Kravice, medvedki in levčki so prve podobice, ki jih osvoji dojenček. Zoološki TV-program nas zaradi vse bolj neverjetnih posnetkov nikoli ne neha navduševati in živalski vrtovi so na vrhu spiska turističnih atrakcij. V ogledo­vanju za življenjem zvedavo odmikamo skale, prekopavamo prst, gledamo pod gladino in obiskujemo kmetije. In če nam čebelar odpre panj ali na izletu najdemo polha, je to celo doživetje. Kljub vsem tehnikalijam in umetnemu nas torej živalsko kraljestvo še zmeraj privlači. Oziroma najbrž prav zaradi tega: bolj kot rinemo v sintetičen svet, proč od narave, bolj ne­običajna in s tem interesantna nam je že lis­ka na paši, kaj šele mlaka, polna pupkov.

Največjo vrednost ima kajpakda uzrtje živali v naravnem okolju, če se le da, tujske vrste v daljnih krajih. Ko v avstralskem gozdu vidiš koale, nikoli ne pozabiš njihove prisrčnosti, tako kot ne žalostnega dejstva, da zobajo izključno nehranilne evkaliptove vršičke, zaradi česar imajo energije le za štiri ure premikanja dnevno in največkrat umrjejo zaradi lakote … Obisk Rta dobre nade opomni na biogeografski zločin avtorjev otroških knjižic, kjer so pingvini često v družbi belih medvedov. Resnica ne bi mogla biti bolj nasprotna, kajti ena živalska vrsta živi izključno na južni kapi in druga na severni … Odkar sem se z ventilatorskim čolnom preganjal po floridskih močvirjih in se soočil s petimi metri aligatorja le za razdaljo gobca stran, mi je podatek, da ta so­dobni dinozaver na kopnem doseže hitrost 30 kilometrov na uro, precej bolj strašljiv …

Masajev v osrednji Tanzaniji ni, saj živijo le na severu ob meji s Kenijo. A v iskanju boljšega življenja, ki se ne vrti le okrog krav, jih je najti vsepovsod. Na peš safariju so turistom dodeljeni za obrambo, a nimam pojma, kaj storijo ob nevarnosti. Zaplešejo svoj plemenski ples in svojo prepoznavno opravo spremenijo v piknik prt?

Safari je le en
Kako zanimive so nam take dogodivščine, priča pripravljenost konkretnega plačevanja za bežen pog­led na Moby Dicka ob norveški obali, za plavanje s Flipperjem na Zanzibarju ali za oprezanje za Bagiro v indijski džungli. Tega se lokalci zavedajo in zlasti v tropskem, revnejšem svetu dobro služijo na rovaš belih zoofirbcev. To se morajo čuditi, da smo pripravljeni plačati, da vržemo oči na opico na drevesu, gigantsko kokosovo rakovico, ki leze na palmo, ali na tolmun s pirajami. Je že tako, da nam iskanje malega Nema po rdečemorskih koralnih grebenih da bistveno večji EXP kot obisk akvarija. Iz tega sledi, da je kronski animalijski kvest srečati kralja ži­vali na njegovem dvorišču. Svojčas, pred ledeno do­bo, je bilo to lažje, saj so levi živeli po vsem svetu in najbrž bi bil prenekateri pračlovek vesel, če mu ne bi nikoli prišli na pot. Dandanes ti grivasti mački kraljujejo le še savanam podsaharske Afrike. Za ta ačiv­ment sem se zatorej odpravil na safari. Dobesedno.

Za značilna savanska marelasta drevesa s skoraj ravnimi krošnjami so krive žirafe, ki posmukajo vse v dosegu, za polomljeno hlodovino pa sloni. Ti se toliko časa pras­­kajo in drgnejo ob deblo, dokler ga ne zlomijo. Ampak v resnici niso uničevalci gozda, saj z raznašanjem neprebavljenih semen na veliko pogozdujejo.

Safari je raztegnjen izraz, pod katerim te Turek pelje po anatolijskih gričih, Arabec čez pustinjske sipi­ne in indijanec med bizone. Toda beseda izvira iz svahilija, kjer pomeni potovanje, zato je zaresni safari en sam: pot v vzhodno Afriko. Tja, kjer kot po naključju živi Simba, kakor domačini rečejo levu. Najbolj dostopni in primerni deželi za tako odpravo sta Kenija in Tanzanija, saj imata obe nemalo parkov, ki radovednežem omogočajo druženje z živalmi. Med pokrajinami izstopa proslavljeni tanzanijski Serengeti, ki sega v kenijsko Maasai Maro. Od tam izhaja večina tistih spektakularnih posnetkov velike migracije poldrugega milijona gnujev, zeber in bivolov. Biti julija ob rekah, polnih krokodilov, ki jih morajo kopitarji prečkati, ali premikanje mogočnih čred spremljati iz balona, je res neprecenljivo.

