Ljudska

Nekoč je živela lepa devičnica,
za pobe ni marala njena vtičnica.
Prišel pa je tedi v vas nek falot,
igral je na gosli, mal na fagot.
Dvoril je deklam, jim deval malin,
pravil je zgodbe, vse za cekin.
“Le kaj maš na rami, je-li to kača?”
“Dal sem na zrak iz hlač otepača!”
Cvilé so jo babe ucvrle domov,
na smrt jih je ustrašil curakelj njegov.
Le ena je deva pred kurcem ostala,
iz oči v oko se ga prav nič ni bala.
“Nič več ne bom krepostna madona,
spravi v pogon zdaj tega pitona!”
To rekši nastavi svoj cvetni brstič,
za vtičnico vsako se najde en (v)tič.