Po treh slogovno in vsebinsko raznolikih TV-serijah je Marvel zadel terno tudi v četrto, tokrat z obče privlačno, pisano animiranko What if…? Devetdelna antalogija, ki nalik istoimenskim papirnim izdajam obravnava alternativne scenarije v slogu “kaj, če bi kamne neskončnosti zbral Ultron” ali “kaj, če bi supersoldat postala Peggy Carter, ne Štef”, je namreč upravičila pričakovanja. Samostojne epizodice s prijetnim videzom, slikovitim dogajanjem in domiselnimi zgodbami kojci pritegnejo. Za nameček se venček genialno vklopi v brezdanji svet MCU. Ne gre namreč za v tri dni izmišljene zgodbe, marveč za resnične dogodke iz vzporednih vesolij oziroma časovnic. Tistih, za katere sta kriva Loki in Silva …
Strip What if… je prvo vprašanje postavil leta 1977, za časa urednika Stana Leeja: kaj, če bi se Spider-Man pridružil Fantastic Four? Temu je sledilo več sto zvezkov, v katerih so se pisci in risci oteli uveljavljenih smernic ter si dali vsebinskega, pa tudi stilističnega duška. Tako je Wolverine postal sovražnik številka ena in Doctor Doom dobričina, Stotnik Amerika se je boril v ameriški državljanski vojni in Tony Stark se je pričel čarovniško udinjati. Radioaktivni pajek je ugriznil teto May, ne Petra, Nebojša je bil gluh namesto slep in Venom je prevzel Deadpoola. Punisher je ubil Spider-Mana, Vision je zavladal svetu in Silver Surfer je posedoval rokavico neskončnosti. Pripovedi so bile zaključene in niso ‘postale’ kanonične. Resnici na ljubo jih je bila večina precej bizarnih ter brez zadovoljnih zaključkov.
Nizika ne temelji na že objavljenih literarnih predlogah, marveč originalno in bolj prijetno od stripa upogiba uveljavljeno filmsko krajino. Fantastičnih štirih in Mož-X torej (še) ni, so pa črni Star-Lord, morilski Ant-Man, Tony stark, ki nikoli ne postane Iron Man, Killmonger v vojni s Stricem Samom, zombijasti Stotnik Amerika, prevzetni Doctor Strange, ki uniči vsemir, žurerski Thor … Od Lokija dalje vemo, da se lahko v vsakem trenutku zgodi prelomni dogodek, ki razcepi stvarstvo. Ravagerji so denimo pomotoma ugrabili T’Challo namesto Petra, nakar je bilo vse drugače. Polurne predstave, ki jih kakor v stripu komentira Watcher, so zgodbe v malem in v samostoječih scenarijih prinašajo presenetljivo veliko vsebine ter spektakularnih borb. Dodaten bonbonček je dvodelni zaključek, ki nekako poveže epizodice oziroma preživele like za boj s še hujšo nemezo od besnega Titana! Nekatere domislice se bodo menda celo prežarčile v nadaljnje izdelke, po mojem najmanj Captain Carter.
Vsa poglavja niso veseloigre s srečnimi konci, kajti Zemlje doživljajo pogubo in največji liki krvavo umirajo. Tony Stark najde nasilno pogibel v kar v štirih štorijah, skupijo pa jih tudi ostali Avengerji. Film tega bržda ne bi prenesel, risan pokuk v druge resničnosti pač. Pri tem je grafična podoba sila všečna, boljša od cenenega kopita večine DCjevih risank. Za nameček večino likov oglašujejo poznani glasovi izvirnih igralcev, kar je bil gotovo finančni in logistični izziv. What if … se zato izkaže za res posrečen zbornik nenavadnih zapletov izven uveljavljene kontinuitete. Bravo Marvel! Menda je nov, prihodnjeletni sveženj že v delu!
