Prvenstveni izgovor, da je šel JCT na sindikjalca v Japan, je bil tamkajšnji vsakoletni igrarski bazar, drugače pa je bil že skrajni čas za konkretno rokovanje s to drugačno, odmaknjeno in hkrati vplivno kulturo. Japonska se nas skozi tod gledane filme le bežno dotakne, a tisti redki prizori in govorice slikajo deželo precej nenavadno. Pričakovanja turista so zato lahko zelo vznesena. Predstavljamo si superhitre vlake, podzemske železnice s poklicnimi tlačitelji potnikov in postaje z milijonskim dnevnim prometom. Po neonskih ulicah se bržda vozijo futuristični, zlasti električni avtomobili, na vsakem križišču je gvišno vsaj en načičkan skyline in tamkajšnje smrklje so direkt iz animejev. Roboti in 3D-televizorji so današnja tehnologija, nebotičniki imajo sledove Godzilinih krempljev, Hello Kitty je vseprisotna in vsak od nas bo domov prinesel par rabljenih spodnjih gat od najstnic, katere se po nevemkateri urbani legendi da kupiti v avtomatih. (Gate, ne najstnic.) Tako smo razmišljali visoko nad prostranostmi sibirske tajge, ko smo bili v živinskem oddelku aviona sključeni v položaj fetusa.
Japanci so malo vesoljski, ampak ko se privadiš zame dokaj nenaravni vljudnosti, drobnim posebnostim, kakršen je ritual sprejemanja in vračanja gotovine, popolni zabitosti, kar se angleščine tiče, zvenu lajnajočih štacunarskih fraz in neprestanemu bolščanju v tanke, dolge mobilnike, se Tokio kljub svoji megamestnosti izkaže za povsem zemeljski in ima, kot bi rekel Vincent Vega, “same shit, only a little different”. Vozijo in hodijo dosledno po levi, zelena luč na semaforju rahlo vleče na modro, rojalni sa sirekom je quarter pounder w/cheese in big mac je biggu makku. Še največ k tujskosti doprinesejo pismenke. Resda je pri vseh napisih, ki se utegnejo tikati tujcev, tudi latinica, vendar je sporazumevanje vseeno otežkočeno. Izgubiš se ne, a oziraje na žalostno prej omenjeno dejstvo, da ljudje tam zvečine ne znajo zemeljščine, je kakršnakoli napredna komunikacija nemogoča. Nič nenavadnega ni, da so jedilni listi le v japonščini, kelnar pa ne ume izgovoriti niti cifer. Še dobro za edinstveno in posrečeno lastnost dokajšnjega števila njihovih prehranjevalnic: v izložbi imajo na ogled vse jedi, od župe do sadne kupe, ulite iz plastike. Tako se izogneš naročilu lignja na palici, ki je videti kot velika hentajevska lizika. Res pa je, da še vedno tvegaš, da bo znotraj privlačnega paniranja morska klobasa, da boš namesto juhice dobil krožnik sluzi nedoločljivega izvora in da sladoled ne bo iz gozdnih sadežev in pistacije, marveč iz sladkega krompirja, potresen z zelenim hrenom. Vsekakor se moraš kot turist zavedati, da boš prisegajoč na evropsko kuhinjo tam shujšal oziroma neizvirno glodal hamburgerje. Morda je tipičen ondodni futer, torej nudeljni, riž in praviloma surova morska flora ter favna, res zdrav, okusen pa baš ni.
Naše idealistične predstave o japonski družbi kot o popolnem mravljišču so prav tako napačne. Tokijci imajo namreč večino ostalemu sodobnemu svetu poznanih socialnih težav. Glavni problem države je staranje prebivalstva, ki gre na rovaš dveh dejavnikov. Mladi se po eni plati zaradi stanovanjske draginje in brezposelnosti odločajo le za en komad otročadi, na drugi strani pa so starejši tako trdoživi, da imajo rok trajanja čez 80 let. Delež penzionistov in stoletnikov je zato tam, kjer sonce vzhaja, daleč največji in od pokojninske blagajne je odvisnih petina državljanov. Po najbolj črnogledih scenarijih se utegne 127-milijonsko prebivalstvo do kraja stoletja prepoloviti. Taka demografija je eden od razlogov za japonsko gospodarsko krizo, ki se je v milejši obliki s padcem cen nepremičnin začela že v prejšnjem desetletju. Učinek in hkrati dodaten razlog, saj je to začaran krog, sta brezposelnost in deflacija, ki dela jen in s tem japanske izdelke nekonkurenčne. Vseeno pregovorne draginje ni čutiti. Določene konkretnosti, recimo McDonald’s, bencin, playstation in cigarete, so cenejše kot pri nas. Res je, da imajo le petodstotni prometni davek, a so obenem zelo odvisni od uvoženih surovin, tako nafte kot hrane, saj morajo zavoljo skromnega in nestimulativnega kmetijstva od Kitajcev kupovati celo riž. Najbrž imajo slične težave s sadjem, ki je butična dobrina. Eno jabolko me je v štacuni stalo dva evra, breskev pa tri!
