Človečki se že od pamtiveka samodokazujemo in pehamo za mejniki. V naravi nam je, da hočemo za vsako ceno vedno več. Sem sodi tudi vse hitreje in kategorij hitrosti oziroma rekordov je brez števila. Najbolj prvinski dosežek je gotovo tisti, ki ga človeško telo doseže brez pomagal. Njegov aktualni nosilec je jamajški tekač Usain Bolt, ki za nekaj sekund reže zrak s skoraj 43 kilometri na uro, medtem ko kilometer preteče z okoli 27. Za primerjavo: najurnejši kopenski živali, gepardu, se kazalec ustavi pri 95, rekorderski dirkalni konj pa je džokeja nosil dva kilometra daleč z nekaj več kot 60. Je pa človeško telo v bolj skrajnem primeru že samo od sebe prebilo zvočni zid. To je bil seveda Felix Baumgartner, ki je skočil z balona. No, pomagalo je vseeno potreboval — da se je ustavil.
Bolj kot telesne hitrosti so dandanes v naši družbi pravzaprav čislane one od strojev. Obče najbolj žlahtni med njimi so privzeto avtomobili. Zato je na mestu kronika hitrostnih rekordov štirikolesnikov, zlasti zavoljo nedavnega novega zapisa v anale.
400 na uro že pred osemdesetimi leti
Dasi za prvi avto štejemo Benzov velo (1886) z motorjem na notranje izgorevanje, ki je stegnil celih 19 na uro, sta imela dva pogona tedaj že lepo prednost. Prvi je zato magično mejo 100 kilometrov na uro preseglo električno vozilo, francoski jeanteud duc, leta 1898. Štiri leta kasneje je bil rezultat izboljšan na 120. Dirkalnik je bil tokrat francoski ‘parnik’ izdelovalca Gardner-Serpollet. Kdor nejeverno zmajuje z glavo ob omenjanju hitrega avta na parni pogon, naj ostrmi nad podatkom, da je prvi dvestotko prevozil ravno lokomobil. To je bil slavni Stanleyjev rocket davnega leta 1906, ki je pihal z brzino 205! Mimogrede: ‘raketa’ je rekord med parniki držala dobrih sto let. Šele pred kratkim so na British Steam Car Challenge hitrost povišali na 238.
2. Parni stroj, ki je spočel industrijsko revolucijo, je deloval tudi v cestnih vozilih. Čeprav si je domala težko predstavljati, bi bila tale več kot sto let stara Stanleyjeva parna raketa dandanes vseskozi na prehitevalnem pasu z 205 na uro. Vozniku na srečo ni bilo treba metati v peč drva ali premog – pod bojlerjem je namreč gorel uplinjen bencin.
Bencin oziroma Ottov batni agregat je naposled prevladal, vendar za postavitev rekorda klasičen avtomobilski motor še ni bil dovolj. Čez 200 so prvi šli taki z aeroplanskimi stroji. Najbolj znano ime tistega časa je bil Anglež Malcolm Campbell z znamenitimi blue birdi. To so bili različni, a enako poimenovani in pobarvani dirkalniki. Začelo se je leta 1925, ko je vozil 150 milj na uro (242 naših). Za dodatnih sto milj, kar je zneslo 400 kilometrov na uro, je potreboval zgolj sedem let. Dosežek mu je prislužil viteški naslov, kariero pa je zaključil leta 1935 s kazalcem na neverjetnih 484 oziroma 300 miljah. Rekord ni ostal dolgo v njegovih rokah, saj je sonarodnjaški avto Thunderbolt leta 1937 prebil 500 kilometrov na uro in se kmalu zatem ustavil pri 595.
2. Zadnjega blue birda, tistega, ki je pičil 300 mph, je gnal 36,7-litrski kompresorski Rolls-Roycev dvanajstak z močjo 2300 konj. Za boljši oprijem so zadaj namontirali dvojna kolesa. Dolžina vozila je bila 8,2 metra.
3. Ptičev tekmec, 7-tonski, 6-kolesni Thunderbolt je povezal dve Rollsovi mašini, ki sta vkup zmogli skoraj 5000 konj.
4. Štirikolesno gnani povojni Cobbov Railton Mobil Special je bil tako kot predhodniki naphan s 24 letalskimi cilindri. Zavijanja seveda ni poznal, voznik pa je sedel na špici.
Do enega macha
Vojna je inženirske podvige, ki niso doprinesli k vojaški industriji, omejila. A takoj po koncu, 1947., je Anglež John Cobb drvel 634 na uro. Seveda pa te gromozanske, z avionskimi mašinami napolnjene zveri nikoli niso bili avtomobili. Navsezadnje jih niso niti testirali na cestah, marveč v puščavi ali na slanem jezeru. Kategorij se je nabrala cela vrsta, nad njimi pa bdi avtomobilistična zveza FIA. Najbolj ekstremna disciplina je tako imenovani absolutni kopenski rekord. Pogon ni pomemben, le da se zadeva pelje po tleh. S turboreaktivnimi motorji na kolesih so že v šestdesetih letih dosegli 700, 800 in naposled 900 kilometrov na uro. Najbolj znan tak avion brez kril je bil Spirit of America.
