Zgodbe superjunakov nas v resnici privlačijo zaradi superhudodelcev, zakajti njihovo delovanje je neprimerno bolj razgibano od pravičniškega. Ob vpogledu v največjega stripovskega žlehtnika se LordFebo spomni na svojo življenjsko ljubezen. Naj ne umrje, kakor je nesmrten ta možicelj.anemični …
Stripovske zgodbe izhajajo vsakotedensko, zato junaki niso mogli vsevdilj reševati brodolomcev in mačk z dreves. Sleherni rešimož, ki je dal kaj nase, je za izkaz potreboval nevarnost z obrazom in imenom, torej slabega fanta oziroma več njih. Brez tekmeca ni konflikta in brez konflikta ni privlačne zgodbe, zato so superzlobneži pravzaprav gonilo univerzumov. Nekateri pari so sčasoma postali kanonični. V Marvelovi in DCjevi galeriji imajo take nadsovražnike vsi zaščitniki pravice. Reverse Flash je od Flasha, Loki Thorov, Lex Supermanov in Green Goblin od Spider-Mana. Fantastični Štirje se intimno ne marajo z Doctor Doomom, Professor Xov nasprotni pol je Magneto, Black Manta je naravni sovrag Aquamanu … Daleč najbolj poznan dvojec pa sta seveda Batman inu Joker. Ta dva gojita najbolj oseben in globok odnos od vseh, zato so ga analizirali mnogo psihologi in filozofi. Kdo je torej režeči se zelenolasec v vijoličnem gvantu?
Psihopat se rodi
Batmanovo izročilo sta leta 1939 začrtala risar Bob Kane in pisec Bill Finger. Sprva je kot največji detektiv na svetu sodeloval v almanahu Detective Comics, nakar je naslednje leto dobil lasten zveščič. Že v uvodni samostojni izdaji se je pomeril s serijskim morilcem Jokerjem, ki je za diamante zastrupljal bogataše. Psihopatskega zlobnika z izkrivljenim nasmehom sta udejanila ista avtorja, a brez ozadja in dolgoročnih namenov. Pravzaprav mu je bilo usojeno umreti že v prvi štoriji, ampak se je vmešal urednik in odločil drugače. Joker je preživel in svojo krvavo pot nadaljeval tekom celotne zlate ere stripa. Šele v srebrni dobi, sredi petdesetih, so zavoljo zloglasne cenzure lik iz morilca preoblikovali v šaljivca. Sočasno je dobil svoje znamenite igračke, kot so broška, ki šprica kislino, ročni elektrošoker in eksplozivne proteze. Kot tak je v šestdesetih nastopil tudi v znameniti Batmanovi TV-seriji.
Poreklo nejasno
Po splošnem mnenju Burkež nima uradnega izvora, dasi načeloma velja, da je kot nepomemben pridanič Red Hood zaradi Netopirja čofnil v kad s kemikalijami, ki so mu razbarvale kožo, pozelenile lase in porudečile ustnice. Ter mu dale večni spačen nasmešek, v medicini znan kot ‘risus sardonicus’. To nezgodo je prvikrat razkril v stripu leta 1951, kar je nato za podlago uporabil Alan Moore v grafičnem romanu The Killing Joke. Po tej nesreči se je takenako zgledoval prvi Burtonov film. A Joker je povedal tudi drugačne zgodbe, zato je njegov nastanek nejasen. Iz tega se norčuje celo sam: “Včasih se spomnim tako, včasih drugače. Če že moram imeti preteklost, mi je bolj zabavno imeti več možnosti. Ha ha ha.” Skrivnostno poreklo mu pravzaprav daje čar in fani nasprotujejo temu, da bi ga DC v svojem filmskem univerzumu pojasnil.