Več z Japana pripovedujejo tonamenski prispevki, na tem mestu pa se bom tradicionalno posvetil nosilnemu elementu sleherne družbe. (Ne mislim na punce, ki so v onih krajih razen redkih sočnih izjem nam silno nedopadljive. Imajo namreč obupno zobovje, malo oblin, krive noge, ploske podplate in prevelike čevlje, zaradi česar hodijo kot klovni.) V mislih imam priprave za šitoarstvo, katerih etnična raznolikost me kot mojstra toaletologije vselej privlači. Prvi pomemben podatek za vsakega sralca je gostota sekretov, in ta je v Tokiu več kot zadovoljiva. Odlagališča so v parkih, na postajališčih in v vsakem štuku trgovin. Četudi imaš sindrom razdražljivega črevesja, ti hudega ni. Še na šinkansenu (brzovlaku) so WCji v vseh vagonih, in to brez znamenitega napisa “Ne seri kad voz stoji”. Seveda dobiš največ EXP, ako se podelaš pri 300 na uro. Mimogredna zanimivost: frekvenca košev za odpadke je povsem drugačna. Kant glavno japansko mesto, pa najbrž tudi ostala, skorajda nima, ne na ulicah, ne na postajah, ne na zelenicah, ne nikjer. Ne bi verjel, če ne bi sam izkusil dvajsetminutnega sprehajanja z bananinim olupkom po eni najbolj prometnih ulic. Te enigme okoli komunalnega sistema mi na žalost ni uspelo rešiti, ima pa nemara kaj veze s terorizmom.
Nazaj k sekretom. Kljub japonskemu neobstoju človekovega osebnega prostora, ki je najbolj izrazit na vlakih, koder se potniki dotikajo z nosovi in imajo zaradi tega ločene oddelke samo za ženske, so latrine spodobno intimne, dosti bolj od prepišnih ameriških. Često sta na razpolago oba tipa, tradicionalni in zapadnjaški. Prvi je tak na štrbunk, pri čemer za razliko od tržaških sir ješ v kontra smeri, na kar te celo opozori stenski diagram. Zavoljo ustroja neka logika te rikverčnosti sicer je, vendar objekt že privzeto ne nudi nikakršnega užitka. Za nameček je sila neroden in nezdružljiv z našimi telesnimi merami, kar rezultira v neizrekljivih prigodah. Priporočam le največjim koprofilom.
Je pa zato povsem druga zgodba western style. Ta je v osnovi nam poznana školjka, ki je za nevednega tokijskega tradicionalista opremljena s slikovnim opozorilom, kako se kaka in kako se ne kaka. Dvomim, da je tabla plod japonskega straniščnega humorja, zato si mislim, da so zagotovo bili primeri uporabnikov, ki so na školjki ritensko čepeči polagali kabel na tla. Toda ne glede na očitno pomanjkanje občega poznavanje zahodne kulture Japonci ne bi bili Japonci, če ne bi tehnike nadgradili. Že pred odhodom sem se spraševal, kakšne pogruntavščine so udejanjili na tem področju, in niso me razočarali. Večina nobel školjk po hotelih, restavracijah in trgovinah je opremljenih z električno desko in nadzorno ploščo, ki upravlja napredno sabalo oziroma bide. V ta namen imaš vsaj dva programa – curek in pršec – z več jakostnimi stopnjami, najboljši modeli pa brizgajo v ritmu muzike, pihajo milne mehurčke ter na kraju razpočnico osušijo in natrejo z otroškim pudrom. Da meni podobni avanturisti ne bi spreminjali stranišča v vodomet, klistirka deluje edinole, če je deska obtežena. Naprava me je resnično navdušila, zato sem pri priči vpogledal ponudbo. Take dile koštajo okoli 40.000 jenov, od prilike 300 evrov, in bi si na licu mesta eno omislil, če bi bil prepričan v kompatibilnost z našimi klozeti. Bom raje v miru premeril luknje za vijake in jo nabavil naknadno. Svojo strokovno navdušenost pa Tokiu izkazujem z zlatim odčepnikom, nagrado za straniščno odličnost!