Toda leta 1970 ga je vsem reaktivcem dobesedno pokadil pod nos Blue Flame, ki je imel v riti raketo. Štoparica je pokazala 1001! Rekord je trajal trinajst let, dokler se ni našla angleška ekipa Thrust, ki je v nekaj poskusih prvo mesto vrnil turboreakcijskemu motorju. Ekipa je zadnji eksperiment izvedla leta 1997, ko je človek prvič in zadnjič na prostih kolesih prebil zvočni zid: 1228 kilometrov na uro. Naslednji Thrustov cilj, ki ga je najavil in podprl celo britanski minister za znanost, je 1000 milj oziroma čez 1600 kilometrov na uro. Testiranja v Kalahariju že tečejo in našo tisočico so dosegli za lahkoto, menda bo prihodnje leto padel rekord.
Malo manj skrajna veja je razred vozil, kjer so gnana kolesa, torej brez raketnega ali kakršnegakoli potiska od zunaj. Na vrhu se je v zadnjih desetletjih izmenjalo več pogonskih tehnologij, od plinske turbine prek batnih agregatov do elektromotorjev. Rekord ima ameriška puščica Speed Demon s klasičnim Chevroletovim V8, ki gre prek 700. Med elektromobili vodi Buckeye Bullet od univerze Ohio, ki na baterije zmore skoraj 550, dočim je najbrzec na sončno energijo avstralski Swift IV, ki je leta 2011 šibal z 88.
2. Prvi, ki je prišel do jurja na uro, je bil raketomobil Blue Flame. Vozil je le s polovico potiska, kajti Goodyear ni jamčil za gume pri višji hitrosti.
3. Absolutni rekorder, Thrustov SSC (supersonic car), je še vedno edino prostokolesno vozilo, hitrejše od zvoka. Reč je dolga 16 metrov, široka štiri in tehta 11 ton. Dve Rolls-Roycevi turbini ustvarita 223 kN potiska, kar sovpada s 110.000 konji, in pokurita 18 litrov na sekundo.
4. Bloodhound, letalo brez kril, bo prihodnje leto preseglo 1000 milj na uro. Tokrat ima dva pogona: reaktivna turbina od lovca Eurofighter bo delala ves čas, raketa pa bo poskrbela za končni potisk. Zanimivost: oksidant raketi dovaja mašina V8 iz formule 1.
5. Speed Demon je najhitrejša talna reč, ki jo poganjajo kolesa. Nanje se prenaša 2200 konj iz do kraja navitega redneckovskega osmaka. Kolesa ima resda štiri, a prednja sta nameščena eden za drugim.
Od alfe do mclarna
Vsi ti našteti batmobilovski dosežki so pozdrava vredni, a kaj pa navadni avtomobili, taki z volanom in registrsko tablico? Prvi serijski avto, ki je šel čez 200, je bila predvojna alfa 8C, taista, ki je slavila na dirki Mille Miglia. A resneje so pričeli proizvajalci med seboj tekmovati v tem mejniku po vojni. Dirko je leta 1947 otvoril jaguar XK120. Ta ponavadi lordovsko zeleni športnik je šel 213 in rekord obdržal do leta 1955, ko se je pripeljal znameniti galebjevratni mercedes 300SL. Če je kupec izbral najdaljše prestavno razmerje, je kupe potegnil do 260. Aston Martin je leta 1959 temu oporekal, saj naj bi šlo za izvenserijski poseg, zato je kot najhitrejši tovarniški model oglaševal slavni DB4 GT, ki je Jamesu Bondu omogočal premikanje s hitrostjo 245. Nemško-angleški spor je rešil Lamborghini. Feruccio je leta 1966 izdelal muiro, ki naj bi bil po njegem vse tisto, kar konkurenčni ferrari niso bili. Po bikovskem ranču imenovan superšportnik je zmogel hitrost 276.
2. XK220 je ne glede na rekord danes iskana in veliko vredna otoška relikvija.
3. Brezčasnemu mercedesu 300SL je visoko hitrost omogočila nova tehnologija, direktno vbrizgavanje bencina v cilinder. Iz trilitrskega šestvaljnika je s tem iztisnil 215 konj, kar je bilo precej več, kot če bi imel uplinjače.
4. Bondov aston DB4 GT je bil samooklicani prvak.
5. Saj poznate štorijo, kako je Lamborghini, izdelovalec kmetijske mehanizacije, pričel z avtomobili? V ferrariju 250 GT je odkril veliko tehničnih pomanjkljivosti, toda Enzo ga je vzvišeno odpravil, češ, da ga traktorist že ne bo učil. Feruccio se je zaobljubil, da bo izdelal boljši superšportnik. Tako se je rodila muira, prestižen gran turismo s 350-konjskim sredinsko nameščenim dvanajstvaljnikom.
