Narod brez tisočletne zgodovine nima mitologije. Zato so si Amerikanci izmislili lastne bogove, ki so jih zabavali in jih v hudih časih navdihovali. LordFebo predstavi vrhovnega tvorca stripovskega panteona, ikono geekovskega področja in najbolj pogostega igralca v superpogumniških filmih.
Strip je umetnost. Marsikdo ga sicer uvršča v njen najnižji predalček, toda njegov pokulturni vpliv je nezanemarljiv. Številni filmski spektakli, oboževani otroški vzorniki in podobe z majičnih preslikačev izvirajo prav iz risbic z oblački. Njihovi stvaritelji so mnogokrat že davno pozabljeni, a kljub temu je velikih imen področja nemalo. Na našem prostoru je to Miki Muster, v neki drugi državi smo čislali italijanske avtorje, kot sta Alan Fordova Max Bunker in Magnus, znamenitež stare celine je še Asterixov René Goscinny, na Japonskem silno cenijo Osamuja Tezuko, avtorja Astroboya, za očeta grafičnega romana velja Will Eisner … Toda največja legenda povesti v slikah je brez dvoma Stan Lee. Čili 93-letnik je avtor oziroma soavtor dobršnega dela bajeslovja, katerega hrabre borce zoper krivico pozna poslednji mulac na planetu, in hkrati sopomenka za največjo stripovsko založbo Marvel.
Supersoldatski pričetek
Židovski Stanley se je s priimkom Lieber rodil davnega leta 1922 v New Yorku. Že v otroštvu je skozi kanon fantazijske literature, filme z Errolom Flynnom in prve stripovske almanahe vzljubil neverjetne svetove. Pobegi vanje so bili zavoljo gospodarske krize še tolikanj bolj privlačni. Menda se je fant že zgodaj odločil, da bo pisatelj romanov. Po naključju je kot sedemnajstletnik dobil službo v stripovski založbi Timely Comics, kjer je postal poba za vse. Med polnjenjem tintnikov, šiljenjem svinčnikov in radiranjem skicirnih črt je spoznal nekaj let starejšega risarja Jacka Kirbyja. Ta je za dvig morale ob pričetku druge svetovne vojne ravno oblikoval supersoldata Stotnika Ameriko in Stanley je prvo tekstopisno priložnost dobil prav z njim. Leta 1941 mu je spisal tretjo številko, s čimer je stopil na pot ustvarjanja. Pri tem je prvič uporabil svoj psevdonim Stan Lee, ki ga je kasneje prevzel kot uradno ime.
Kirby se je kmalu zatem sporekel s šefi in odšel, zato je formalno neizobraženi Stan pri rosnih dvajsetih postal urednik. Pri priči se je podpisal pod nekaj svežih likov zlate stripovske dobe, kakršna sta Destroyer in Jack Frost. Vseeno je bil Timley Comics takrat ozka veja večje založniške hiše in njihov program pičel napram galeriji tekmeca National Comics, ki je v začetku štiridesetih že izdajal Supermana, Batmana, Green Lantern in Flasha. Nato so fanta vpoklicali v vojsko, kjer pa je namesto puške prav tako vihtel svinčnik. Med ostalim je poskrbel za kampanjo uporabe kondomov, saj so vojaki na fronti množično zbolevali za sifilisom. Po vojni je obče zanimanje za superjunake upadlo in nekateri liki, ki so prej izhajali celo dvakrat tedensko, so šli na dolg dopust. Stan je zato ob povratku v firmo pisal kavbojske, viteške in celo romantične povesti. A sčasoma ga je pričela služba nejevoljiti, kajti še vedno je hotel več od izmišljevanja istokopitnih zgodb in tekstov za oblačke. Zato je konec petdesetih, ko je bil že poročen, nameraval svojo stripovsko kariero zaključiti.
Excelsior
Tisti čas je prišla v veljavo razpita ameriška stripovska cenzura. Razlog zanjo je bil dušebrižniški psiholog Fredric Wertham, ki je z izkrivljeno študijo Zapeljevanje nedolžnih (Seduction of the Innocent) prepričal senat, da pogrošne slikanice kvarijo otročad, povzročajo astmo in neposredno vplivajo na mladostniška hudodelstva. Za dobro mero je dokazal, da sta Batman in Robin ritopika. Javnost mu je verjela in rodilo se je telo Comic Code Authority, ki je prepovedalo pretirano nasilne prizore, skorumpirane policaje, zombije ter vampirje. Kriminalci niso smeli biti predstavljeni kot posnemanja vredni liki in zlo je moralo biti vselej nedvoumno kaznovano, brez sivih odtenkov. Celo določene besede, kot so terror, horror in crime, so na naslovnicah prepovedali. Zaradi tega so izdajatelji ukinili mnogo kriminalnih in grozljivih zgodb, medtem ko so superjunaki doživeli renesanso.