Primerna edinstvenemu doživetju je takisto cena. Organizirani safariji so dragi kot žafran, saj za nekajdnevne aranžmaje računajo več, kot če bi prebival po poslovnih hotelih evropskih prestolnic. Petsto evrov za tri noči v šotorih je normalna postavka, pri čemer intimen terenec ni vedno pravilo, marveč se utegneš znajti v razmajanem avtobusku, polnem Rusov. Zaradi ohrnije, predvsem pa zavoljo svoje avanturističnosti, sem se podviga raje lotil sam. Če­tudi spletni nasveti poudarjajo, da je vožnja tam doli zaradi tipično tretjesvetovnega prometnega re­ži­ma in desnega volana skrajno odsvetovana, sem na­jel land cruiserja in se samošofersko odpeljal med žirafe ter leve. Namenil sem se v tanzanijski re­zervat Selous, ki je s površino dveh Slovenij največji savans­ki ekosistem na planetu. Prva pustolovščina je že doseg cilja, saj po 150 kilometrih vožnje iz Dar es Salaama zmanjka asfalta. Naslednjo dobro stotko sem se trideset na uro prebijal po blatno prašni cesti, polni luž, zamorcev na kitajskih motorjih in čred nenavadnih krav.

Tale se mi je predstavil kot bušman, čeprav ga ne gre mešati s kalaharijskimi gr­mi­­čarji. Ko je našel slonji drek, si je iz njega zmotal džojnt, po katerem bo mo­čan kot slon. Le ognja ni imel. Njegova sreča, da je beli človek posedoval vžigalnik! Na kraju je vse skadil sam! Škoda, da nisem nekaj govna zavezal v culo, saj slonja moč vedno pride prav.

Živalsko kraljestvo
Sam v park ne smeš, kar je samoumevno. Obvezen je vodič, po možnosti zmešanica Masaja in buš­ma­na, ki še vedno živi v sodelovanju z naravo. Moj je brez zemljevida in GPSa poznal vsa napajališča, hijenine brloge in pašnike slonov ter je bil neusahljiv vir privlačnih zgodb. Izvedel sem, da se vsake nekaj časa pojavi lev ljudožerec, ki pleni po okoliških vaseh in pomalica celo dvomestno število človečkov, preden ga pokončajo. Menda so levi krivi vsaj za petdeset žrtev letno. A rekord trupel za mnogokratnik levjega drži rečni konj. Potamčki so namreč — kakor v Egiptu — zaslužni za nekaj sto smrtnih nesreč. Ne samo, da radi prevračajo manjše kanuje, marveč človeka s svojimi kosilniškimi čekani v resnici pregriznejo na pol. Najboljša obramba je, da zaplavaš pod vodo, kjer on zapre oči. Oziroma jim sploh ne hodiš na pot. Na safariju načeloma itak ne zapuščaš avta, saj je življenje dobesedno v vsakem grmovju. Včasih le govnač, ki kotali svoj košček dreka, da bo imela družica in deca kaj jesti. Drugič zarod ren­če­čih divjih psov, ki živijo le še v Tanzaniji.

Večina savane je ravninske in premikanje omejuje le vodovje. Zebre, impale, kuduji in pavijani se praviloma ne menijo za redek promet skozi park. Pazljiv je treba biti pri slonih, bivolih in nosorogih, ki včasih napadejo džip. Seveda se voziš na lastno odgovornost in če te pojejo levi, ti po mojem še izstavijo kazen za krmljenje živali.

Ko se voziš po savani skozi žbunje in čez mlake, da začenja curljati v avto, ni pogleda brez premikanja. Impal, žiraf in zeber sem videl toliko, da so me že dolgočasile. Ne zmanjka niti brezkončnih čred gnujev in drugih antilop ter pavijanov, ki v grozdih visijo z vej. Redni so takisto slonji tropi, ki so se sposobni približati avtu na nekaj metrov. A to niso udomačeni azijski olifanti, ki žicajo za banane, zato neumnosti v njihovi bližini ne gre početi. Zlasti če so v čredi Dumboti oziroma so pubertetniški samci pijani od prenažrtja z zavretimi marulami. Nadalje te z gladine večine mirujočih voda motrijo oči čred hipotov in posamičnih krokodilov, medtem ko se zgoraj spreletavajo ptice vseh sort in barv. Za ornitologe je Afrika pač obljubljena dežela. V bolj gozdnatem delu se skrivajo pumbe – svinje bradavičarke, včasih čez pot steče metrski kuščar in uzrl sem celo trop mungov, vendar ne v boju s kobro. Strupenjač naj bi tam sicer ne manjkalo, kot tudi ne nekih zajebano strupenih pajkov in nič manj boleče grizečih stonog.

