Joker

“Samo en slab dan je potreben, da celo najbolj priseben človek zapade blaznosti,” pravi modrost iz kultnega stripa The Killing Joke. A četudi ta pokaže najbolj poznan Jokerjev izvor, zgodba ni kanonična. DCjev razvpiti malopridnež, ki je zgolj leto dni mlajši od Batmana, je imel namreč tekom osmih desetletij mnogo nastankov in pravzaprav je uradno sprejeto, da nima uradnega porekla. Iz tega se norčuje celo sam: “Včasih se spomnim tako, včasih drugače. Če že moram imeti preteklost, mi je bolj zabavno imeti več možnosti. Ha ha ha.” In zdaj je zelenolasi klovn dobil še eno povest, tokrat docela samostojno. V njej sicer morilski Burkež prične kariero kot faliran komik, kar črpa iz omenjenega Moorovega grafičnega romana, a mimo tega je fabula originalna. 

Možak Arthur Fleck ima že privzeto težave v glavi, toda se vseeno kot najemniški klovn trudi za lasten obstoj v propadajočem Gothamu, kjer ulicam vladajo smeti in sodrga. A slabim dnevom kar noče biti konca. Prebunkajo ga, izgubi službo, mati so takisto čez les, njegovo komedijantsko udinjanje pa sproža zgolj posmeh publike. Zlom je zategadelj neizogiben. Ne kislina ali Batman, marveč je za nastanek odklonskega psihopata s patološkim režanjem odgovorna zmes brezbrižne družbe in duševnih neprilik. Verodostojen razvoj oziroma preobrazbo Arthurja v Jokerja korak za korakom opazujemo vseh 120 minut, brez enega posebnega učinka, toda s toliko več izvrstne igre Joaquina Phoenixa. 

Navdušenci nad superjunaškimi spektakli, željni akcije in eksplozij znajo biti razočarani. Prav tako tisti, ki upajo na netopirjev simbol na nebu, Gordona, zaplinjevalne broške in bombaške proteze. Ja, Waynovi se resda pojavijo, vendar je predstava izključno karakterna psihološka drama, osnovana na telesni govorici in obrazni mimiki. Mestoma je opazovanje celo neprijetno, a v pozitivnem smislu. Tudi kraj dogajanja je odmik od uveljavljenega neogotskega sloga. Okoli se vozijo škatlaste crown victorije, mesto razsvetljujejo neonski napisi, stanovanja pa katodne cevi. Vzdušje je zato slično Taxi Driverju in drugim tistodobnim Scorsesejevim izdelkom, kar krona še vključenost Roberta De Nira. Posredi ni nikakršne tehnologije in edini ‘super’ sestavni del so namnožene super podgane.

Joaquinov Joker je kajpakda najboljši od vseh doslej, saj ima bistveno več odrskega časa za oblikovanje. Heathov se je denimo kot izdelan norec prikazal znedana, brez nastanka in motiva. Poleg tega je tale najbolj stvaren in razumljiv, skorajda usmiljenja vreden. Celo do te mere, da se zdi bolj metafora družbenega razkroja in ne sestavni del Batmanovega mitosa (dasi neposredna povezava na kraju vseeno obstaja). Zato je odločitev ustvarjalcev, da je povest zaključena, pravilna. Klasičen gothamski bat-bum-tresk smo vendarle videli že v nebroju štorij na vseh medijih, dočim tako otipljive in brezhibne platenske manifestacije DCjeva tematika res še ni imela. Bravo!