Severni ciper, neprava država

Znaš naizust našteti več kot dve samo­oklicani, a nepriznani državi? Palestina … Kosovo … potem pa obzorij počasi zma­nj­ka. Veliko jih sicer res ni, toda samo na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze so denimo kar štiri občine, ki jim zaradi rasne ali verske pripadnosti ni bilo za živeti niti v odcepljeni republiki: Južna Osetija, Gorski Karabah, Abhazija in Pridnjestrska republika. Slednja je celo v Evropi, od Romunije še dve meji v desno. (Konkretno gre ze ostružek Moldavije. Ki pa je čisto zaresna država.) 
Ampak vkup s Kosovom to nista edini evropski ozem­lji, ki imata težave z identiteto in sosedi. Obstaja še ena slična od Boga pozabljena tvorba na koncu, ki je bolj privlačen od skrajnega Zakarpatja in senčne strani Šarplanine. To je Turška republika severni Ciper, ka­kor se uradno imenuje zgornji kos tretjega največ­jega sredozemskega otoka. Vsakdo seveda pozna Ciper, dasi se nanj spomnimo le ob gledanju Eurosonga. A ko je govora o njem, gre največkrat za grško govorečo Republiko Ciper, članico EU in uporabnico evra. Država, ki ima okoli osemsto tisoč prebivalcev, zaseda južni del otoka, dočim je situacija na severu drugačna. Tam živijo potomci Seldžukov, na vretenih se vrti kebap in v denarnicah so lire, vmes pa je čisto zaresna meja z graničarji, bodečo žico in španskimi jezdeci. 
Tako kot v primeru Palestine so za ta spor v dobršni meri krivi Britanci. Ti so otok dobili od Turškega cesarstva in vse do sredine 20. stoletja niso hoteli niti slišati o njegovi samostojnosti, četudi so grški prebivalci v želji priključitve matici dolga desetletja izvajali gverilske napade na kolonialne sile. Če so pri tem ubili kakega Turka ali razstrelili pol njihove vasi, je bilo še toliko bolje. Helensko nemaranje Turčinov ima namreč močne korenine v stoletjih podjarmljenosti in v vseh grozodejstvih, ki jih je storila osmanska vojs­ka med grškim bojem za neodvisnost. Velika Britanija je tako kot v vseh svojih kolonijah trenja med območnimi frakcijami zgolj spodbujala. Če so bili lokalci skregani, ni bilo bojazni glede skupne vstaje. 
Naposled je krona leta 1960 le popustila in Ciper je pos­tal enotna, samostojna država z znanim pravoslav­nim nadškofom Makariosom kot prvim predsednikom. Ta pa je kljub osamosvojitvenim listinam, ki so narekovale oblast v rokah obeh etničnih skupin, turške brate hitro pahnil z vseh pomembnih področij, zaradi česar so se konflikti le še okrepili. V partizanskih akcijah in v številnih množičnih pobojih civilistov je v prihodnjih letih na obeh straneh padlo več tisoč prebivalcev. Mirovniške sile, ki so prišle na otok, so le stežka krotile strasti nepovratno skreganih Ciprča­nov. Pri tem velja obče mnenje, da imajo grški domačini na glavah dosti več masla. 
Turčiji je bilo mar za svoje ljudi, zato je bila vojska desetletje v polni pripravljenosti, vendar so posredovanje nekajkrat zaustavili na priprošnjo Američanov. Hladna vojna je bila tedaj na vrhuncu in vsaka oro­žars­­ka iskrica je bila nevarna. Toda po letu 1967, ko so generali v Atenah izvedli državni udar in prevzeli oblast, se je v boje vmešala še Grčija. Vojaška hunta se je sčasoma odločila pripojiti Ciper in uničiti tamkajšnje Turke. V ta namen je celo izvedla atentat na ciprš­kega predsednika, češ, da se ne zavzema za aneksijo očetnjavi. 

Naposled je bilo Ankari pogromov nad rojaki zadosti, zato so turške sile 20. julija 1974 pričele z operacijo Atila in v kratkem času s težko mašinerijo zavzele severni predel otoka, vključno s kosom glavnega mesta Nikozija, čez katerega odtlej teče razmejitvena črta. Sto tisoč Grkov so spodili na jug, svoje zemljake pa potegnili na okupirano stran, kjer so leta 1983 razglasili samostojnost z zastavo, inverzno turški. 
Čeprav Severnega Cipra ne prizna nobena država razen Turčije in velja za zasedeno ozemlje, je bilo s tem krvavih spopadov konec in na otoku je zavladal mir. Vseeno so tekom meje odtlej nastanjene mirovniške sile, dočim je na severu nenormalno veliko vojašnic in zajetna zaloga turških soldatov. Matična domovina je pač edina zaslomba te kvazidržave, saj se mednarodna skupnost ne premakne. Sekretar Združenih narodov Kofi Annan je leta 2004 predlagal referendum o združitvi. Prebivalci grškega dela so bili proti, turški Ciprčani pa, zanimivo, za. 