V ludnico z njim
V bronastem veku stripa, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se je Joker vrnil k morilskim koreninam in pošteno dvignil števec trupel. Takrat je dobil uradno diagnozo norca, zato so v Gothamu uvedli novo ustanovo, ludnico Arkham Asylum. Prisilni jopiči seveda niso zadržali ne Klovnskega princa zločina, ne drugih pacientov. Še huje, malopridnežem so se pridružili celo zaposleni. Tak je bil ‘ravnatelj’ Hugo Strange, najbolj znan fris iz umobolnice pa je kasnejša Harley Quinn, ki je štartala kot Jokerjeva psihiatrinja Harleen Quinzel. Norost je očitno nalezljiva. Šaljivec je takrat kot prvi zlikovec pričel z lastno edicijo. V njej ni bilo Batmana, marveč se je največkrat onegavil z drugimi negativci, kot je Scarecrow, zato zgodbe niso dolgo izhajale. Bralce konec dneva ipak bolj veselijo rešimožje.
Gotovo se bo poboljšal
Joker je v tako imenovano moderno stripovsko obdobje, ki se je začelo v osemdesetih, vstopil kot izdelana in glavna gothamska nemeza. A njegova najbolj pomembna poglavja so šele nastajala. Najbolj znano je sloviti The Killing Joke, ki velja za genezo vijolične šeme. Štorija je razvila navadnega človeka v režečega se norca in nato zgoščeno prikazala nenavaden odnos z Batmanom. Vsak od njiju je imel ničkoliko priložnosti, da uniči nasprotnika, vendar v resnici ne umeta eden brez drugega. Burkež v Batmanu vidi izenačenega tekmeca, brez katerega bi bilo dolgčas, zato se z njim igra, ter ga obenem izziva, da ga ubije, Batman pa se čuti krivega za Jokerjev nastanek in bi ga rad krščansko rehabilitiral. Usmrtitev ne pride v poštev niti, ko vijoličast hudič ohromi Barbaro Gordon, ki odtihmal kot Oracle z invalidskega vozička pomaga Šišmišu. Konec je ipak skrivnosten in nihče, razen Moora, ne ve, ali Netopir dokončno zlomi Vicneža.
Robina v čežano
Še večji vpliv na Bat-familijo je imela povest Death in the Family, v kateri je Joker ta drugega Robina (Jasona Todda) pobil s pajeserjem in ga potem še eksplodiral. Jason je sicer v nekaterih zgodbah prišel nazaj in med drugim je postal Arkham Knight v istoimenskem špilu. A vseeno gre za enega najbolj kanoničnih dogodkov v Batmanovem svetu. Burkež je namreč hotel na vsak način Temnega viteza potisniti čez rob in dokazati, da je vsakdo lahko morilec. Pa vendar mu triumf, da bi Bats prestopil prag brezna, ni uspel ne takrat, ne kasneje, ko je denimo ubil drugo Gordonovo ženo Sarah. Že pred dvajsetimi leti so navdušenci našteli dva tisoč Jokerjevih žrtev, ampak Batman trdno stoji za svojim prepričanjem, da cilj ne posvečuje sredstev. Še več, rešimož svojo nemezo v neki štoriji celo obudi od mrtvih, v arkhamski igri pa se sekira, da ga ni pravočasno pozdravil.
Nerazložljiva čezlesnost
Večina malopridnežev ima jasne cilje. En bi rad zavojeval svet, drugi vesolje, tretji se maščeval bratu, četrti ne mara ljudi. Joker pa je eden redkih brez oprijemljivega motiva. Njegova ropanja, plinjenja, razstreljevanja in obči terorizem so samo načini za povzročanje nesmiselnega kaosa. Alfred ga pravilno oceni: “V njem ni nič logičnega, ne da se ustrahovati in z njim se ne da pogajati. On bi samo rad užival v uničevanju.” Kako nor in nepredvidljiv je Klovn, pove izjava nekega drugega pridaniča: “Ko se hočemo zlobneži medsebojno strašiti, si pripovedujemo Jokerjeve zgodbe.” Edina razlaga je, da ga napaja njegov dozdevni stvaritelj Batman, kar je stalna rdeča nit v zgodbah. Killing Joke še zdaleč ni edini očiten primer. Globlja analiza pokaže, da je Joker tako nor in tako brez samoohranitvenega nagona, da je v resnici njegov edini cilj, da ga Bats ubije. S tem bi dokazal človeštvu, da je vsakdo, celo najbolj moralen junak, lahko pošast. Vendar mu Batman kljub skladovnici trupel ne da tega zadoščenja.