DC je takrat iz naftalina potegnil Flasha, odprl vzporedno vesolje Earth-2 in nato rešimože ter rešiženo povezal v Justice League of America. To se je bralcem izredno dopadlo. Po naključju se je njihov urednik med partijo golfa s Stanovim šefom na vse pretege hvalil s finančno uspešnostjo junaškega krožka. Takoj naslednji dan je na uredniškem sestanku Atlas Comics, kakor se je po novem imenovala založba, padla odločitev za ustanovitev lastne superekipe. Stan je izziv sprejel, toda želel je nekaj svežega. Ni bil namreč zadovoljen s tistikratnimi junaki, ne s hišnimi ne s konkurenčnimi. Zdeli so se mu pretirano enodimenzionalni in prav nič človeški, saj so povečini merili na otroke. Zato je začrtal zasedbo temperamentnih posameznikov z osebnimi, vsakdanjimi težavami. Na srečo se je v hišo vrnil Kirby in leta 1961 sta skupaj udejanjila navezo Fantastic Four, ki v kronikah pomeni premik v superjunaški kulturi. Prej plitke zgodbe za otroke so se razvile v kompleksnejše scenarije. Dogodivščine kvarteta, ki so ga obsijali kozmični žarki, so postale prototip sodobnega geekovskega stripa.
Z dotično izdajo je urednik Stan predstavil infostran Bullpen Bulletins, kjer so bile njegova znamenita kolumna, razne zafrkancije in vestičke iz drugih domišljijskih svetov. Tam je uveljavil svojo zaščitno besedo ‘Excelsior’, označbo za nadmočnost. Med drugim jo pijano izusti v zadnjih Avengerjih, ko spije asgardski zvarek, ki ni ‘namenjen smrtnikom’. V zvežčiče je tisti čas vpeljal še eno posebnost: v kolofonu so jasno navedli vse sodelujoče ustvarjalce, ne le pisca zgodbe, kot je bilo v navadi dotlej. Stripovska produkcija namreč sestoji iz več opravil in vsako od njih je zahtevalo svojega človeka. Nekdo si je zgodbo izmislil, drugi jo je skiciral, tretji prevlekel s črnilom, četrti pobarval in peti dodal napise. Risarji, torej tisti, ki so dejansko vdahnili življenje likom, so bili zaradi potisnjenosti v ozadje često užaljeni. Osebnejši pristop je botroval celim žakljem pisem bralcev. Firma je takrat vnovič spremenila ime, tokrat v Marvel, in prav uspešnost Fantastičnih štirih ji je tlakovala pot do največje stripovske založbe.
Maščevalci, v zbor!
Stanu je uspeh dal krila in misel na drugačno službo je potisnil ob rob. S Kirbyjem sta se takoj lotila novega kompleksnega lika, takega z nekontroliranim problemom. Navdih je prišel od Frankensteina, Kvazimoda in Dr. Jekylla ter Gospoda Hyda: primitivna pošast s skrivno identiteto. Poimenovala sta ga Neverjetni Hulk in kljub skepsi vodstva ga je občinstvo dobro sprejelo. A še preden se je njegovo črnilo posušilo, mu je že sledil vnovič drugačen junak. Stan je prišel na zamisel o nesamozavestni najstniški siroti, ki jo ugrizne pajek. Šef ni bil navdušen, češ, “najstniki so kvečjemu sidekicki in ljudje hočejo mogočna dejanja, ne šolarskih neprilik.” Spider-Man ipak dobil možnost, vendar ne z lastno publikacijo, marveč v almanahu v zadnjih vzdihljajih. Ker Stanu Kirbyjev mišičasti osnutek ni bil pogodu, se je obrnil k drugemu hišnemu risarju, Stevu Ditku. Skupaj sta ustvarila elegantnega pajkičarja, ki je postal najbolj prepoznaven Marvelov karakter.