Slednje gre razumeti, kajti severu gre precej slabše od bogatejšega juga. Zato so zadnja leta jeli pospešeno investirati v turizem in letos je Severni Ciper prvič tudi v slovenskih katalogih počitniških destinacij. No, kakega posebnega priporočila mu ne dam. Ni zanič in ko si tam, ti ni hudega. A kaj, ko je drugod naokoli mnogo bolje v vseh ozirih, najsi bo to Grčija, Turčija, južni Ciper ali Egipt. Zaradi nepriznanosti okrajno letališče ni mednarodno, kar pomeni postanek v Istanbulu ali Antaliji, kar občutno podaljša pot. Turistična ponudba je maloštevilna in skopa, celo do te mere, da ljudje ne znajo niti osnov angleščine. Idiličnih vasic, zapeljivih pekarn in trgoviničnih promenad nalik grškim praktično ni, dogajanja v mestih tudi ne. Ve­čina štacunske ponudbe so ponaredki Adidasovih trenirk ter Louis Vuittonovih torbic. 
Razdalje so precejšnje in če hočeš videti par divjih osličev, želvje jajce ali najlepšo plažo, se moraš voziti sto petdeset kilometrov. Po levi strani, se razume. In po cesti brez talnih označb, ograje in kresničk ter z redkimi kažipoti. Da je orientacija še težja, je včasih na tabli napisano grško krajevno ime, na primer Kyrenia, na naslednjem razpotju pa bo tabla govorila po turško: Girne. Vedi potem, kod in kam. (Mimogrede, glavnemu mestu se po domače reče Lefkoša ali Lefkosia, medtem ko je Nikozija angleška označba.) 
Ciper ima sicer pestro zgodovino. V kameni dobi so po njem tekali pritlikavi hipoti in sloni, antične kronike povedo, da se je na tamkajšnjem bregu iz morske pene rodila Afrodita, v srednjem veku je imel nekaj časa otok v lasti Rihard Levjesrčni in ga nato prodal viteškemu redu templjarjev … Vendar se Severnega Cipra očitno ne tiče nič od tega. Turkom je uspelo uničiti, pohabiti in opleniti večino zgodovinskih spome­nikov, dobršen del za časa Osmanov, ostale v zadnjih desetletjih. Lep primer je veličastna gotska katedrala iz 12. stoletja, ki so ji kratkomalo dozidali minaret. Iz starih časov ostajajo le slabo vzdrževani ostanki ancientnega mesta Salamis, ki so ga med vračanjem iz trojanske vojne ustanovili Grki, in razvaline nekoč gotovo sapojemajoče utrdbe Svetega Hilariona, po katerem naj bi po pričevanju turističnega urada Disney narisal Sneguljčičin grad.
Je pa ondi ena ‘zgodovinska’ znamenitost, ki je svetovni fenomen in ki bi lahko rabila kot podlaga za kak špilčni scenarij. To je Varosha, del mesta Famagusta. Dotični kraj je bil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ne le najbolj mondeno letovišče na otoku, marveč eno glavnih obmorskih zbirališč svetovnega jetseta z visokimi hoteli in širokimi bulvarji. Nekakšen vzhodnosredozemski Monte Carlo, kjer se je kazal vsakdo, ki je v tedanjem šovbiznisu kaj pomenil. Turška vojska je leta 1974 po zasedbi Famaguste in pregnanju štirideset tisoč prebivalcev celotno območje neprodušno ogradila – in zapustila. Baje kot vzvod pri pogajanjih, ki se očitno niso izšla, kajti razen redkih novinarjev civilna noga tjakaj ni stopila že petintrideset let. V restavracijah mrtvega in propadajočega kraja so še vedno pogrinjki, trgovine imajo založene police in celo v avtosalonih ter garažah so še avtomobili iz tistega časa. Čeprav vstopa ni, se da ta neverjetni spomenik človeške nerazumnosti dovolj dobro videti čez ograjo. Seveda pod budnim očesom oboroženega Mehmeda in Sulejmana, ki iz strojničnega gnezda gledata tako zavzeto, kot da se lahko vsak trenutek pojavi opankarski neprijatelj. 
Izgnanci so pred časom podpisovali peticijo, da bi se Famagusta osvobodila, a je Turčija zanjo gluha, enako kot za opomine Zduženih narodov. Morda je tako najbolje, saj bi odstranitev zidu povzročila le obilico no­vih težav in sporov. Enako velja za vnovično enotnost otoka. Kljub leporečenju visoke družbe o sobivanju je resničnost še vedno polna obojestranske mrž­nje in nestrpnosti. 
Mesto duhov, s katerim se lahko primerja le še ukrajinski Pripjat, se medtem vrača v naročje narave in nudi zavetje nešteto kuščarjem, podganam ter divjemu rastju. Nam pa material za študijo, kakšna bo videti Zemlja, ko bo človek izumrl.