudič mlade še pri opremi. Pesek je kvaril kamere in motorje, daljinsko vodene priprave niso delovale in dva peščena viharja sta poškodovala kulise, ki so jih pritovorili iz Evrope. In snemanje drzne vizije mladega ustvarjalca se je komaj začelo. Na koledarju so bile še Gvatemala, Amerika in Anglija, načrtovano prikazovanje pa december istega leta.
George Lucas je na idejo vesoljske opere prišel že v začetku sedemdesetih, menda sočasno s svojim prvim resnim filmom, futuristično socialno dramo THX 1138. Ravno zaradi temačnega tona dotične orwellianske zgodbe je želel posneti nekaj svetlejšega in bolj optimističnega. Sprva se je oziral k licenci za Flasha Gordona, a mu je lastniki niso hoteli oddati, zato se je vrgel v fantastično čtivo in se namenil izdelati lasten svet. Kaj svet, kar vesolje! Pri tem je navdihe in občasno celotne elemente jemal z vseh strani. Prva spodbuda je bila Odiseja 2001, Kubrickova vsemirska umetnost, ki je dotlej definirala ZF-filmografijo. Lucas je načrtoval slično okolje, vendar bolj človeško, z več akcije. Scenarij je napolnil z letalskimi dvoboji, kakršne je videl v vojnih filmih, iz srednjeveških pa je vzel viteze, mečevanje in princeske. Znalcem najbolj očitne so tematske vzporednice s Kurusawovo Skrito trdnjavo, od koder med ostalim prihaja komični robotski dvojec. Malo znano je, da so uvodni napisi, ki izginjajo v črnini, čista kopija špice filma Flash Gordon. Nadalje je C-3PO nedvoumno oblikovan po Maschinenmenschu iz Metropolisa, medtem ko je Darthova čelada iz japonske foklore. Vendar zgledov Jurij ni nikoli zanikal, predvsem pa jih je mojstrsko povezal v novo, docela lastno okolje.
S tedensko zamudo se je oder premaknil v londonski studio, kjer se je režiser spopadel z novimi problemi. Izgubljenega časa ni mogel nadoknaditi, saj so Angleži dosledno zaključili delo ob peti uri. Poleg tega ekipa ni verjela v njegovo vizijo in je postopala rutinsko. Večina je film vzela kot neumnost za otroke. Alec Guinness (Obi-Wan) je dal vsem vedeti, da sodeluje izključno zavoljo zaslužka, Harrisonu Fordu (Han) pa je bil vse skupaj hec in ga je bolj kot na snemanje vleklo v prikolico od princeske Carrie. Najhujše je Lucasa čakalo ob povratku domov. Njegova takrat še sveža tovarna posebnih učinkov Industrial Light & Magic ga je namreč pustila na cedilu. V svojih spominih možak piše, da je nediscipliniran kolektiv za prvi odstotek dela porabil polovico dvomilijonskega proračuna za postprodukcijo. George je moral sam vzeti v roke filmski trak, škarje in lepilo, toda vsem je bilo jasno, da bo rok zamaknjen za pol leta. Pri tem je bila težava tudi sama fabula, ki ni bila zaključena niti med montažo. Avtor je scenarij spreminjal praktično do zadnjega trenutka. Za časa snemanja se je Luke, ki je bil sprva mišljen kot ženski lik, recimo pisal Starkiller.