Z negotovim dijakom Petrom Parkerjem, ki nima sreče pri puncah, se je poistovetilo veliko mladeži, zato je Spider-Man uspel dobesedno čez noč. Zvezek v ukinjanju se je prodajal bolje od vseh, zato so Pajkomožu hitro izgotovili lastno izdajo. Resda je bil Peter spričo mladosti bolj podoben Buckyju ali Robinu, a ker ni imel mentorja, se je moral s super bonusi in malusi spopasti sam. Njegov moto “Z veliko močjo pride velika odgovornost!” izvira s samega začetka njegovih skakaških podvigov. Stan je Spideyjeve avanture dolga leta pisal čisto sam, toda očitno je imel domišljije na pretek, saj si je v kratkem času izmislil še tri nesmrtnike. Pri tem sta mu izdatno pomagala Jack Kirby in mlajši brat Larry Lieber. V iskanju močnejšega junaka od Hulka je iz vikinške folklore vzel Thora, vietnamska vojna ga je navdahnila za orožarskega trgovca Tonyja Starka, medtem ko si je nekje vmes spomnil znanstvenika Henryja Pima, ki Ant-Man postane.
Logična posledica novega nabora slikovitih šem je bilo moštvo po zgledu DCjeve Lige pravičnikov. ‘Najmogočnejši junaki na svetu’ so prvikrat združili moči leta ’63 v boju zoper Thorovega zločestega brata Lokija. Timsko delo se jim je dopadlo, zato so se oklicali za Avengerje, oživili enega najstarejših hišnih herojev, morskega Namorja the Sub-Marinerja, in iz severnega ledu potegnili od druge svetovne vojne zamrznjenega Kapitana Ameriko. Sredi šestdesetih se je ansamblu pridružil prav tako Leejev in Kirbyjev Nick Fury, ki je imel dotlej lastno serijo Sgt. Fury and His Howling Commandos. Izvorno kajpakda ni bil črn plešast mamojebec. S tem naštevanju tistikratnih Stanovih junakov še ni konca. Po svojem otroškem navduševanju nad coprniki je osnoval Doktorja Stranga, kirurga, ki mu stik z magijo spremeni življenje. Black Panther, poglavar Wakande, pa je nastal zaradi dobrikanja temnopoltim bralcem. Ti so imeli doslej samo en ‘obarvan’ strip All-Negro Comics in prav nobenega zamorca z nadmočmi.
Nerazumljeni mutanti
Stan Lee je bil velik človekoljub in ga je motila vsakršna segregacija. Občutil jo je tudi sam, ko zaradi ženinega prezbiterijanstva nista mogla posvojiti židovskega otroka. Zato je skozi svoje kolumne in govore na šolah redno pozival zoper rasizem in vsakršno nestrpnost. S tem v mislih je leta 1963 osnoval prav posebno skupino z nadnaravnimi sposobnostmi. Tako, ki je navadneži ne bodo po božje častili, marveč se bodo do nje vedli sumničavo in nerazumevajoče. Tokrat za spremembe niso poskrbeli kozmični, gama ali kakšni drugi žarki, marveč narava sama. Drugačnost je namreč izhajala iz mutacij, te pa so nepredvidljive in brezkončne, kar je omogočalo veliko število likov. Težavo je imel le s poimenovanjem, kajti Mutanti se niso čuli dovolj dobro. Naposled mu je padel v oči X v extra, tako da je ekipa postala X-Men. Soustvarjalec je bil zopet Jack Kirby, skupaj pa sta udejanila ducat začetnih mutantov, med ostalimi Profesorja Xavierja, Magneta, Cyclopsa, Quicksilverja in Scarlet Witch.
Vse naštete karakterje, od Fantastičnih prek X-Mož do Maščevalcev, so Stan in ekipa ustvarili v nič manj kot petih letih. Za dobro mero sta jima sledila še tedaj zelo popularni Silver Surfer in bolj prizemljeni Daredevil. Ob tem ne gre pozabiti na desetine sočasnih zlikovcev, kot so Red Skull, Abomination, Doctor Octopuss in Galactus. Z njihovimi številnimi dogodivščinami je založba zaobjele širše občinstvo kot DC, ki je vztrajal pri Supermanovi idealni pravičniškosti in židanem Batmanu. Pri tem imajo sodelavci brkatega urednika le v lepem spominu, saj je bil vselej pošten do zaslug in referenc. Velika nepravica se je na primer godila pri DCju, ko so kot avtorja Šišmiša dolgo omenjali izključno Boba Kana, čeprav si je celoten scenarij, od umora familije do Gothama, izmislil Bill Finger. Slednjemu so zasluge priznali šele posthumno. Hkrati je bil Stan gonilna sila in v navdih uredništvu. Menda je pri slikovitem ponazarjanju svojih idej risarjem delal vsesortne grimase, opletal z udi in skakal po pohištvu. Vse za čimbolj dinamično risbo.
