Hover Board – čez preteklost v prihodnost

V davnih časih je bil LordFebo tudi skejter. Občasno je zaradi rolke letel po luftu. Redkokdaj sočasno in nadzorovano. Zdaj so obeti, da bo na stara leta z desko v zraku ves čas.

Ko beži pred Griffovo bando, Marty upleni deklici letečo desko in kot rolkar stare šole nakaže bullyjem prihodnost. Ta nepozabni prizor iz legendarnega filma Back to the Future 2 se je odvil v letu 2015, kar je bilo konec osemdesetih nepredstavljivo daleč. Tako, kot če danes razmišljamo o 2040. Holivudski futurologi niso predvideli vsemogočnih telefončkov in omreženosti, marveč so prerokovali leteče avtomobile, jakne, ki govorijo in posušijo lase, ter samozavezljive najkice. In hoverboard, lebdeči skejt.
Seveda je bil tističasni pogled na futuro zgrešen. Nike je sicer za obeleženje letnice zajamčil repliko filmskega čevlja, ki se zaveže sam od sebe, in v noriji za nosljivimi digitalijami nemara celo uzremo govoreči pametni džemper. Vsekakor pa frčečih reči zlepa ne bo, ne avtov, ne brezmejenih hoverboardov, kakršne je predstavil film. A onegaj kljub temu četrt stoletja buri domišljijo in spodbuja eksperimentiranje. Do nedavnega smo slišali samo za laboratorijske eksperimente in videli par domačih hecov ter goljufij. Kot kaže, pa bo leto 2015 ipak prineslo prvo lebdečo rolko, dasi z marsičim pogojeno.

Hoverboard je bil le košček filma Nazaj v prihodnost 2, a smo si ga vsi zapomnili. Spomnimo se tudi najkic, ki se same zategnejo. Nike je filmski čevelj pred nekaj leti že izdelal (model mag), vendar je bilo zavezovanje ročno. Kljub temu je omejena količina pošla takoj, pri čemer je bila izklicna cena 10 jurjev. Profit je šel v fundacijo Michaela J. Foxa za raziskovanje Parkinsonove bolezni. Za 2015 pa napoveduje avtomatiziranega.


“Obstaja, a je nevaren!”

Premagovanje težnosti je večna želja prizemljenega človeka. Če se le da, bi radi leteli čimbolj prvinsko in svobodno. Žal nam angelska krila ne bodo pognala in malo verjetno je, da bomo izumili hermesovske če­veljce. Raketni ruzak pa se že zdi dosegljiv in tudi obs­taja, a naj bo to tema za drugo zgodbo. Tokrat ostanimo bliže zemlji, pri lebdenju. To nam je prav tako že omogočeno, bodisi na zračni blazini hovercrafta, bodisi na magnetnem polju, kot to počno tovrstni vlaki. Bi šlo potemtakem princip vgraditi v priprave za oseb­no rabo?
Po izidu filma se je po šolah veliko špekuliralo, da tehnologija za tako dilco obstaja. Pretkani režiser Robert Zemeckis je namreč sprožil govorice o tovarni igrač, ki ima produkt nared, vendar ga zavoljo mnogih poškodb med testiranjem ne da na police. Mladina je temu verjela in se že videla, kako skejta po luftu. Te otroške naivnosti ne gre šteti za neumnost, prej za vraževerje oziroma premočno željo, da bi igrača res obstajala. Kakršno imamo navsezadnje še zmeraj. Resnici na ljubo je Mattel kasneje dejansko izdelal točno tako rožnato desko, kakršna je v filmu, le da brez antigravitacijskih prvin. Sem prepričan, da so se našli Amerikanci, ki so terjali denar nazaj.
Nov val slepega upanja je javnost zajel, ko se je v začetku tisočletja pričelo šušljati o skrivnostnem projektu izumitelja Deana Kamena. Toda namesto revolucionarne rolke brez koleščkov je človeštvo dobilo ‘zgolj’ segway. Odtlej se je vsakih nekaj let pojavil kak poskus, včasih akademski eksperiment z brez­osebnimi lebdečimi ploščadmi, drugič v garaži sestav­ljeno čudo, ki ga je v zraku držalo par vzgonskih ventilatorjev. Nekaj slično glasnega in neuporabnega sta iz surfa in puhalnika listja naredila mythbusterja. Nato so prišli vodni flyboardi, ki jih je proizvajalec omenjal kot hoverboarde. Te deske, ki jih poganja iztisnjena voda, sicer delujejo in z njimi lahko dobesedno letaš po zraku ter drviš nad gladino. Vendar to niso samostojne priprave, saj so z dolgo cevjo pripeti na spremljevalni vodni skuter, ki črpa vodo.