Na žalost tipičnega primerka Simbe nisem srečal. Najbliže je bila druščina levinj pod drevesom, ki so spale s tačkami v zrak in se sploh niso menile za par džipov, parkiranih dva metra stran. Ikonični prizor samca, ki žre antilopo in odganja hijene ter jas­trebe, bo še nadalje v domeni moje domišljije in Animal Planeta. Parki so gromozanski in četudi naletiš na denimo šestmetrski termitnjak, je lahkoverno pričakovati akcijske zanimivosti ali najdbo slonjega pokopališča. V treh dneh stezosledstva, preuče­va­nja iztrebkov in odganjanja muh cece nisem videl niti enega kadavra ali okostja, zgolj lobanjo, a še zanjo sumim, da je bila nastavljena. Od tako imenovane velike peterice sta se mi skrila tudi leopard in nosorog. Prvi je zaguljen šef, saj se nevid­no zadržuje na drevju, medtem ko so rinoti izredno redki in živijo v samem središču parka, ne na obronkih. Ipak je to narava, ne živalski vrt. Že tako sem bil presenečen, kaj vse in kolikokrat ti prekriža pot. Po Kočevskem rogu lahko lomastiš cel dan, pa boš vesel že bežnega pogleda na srno.

Baobab ali drevo opičjega kruhovca je eno najbolj nenavadnih dreves sploh. Zaradi majhne, visoke krošnje in košatih korenin, ki pod zemljo segajo celo sto metrov daleč, mu domorodci pravijo obrnjeno drevo. Verjamejo namreč, da so ga bogovi nekoč izpulili in obrnili okoli. Poleg tega ga po božje častijo, saj je zdravilno.

Afronepozabnost
Safari kajpakda ni samo predstava favne, marveč ravno tako rastlinstva in lokalne folklore. Prvič sem ugledal znamenito afriško kraljevsko drevo baobab in za nameček splezal nanj. Bojda ni bolesti, ki je ne bi pozdravil ta nenavadni mogočnež, katerega izvlečke pri nas drago prodajajo. Nič manj zdravilen ni slonji drek. Slon namreč požre dvesto raz­lič­nih rastlin in ima slabo prebavo, zato je njegovo gov­­no superarcnija. Nenavadno, da se še ni našel podjetnež, ki bi ta iztrebljeni koktejl tržil kot superhrano. Drugače koristen je šivankasti plod žvižgajoče akacije, ki velja za najbolj ostrega med rastlinami, zato ga gr­mi­­čarji uporabljajo za pirsing! Ker dolge trde špice predrejo celo pnevmatike, sem se grmovju ogibal v velikem loku. Še bolj odsvetovano je šlatanje nekega kaktusa, katerega izcedek te ohromi in oslepi ter ti genitalijo posuši. Včasih so lovci z njim prepojili puščice, sam pa sem v svoji čezlesnosti v rastlino zapičil vse svinčnike iz hčerkine šolske peresnice. Varnosti ni nikoli preveč …

Simbe nisem našel, le Nalo in njene kolegice, ki so nezainteresirano spale. Vodiča žal niti dolarji niso prepričali, da bi jim šel spulit par dlak iz repa. Kljub prisrčnosti je tale mucka vsaj 120 kilogramov mišic, plus kremplji in čekani. Četudi pravijo, da se leva obvaruješ z mirnostjo in recitiranjem poezije, človek po mojem nima šans.

Slišanih štorij in doživetih prigod imam seveda še nebroj. Po parku denimo patruljirajo čuvarji z brzostrelkami AK-47, ki so v vojni z enako oboroženimi div­jimi lovci. Ker si Kitajci erektilno disfunkcijo laj­šajo s fino zmletimi kosi redkih živalskih vrst, po­vpraševanje po nosorogovini in slonjevini ne jenja. Ravno prej­šnji mesec so jagri ubili pilota nadzornega helikopterja. Zaradi njih je slonja populacija v ne­kaj desetletjih upadla za dve tretjini. Osebni nepozabni spomin je avtomobilska okvara sredi divjine, 40 kilometrov od zadnje elektrike in na območ­ju brez mobilniške pokritosti. A tale mzungu, kot ondod pravijo belemu človeku, je s svojimi pre­ži­vet­­venimi veš­činami familijo obranil pred krdelom pavijanov in rojem komarjev ter z nekaj sreče prepri­­čal enega od dveh akumulatorjev v delovanje. Kasneje me je stroj v sličnem okolju še dvakrat pustil na cedilu, nakar ga kratkomalo nisem več uga­šal. Toliko o zanesljivosti afriških rentacarov, mamu jim!

Take zgodbe so kajpakda najboljše, ako jih do­ži­viš sam. Prst po zemljevidu, dokumentarci, pripovedovanja, Twitch in porniči so zanimivi ter širijo obzorja, nič ne rečem. Tam vidiš vse od blizu in pod različnimi koti. Ni pa ga čez lastne dogodivščine, spremljanje savanskega sončnega zahoda in obedovanja v drevesni hišici z levinjami v neposredni bližini. Izkusiti črno celino v pristni lepoti, stran od tamkajšnjih kao­tičnih velemest, je tisto, k čemur mora težiti vsak prirodoljub. Nevarnosti ni, saj te ne pojedo ne žuželke ne zamorci. Prebivalci na nas resda gledajo kot na hodeče bankomate, ampak to je del in ob­enem cena pustolovščine. Sam sem imel za gradnjo medkulturnih mostov v enem žepu šop dolarskih bankovcev in v drugem reklamne lego strič­ke. V največ primerih pa velja njihova najbolj pogosta besedna zveza: hakuna matata – brez skrbi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.