Šefi hiše Fox, ki je na podlagi všečnega drugega Lucasovega filma Ameriški grafiti financirala projekt, so bili zaradi kasnitve in prekoračenega budžeta močno nejevoljni. Po ogledu zgodnjega reza pa so se kratkomalo poslovili od celotnega vložka, kajti videno jih je pustilo “zgrožene”. Zgodba je bila nepovezana, meče so predstavljale narisane puščice, Vader je govoril z običajnim glasom in ker igranje z maketami še ni prišlo na vrsto, so zunanje prizore vesoljskih bitk nadomeščali kar posnetki letal iz vojnih filmov. Menda je bil Steven Spielberg edini na tistem screeningu, ki je videl skozi surovi material in verjel v projekt. Nato je imel Mark Hamill prometno nesrečo, ki mu je izmaličila obraz, zato niso mogli narediti dodatnih posnetkov. (Plastična rekonstrukcija nosu in ličnice je kriva za Lukov drugačen v ksiht v E5, kar so v štorijo umestili z uvodno wampino klofuto.) Dodatno je režiserja razočaralo spoznanje, da za lutko Jabbe ni ne časa ne financ, in da bo treba uporabiti poskusni posnetek z igralcem. (Huttovskega lazarja so dodali šele v predelavi dvajset let kasneje.) Ni čudno, da je George Lucas v tistem času od izčrpanosti pristal v bolnišnici in se pridušal, da “ne bo nikoli več režiral”.
A Sila deluje na skrivnosten način. 25. maja 1977 se je v kinih pisala zgodovina. Ne pri nas, kajti bili smo v nekem drugem času, v neki drugi državi. Kakšno vesolje, svetlobne hitrosti in laserji neki. Takrat smo zrli v partizanske in kavbojske filme, ki so mimo slepih patronov in blazinic rdeče mezge poznali točno nič posebnih učinkov. Vojna zvezd je prišla v tukajšnje banovine šele leta kasneje. Čez Lužo je bila situacija drugačna. Kljub štartu v vsega dvaintridesetih kinematografih je film postal takojšnja uspešnica in kronike pravijo, da se je po mesecu dni vrtel v več kot tisoč ameriških dvoranah, v šestdesetih nepretrgoma celo leto. Čeprav je studio dvomil v uspeh, je Novo upanje podrlo vse rekorde in pobralo sedem tistoletnih zlatih kipcev. A ni bilo vse le v številkah, kajti fenomen Star Wars je spremenil Hollywood. Najbolj prepoznaven filmski logotip, najbolj znamenita filmska glasba in najboljši filmski negativec so le nekateri dosežki, ki še vedno trajajo. Lucasovo remekdelo resda ni bilo štorijalni in igralski presežek, a je postprodukcijo dvignilo za par nadstropij. Film je bil večji tehnološki mejnik od Potovanja na Luno in Avatarja, delavnica Industrial Light & Magic pa je čez noč postala vodilno ime na področju filmske čarovnije.
Lukasov Jurij je sicer že po prvem tednu prikazovanja vedel, da bo lahko uresničil svojo vizijo daljnosežne pripovedi, saj je že spočetka planiral trilogijo in nato še njeno predzgodbo. Toda mar si je mislil, da bo njegova Galaksija postala eno največjih bajeslovij, s čimer človek dandanes sedi na fikcijskem piedestalu ob boku Tolkiena, Disneyja in Stana Leeja? Da bo ‘film za otroke’, v katerega niti sam ni bil prepričan, vzpostavil nov poslovni model licenčnega inventarja in sčasoma s frotirkami ter pez-figuricami obrnil desetmestne zneske? Da se bo štirideset let kasneje v njegove like množično šemilo staro in mlado? In da bo nek Joker njegovi ideji posvetil kar enajst naslovnic? Za mladeniča, ki je nekoč brez prave podpore sodelavcev preklinjal afriški pesek in sam strigel filmski trak, je Star Wars – tako, kot je želel sam – vsekakor pravljica s srečnim koncem. Pet milijard srečnim.
A za nas se saga še zdaleč ni zaključila. Novi lastnik, Miškina tovarna zabave, skrbi, da bodo X-krilili in se žaromečevali še naši vnuki. Kot nekdo, ki je zraven od začetkov (pomni še kak metuzalem vojnozvezdni strip v Politikinem zabavniku leta 1981?), samo upam, da zlato obrobljene blagovne znamke ne bodo zagnojili in da bo prešerna tudi proslava leta 2027. Disney pač nima najboljšega slovesa z iskrenostjo nadaljevanj. Epizoda 7 že ni bila najbolj posrečena, saj je kljub štirim scenaristom izpadla kot že videno dogajanje. Naj jih pri širjenju vesolja vodi Sila, ne posila!