Norčava ekipa je nekaj znanim ljudem prilepila desko na čevlje in jih privezala na gurtne. Malo retuše in zadeva je bila na hitrico videti resnična. Desko je v deloreanu pripeljal ’Doc’ Lloyd osebno.

Ker se bliža prelomno leto, je lebdeča deska spet postala aktualna. Marca je za precejšnjo reklamo poskrbela ekipa šaljivcev Funny or Die, ki je preoblečena v zagonsko podjetje HUVr internetno obelodanila kon­čen, delujoč izdelek. Posneli so promocijski video s Ch­ristopherjem Lloydom (profesorjem Docom iz filmov Nazaj v prihodnost), skejterskim očakom Tonyjem Hawkom ter še par znanimi imeni, ki niso mogli prehvaliti lebdeče izkušnje. Demonstracija je bila skr­bno režirana in štrikci ter žerjavi, na katerih so viseli akterji, pobrisani. Zanimivost je v hipu postala viralna. Javnost je resda sprevidela goljufijo, a vseeno so mnogi vsaj sprva vanjo verjeli. Misica, prepričana, da se stvarstvo vrti okoli ploščate Zemlje, pač nima raz­loga, da ob vseh čudežih tehnike podvomi v lebdečo desko. Ko je bila šala javno razkrita, so se nekateri po­čutili užaljene, zato sta se Tony in Chris za zavajanje opravičila.


MAGNETNA POVEST
Magnete je človeštvo poznalo že prej, a šele ang­leški mislec Michael Faraday je v prvi polovici 19. stoletja pojav razložil in ga povezal z električnim tokom. Prej so bili namreč mnenja, da sta magnetizem in elektrika dva različna fenomena. Faraday pa je dojel nevidno polje, ki obdaja tako električne vodnike kot celoten naš prostor in je zaslužno za delovanje kompasa. Prvi elektromagnet, torej žič­no navitje pod električno napetostjo, je sicer leta 1821 izdelal Danec Hans Christian Oersted. Toda Faraday je videl širšo sliko in prvi spremenil električno energijo v mehansko. Čudežu je dal ime ‘elektromagnetno vrtenje’, dočim mu danes pravimo elektromotor. Izum je pomenil revolucijo za našo civilizacijo in omogočil praktično vse, od malih gospodinjskih aparatov naprej.


Faraday kljub bistrosti ni bil učen, saj je imel le osnovno izobrazbo. Učil se je iz knjig in od asistiranja drugim znanstvenikom. Zato svojih izsledkov ni znal matematično opisati, kar je namesto njega storil rojak in sodobnik James Maxwell. Kljub temu dognanja pripadajo Faradayu, recimo Faradayev zakon, ki pravi, da je inducirana napetost premosorazmerna spreminjanju magnetnega pretoka. Takisto so po njem poimenovali enoto za kapacitivnost, farad. Za hoverboard, kakršnega je zasnoval Hendo, je torej dal praosnovo nek reven samouk, ki se mu je stroka tistega časa zavoljo slabega poznavanja matematike posmehovala. (Njegovo zgodbo drugače lepo predstavi deseta epizoda oddaje Cosmos.)