Kot svojo poslednjo figuro za Marvel je leta 1980 ustvaril She-Hulkinjo, Bannerjevo sestrično, ki dobi nekaj hulkovske krvi. Redno pisanje je Stan opustil leta 1972 s prigodo Fantastic Four, ko je prevzel vajeti podjetja. Toda menedžerski položaj mu ni godil in raje je nagovarjal geeke na raznih konvencijah, kar počne še dandanes. Za hec je še kdaj spisal kakšno zgodbo, med katerimi je najboljša The Silver Surfer: The Ultimate Cosmic Experience, nakar se je v osemdesetih iz New Yorka preselil v Kalifornijo, kjer je skrbel za Marvelov vstop na področje gibljivih sličic. Ni bil namreč navdušen nad tem, kar so dotlej počeli z njegovimi liki. Televizijska serija Spider-Man iz leta 1978 je bila zanič in Thora so mu spremenili v oživelega vikinga, kajti mreža je za edinega boga priznala – Boga. Uspešen je bil pravzaprav le Hulk z legendarnim Louom Ferrignom. Stan je bil mnenja, da tehnikalije še niso zrele za igrano vsebino, zato se je Marvel Studios na začetku osredotočil na risanke.
Batman po Leejevo
Po uradni upokojitvi je Stan koncem devetdesetih s partnerji osnoval spletno superherojsko ustvarjalnico Stan Lee Media, s katero je hotel uspeti v novem mediju, kot je nekoč v stripu. Ambicije so bile velike in med drugim so odkupili pravice do zapuščine Roberta E. Howarda, tistega, ki je spisal Konana. Toda direktorji so šušmarili na borzi in podjetje je šlo v nekaj letih v stečaj, kar je bila za nič krivega Stana velika sramota. Nato je zdravo jedro prenesel v firmo Pow! Entertainment, ki producira nizike, risanke in mobilniške špile. Njihov najbolj znan izdelek je dokuserija Superhumans, ki se bavi z resničnimi primeri neobičajnih moči. Pri nas smo jo pred leti gledali na kanalu History. Zanimiv Stanov projekt tega tisočletja je bil še venček stripov Just Imagine, ki jih je ustvaril za – DC Comics! Njihovi uredniki so namreč polstoletnega tekmeca najeli, da bi po svoje interpretiral njihove najbolj poznane like. Stan je konkurenčno založbo vedno spoštoval in njihovo kratico razlagal kot Distinguished Competition, zato je ponujeno nalogo sprejel. Sestavil je cel spisek aliteracijskih imen in zgodb, od rokoborca Wayna Williamsa kot Batmana do morskega biologa Ramona Raymonda kot Aquamana. Velikega učinka niz ni imel, so pa zvezki čislani med zbiratelji.
Danes Stan Lee ostaja Marvelov častni član uprave, ambasador blagovne znamke in svetovalec pri vseh filmih. Kljub starosti in srčni operaciji, ki jo je prestal pred nekaj leti, se vsakoletno udeleži sandieškega Comic-Cona, kjer se nezvezdniško pogovarja in slika s slehernikom. Lani se je na odru pojavil s celotno aktualno zasedbo Marvelovega kinematografskega univerzuma in fani smo zaradi simpatičnega starčka, ki poka štose in oponaša Spider-Mana, padali vznak od navdušenja. Tudi zato, ker mi piflarji, kakor nas kličejo brezvezniki brez domišljije, Stanlija dobro vemo. Možak si je namreč pred desetletji izposloval pogodbeno postavko, da se za par sekund pojavi v vsakem Marvelovem filmu. Nekaj jih je sicer spustil, a vseeno smo se ob njegovi nekajsekundni pojavi na platnu posvečenci muzali že petindvajsetkrat. Včasih je poštar ali knjižničar, drugič naključnež v množici, prodajalec hot-dogov in v Deadpoolu celo plesoči didžej.
Kot revni desetletni navdušenec nad Sherlockom Holmesom in Robinom Hoodom si Stanley Lieber gotovo ni mislil, da bo nekoč odgovoren za eno največjih sodobnih mitologij. Pri tem mu ne gredo le zasluge za več kot tristo Marvelovih likov in neskončno njihovih zgodb, marveč je odgovoren za lastnoumno definiranje nekdaj kartonastega superpravičnika v globoko literarno figuro. Superčloveškosti je vdahnil človeškost, čemur so hote ali nehote sledili junaclji drugih založb. Da nekdo tako vpliva ne milijone ljudi, od revežev do predsednikov – to je resnična supermoč. Njegova klenost, morebiti celo nesmrtnost, zato ni naključje. Malokdo doseže status legende za časa življenja. Stan Lee ga vsekakor je, s kupčkom. Zanj obstaja samo ena zemeljska beseda. “EXCELSIOR!” Nuff said!