Ne ubijaj!
Batman je prepričan, da ga bo ubijanje izenačilo z negativci, kar pomeni da je hud egoist, ki ga skrbi le lastna vest. Ima možnost preprečiti številne smrti, a ker bi to terjalo eno samo nemoralno dejanje, četudi za skupno dobro, iz svojega deontološkega prepričanja rajši ne ukrepa. Tu pride na misel prilika z drvečim vagončkom, ki grozi peterici na progi, a se ga lahko skrene na drugi tir, kjer bo ubil le enega. Batman seveda ne bo premaknil ročice, saj bi bil neposredno odgovoren za eno smrt, in bo dopustil pogibel petih. Da bi spoznal splošno, matematično korist ne oziraje na sredstva, bi moral pripadati utilitaristični etični šoli. Žal superheroji praviloma niso utilitaristi in ne gledajo na daljnosežne posledice. Šesta božja zapoved uber alles! Batmanov moto iz novejših risank “Pravica, ne maščevanje” je še razumljiva, ampak dejansko večkrat laže dojameš motive psihopata kot pravičnika.
Vzporedne šale
Glede na starost je samoumevno, da ima lik mnogo alternativnih verzij, od zombija do kiborga. V Flashpointu je Joker recimo postala Martha Wayne, potem ko je ropar namesto nje in Thomasa ubil Brucea. The Dark Knight returns ga je predstavil kot katatoničnega starčka, v nadaljevanju The Dark Knight Strikes Again pa v klovnski podobi pobija superjunake nihče drug kot Dick Greyson. Zanimiv je bil Vicnež v DC-Marvelovem križanju Batman and Captain America, kjer je Red Skullu sunil atomsko bombo in rešil svet. Vlogo ima takisto v še enem skupnem produktu obeh založb, v seriji Amalgam. Tam sta Joker in Sabretooth postala psihopatski morilec Hyena, lovil pa ga je Dark Claw, zmešanec Batmana in Wolverina. Najnovejša drugačnost vijoličnega norca pa je v aktualni ediciji White Knight, kjer ozdravi, dobi normalne barve in v suknjiču postane zavetnik Gothama.
Joker ni en, so trije
Slovenci ga poznamo kot hudičevskega Jacka Nicholsona, ki je v Burtonovem Batmanu plesal ob bledi mesečini … pa iz risank Batman: The Animated Series, v katerem ga je nadmočno oglasil Mark Hamill … ter seveda iz Dark Knighta, kjer mu je Heath Ledger ustvaril najbolj nasilno in sociopatsko pojavo. Manj posrečenega smo ga videli še v Suicide Squad in tudi v Lego Batmanu je bil bolj Jokica kot Joker. Jereda Leta z zelenimi lasmi in kovinskimi zobmi bomo vnovič videli prihodnje leto v nadaljevanju Odreda odpisanih, poleg tega pa je bojda v delu tudi samostojen film. Glede na to, da gre za Darthom Vaderjem za drugega najbolj prepoznavnega hudobnika fantazijskih svetov, mu odrskega časa ne bodo odtegovali. Zanimiva pa je Jokerjeva pojavnost v aktualni DCjevi kontinuiteti Rebirth. Batman namreč izve, da so Jokerji trije. To naj bi pojasnilo njegovo vseprisotnost skozi čas. A njihovo poreklo je bralcem še neznano, saj nas založba že leto dni drži v šahu.
[cryptothanks]