Obstaja, a zahteva ustrezno podlago
Ko je kazalo, da tega tehnološkega svetega grala ne bomo pravočasno dosegli, sta upanje povrnila ameriški izumitelj Greg Henderson in njegova firma Hendo. Ta je na Kickstarterju razkril, da ima delujočo hoverdesko, in pofehtal za 250 tisoč dolarjev za nadaljnji razvoj. Sprva je bila skupnost do najave skeptična, saj dvakrat iti na led ne gre. Zlasti ker so v kampanjo prav tako vključili klovna Tončka Sokolova. Vseeno pa je video bistveno bolj verodostojen, saj ne kaže promocijskih, očitno zrežiranih vragolij na dvorišču, marveč je amatersko posnet v nadzorovanih, posebnih pogojih. Prototip je večji, višji, težji in neprimerno okornejši od navadnega skejta ter nuca posebno podlago. Upokojeni rolkar ni naredil nobene spektakularnosti, le nekajkrat se je zapeljal po nizki rampi ter se pri tem nenadzorovano vrtel. Toda ne da se zanikati, da gre za hoverboard v pravem pomenu besede: desko, ki lebdi, se premika in na njej lahko stojiš.
Osnova delovanja je kajpakda magnetna. A to ni tako enostavno, da postaviš magnetno ploščo na podlago z enakim polom in bo uravnoteženo lebdela. Kot je pred sto petdesetimi leti izpeljal matematik Samuel Earnshaw v svojem teoremu, v polju elektrostatskih sil ekvilibrij ni mogoč. Silnice bodo vselej prevladale v eno smer. Za ravnovesje je potrebna kontrola, ki jo je moč dobiti le z elektromagneti. Deska deluje po principu vlakov maglev – levitira s fokusirano namagnetenostjo, premika pa se s hitrim spreminjanjem naboja. Taki vlaki uspešno obstajajo že štiri desetletja in so zaradi nikakršnega stika s podlago hitrejši ter bolj ekonomični. Pri tem Hendo uporablja klasično elekt­romagnetno varianto, takšno kot nemške železnice. (Japonski shinkansen v zraku držijo superprevodniš­ke tuljave, ki resda porabijo malo elektrike, a morajo morajo biti vseskozi ohlajene na minus 150 stopinj.) Kljub temu mladi inženirji pri Hendu trdijo, da so njihova dognanja na področju magnetizma pred Siemensovimi. Zato jim je uspelo tehnologijo spakirati v relativno majhno obliko.

Podrobnosti Hendovega hoverskejta niso znane in celotna pred­stavitev s Tonyjevim nekajkratnim spustom po nizki rampi je pretirano amaterska. Kot je videti, ima prototip štiri magnetne pogone. Kolikšen tok zahtevajo, niso povedali, prav tako ne načina nadzora. Bržda zato, ker je vse skupaj še nedodelano in zgolj ‘deluje’. Lebdi pa inčo nad tlemi.

Projekt je uspel, saj je firma pri žicanju množic pre­segla zaprošeno kvoto. Deset hoverboardov za tiste, ki donirajo deset tisoč dolarjev, je pošlo v prvih dneh. Kljub temu, da se je moč z njim furati le po ustreznem skateparku v Hendovi hali, bi jih gvišno lahko prodali sto. Toda kot povedo že v predstavitvenem posnetku, je lebedeči skejt pravzaprav vaba za pozornost širše javnosti, kajti njihovi cilji segajo onkraj igrač. Z lastno arhitekturo magnetnega polja bi radi nase opozorili investitorje in prodali tehnologijo, ki jo vidijo v vsesortni rabi. Poleg mnogo vrst transporta in magnetnih ležajev brez trenja (ki v resnici že obstajajo) razmiš­ljajo celo o vdelavi v temelje stavb, kajti lebdeče hiše so potresno bolj varne. A vse to je dolgčas in krneki. Naj vendarle vse sile usmerijo v razvoj hoverboarda in uveljavijo nov standard za magnetni asfalt!

Hendo v prvi vrsti razvija tehnologijo magnetnega polja, deska je zgolj stranski produkt za ljudsko demonstracijo. Resnejšim interesentom prodaja tako imenovani komplet whitebox. To je v škatlico zapakiran enak elektromagnetni sistem, ki ga lahko po namizni podlagi lebdeče furaš gor in dol z mobilno aplikacijo.

[cryptothanks]

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja