Adam West sicer ni bil pionirski igralec Batmana, je pa prvi, ki se je zapisal v anale. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je namreč nastopil v znameniti TV-seriji in filmu. Resda so njegove maškaradne predstave dandanes malodane burleskne, vendar med geeki prav on velja za edino šišmiševsko legendo. Kdo drug pa, navsezadnje? Keaton? Clooney? Affleck? Velika žalost je zatorej zajela skupnost junija letos, ko je možak v oseminosemdesetem letu starosti umrl. A vseeno mu je zadnji trenutek uspelo pustiti nov odtis, saj je kljub starosti oglasil dvoje risanih filmov, izdelanih v slogu gothamskih peripetij izpred pol stoletja. Tistih, v katerih Netopirmož pleše na prepoznavno na-na-na-na-na melodijo. Lanski s podnaslovom Return of the Caped Crusaders je na izvrsten način ponovil nastop že zdavnaj pozabljenega Dinamičnega dueta. Tako so namreč so tistihmal rekli Batmanu in Robinu oziroma Boy Wonderju. Uspehu sledi nadaljevanje, ki ga je Adam srečoma ozvočil že v začetku leta.
V prvem filmu sta se šemasta pravičnika spoprijela s svojimi originalnimi nasprotniki: Jokerjem, Pingvinom, Riddlerjem in Catwoman. Zlikovci so seveda pristali v zaporu, sedaj pa se profesor Hugo Strange nameni iz njih iztisniti hudobijo. Ampak eksperiment se ponesreči in zlo napade tožilca Harveya Denta, ki Two-Face postane. Batman in Robin imata z dvolično nakazo polne roke dela, v dogajanje pa je vpletenih še mnogo preostalih mestnih kriminalcev, ki so nastopili v davni TV-niziki, recimo Bookworm in King Tut. Na žalost pa je zgodba, ki se ukvarja s prijateljstvom Brucea in Harveya, precej brezvezna. Ko se risanka po dobri uri zaključi, ti ostane v spominu zgolj generična obnova: GCPD z Gordonom na čelu je tradicionalno nesposoben, zato Energični par prebuta vse pridaniče in reši mesto. Globine, preobratov in sporočilnosti ni, gradniki so brez prave razlage nanizani kar v tri dni in manjka konkreten pripovedni lok. Za nameček je švoh tudi nastanek naslovnega malopridneža.
Kakor predhodnik se risanka želi hecati iz same sebe oziroma iz svoje komične prazgodovinske predloge. To so bili časi pred Moorovim temnim vitezom, ko je bil Batman še enodimenzionalen ‘bright knight’ in se je loteval podvigov precej bolj naivno. Tudi tehnika je iz tistih vremen, kar pomeni črno-rudeči Lincolnov batmobil, ožičeni telefon in batcomputer, ki komunicira z luknjastimi karticami. Ampak če so bile Robinove ‘krščene kletvice’, značilni stripovski medmeti ob udarcih in Batmanovi vzgojni nauki v prvo posrečeni, tokrat te parodijice so že videne in slabše. Niti rabe domiselnih bat-pripomočkov v slogu shark repellent bat-spraya ni. Celoten izdelek je precej posiljen. Glasilke Williama Shattnerja, ki so vokalizirale Dvoksihta, ne pripomorejo kaj dosti. Bi bilo bolje, če bi se Adam West poslovil s prejšnjo, originalno in res dobro narisanko, saj tale izpade kot čisto povprečna epizoda. Krščena škoda!