Rekord je bil pri traktoristu le dve leti, kajti sosednjevaščan Enzo ni prenesel, da ga je prehitel navaden kmetijski mehanik. Ferrari 365 GTB je miuro presegel za štiri kilometre in se na vrhu obdržal dolgih šestnajst let, nakar ga je leta 1984 zamenjal drug ferrari, 288 GTO. Ta vrhunec hišne ponudbe je bil prvi serijski avto, ki se je peljal 300! Vendar slava ni bila dolgoročna, kajti vnovič so se vmešali Nemci. Sloviti porsche 959 je leta 1986 po autobahnu pičil 314. Kako jezen je moral biti njegov kupec Bill Gates, ki mu je ameriško prometno ministrstvo zaradi neskladnosti z okoljskimi pravili zavrnilo uvoz tega avta. Štirikolesnika so mu cariniki zaplenili za debelih trinajst let!
2. Ferrari 280 GTO je bil najbolj ekskluziven superšportnik svojega časa, ki je spočel maloserijsko linijo F. Za sedežem je rohnel 400-konjski dvoturbinski osemvaljnik.
3. 959 je poganjal 6-valjni bokser z dvema puhaloma in 444 konji. Kot 288 GTO je bil tudi ta porsche izdelan z enim samim namenom: da sodeluje v najvišjem, 4000-kubičnem razredu reli grupe B. Obe tovarni sta izdelali minimalno število avtov, ravno toliko, da je bilo dovolj za homologacijo. Toda čim sta dirkalnika prišla na trg, so zloglasni razred zaradi korziške nesreče ukinili. Na dirkališču se neposredna tekmeca nista nikoli pomerila.
288 GTO je leto kasneje dobil naslednika. Formula za na cesto, kakor so pravili modelu F-40, je s 323 na uro zasedel prestol vse do leta 1991, ko je mimo njega zapeljal butični bugatti EB110. Števec je francozu kazal 336. Toda ni minilo niti leto dni, ko je rekord zopet padel, tokrat na angleškem koncu. S 343 km/h ga je postavil še danes najhitrejši jaguar, XJ220. A že naslednje leto se je zgodila revolucija, ponovno na Otoku. Če so bile prej izboljšave desetkilometrske, je bil to pot mejnik pomaknjen za kar 43 kilometrov! 386 na uro je namreč komisija leta 1993 namerila neponovljivemu mclarnu F1, še dandanes enemu najbolj hotnih štirikolesnih strojev.
2. EB110 kljub rekordu in brutalnemu agregatu V12 s štirimi turbinami na sladokusce ni naredil velikega vtisa. Avto, ki je tehtal skoraj pol tone več od F-40, je bil narejen le za najvišjo hitrost.
3. Boljši renome si je pridobil jaguar XJ220, ki je s svojim štirikolesnim pogonom več let držal rekord Nurburgringa med tovarniškimi vozili. A uspešen ta dirkalnik s prisilno vpihavanim V6 ni bil, kajti takrat je nastopila kriza. Če so par let prej bogatuni stali v vrsti ob vsakem novem žlahtnem štirikolesniku, je Jaguar uspel prodati le polovico od napovedane 350-komadne proizvodnje.
4. McLaren F1 je s 636 konji neponovljiv čudež tehnike. Ima troje sedežev (voznik sedi v sredini) in tehta dobro tono. Še danes je najhitrejši atmosferski avto, saj dva trolitrska BMWjeva 6-valjnika nimata kompresorja.
(Ne)sporni kralj veyron
Dva tisoč petega je mclaren F1 po dvanajstih letih izgubil titulo najhitrejšega serijskega avtomobila. Prevzel jo je Volkswagnov bugatti veyron 16.4, ki je svoji dve toni pripravil do drvenja s 408 kilometri na uro. Toda kljub vsem milijonom, vloženim v razvoj, se je moral 1001-konjski bugatti dve leti kasneje umakniti s prestola. Tokrat je šel dosežek v ameriško delavnico SSC (Shelby SuperCars — nima zveze s Carrollom Shelbyjem, znanem po cobri). Njihov ultimate aero TT je po javni avtocesti, seveda tisti čas zaprti za promet, dosegel 412 km/h.
A veyron ni rekel zadnje besede, kajti šlo je za osebni projekt Ferdinanda Piëcha. Vnuk Ferdinanda Porscheja, inženir in dolgoletni predsednik celotnega koncerna Volkswagen, je eden najbolj vplivnih ljudi v avtomobilski industriji. Znamko VW je lastnoročno potegnil iz rdečih številk na vrh svetovne proizvodnje in pod njeno okrilje pridobil italijanski Lamborghini, francoski Bugatti ter angleški Bentley. Na krilih slave si je zamislil najhitrejši avto in prav on je zapovedal štiriturbinski agregat oblike W16. Dosežek, ki so ga poimenovali po francoskem Bugattijevem dirkaču Pierru Veyronu, so v celoti zdizajnirali v Volkswagnovem studiu. Piëch je bil nad vozilom tako navdušen, da si je omislil kar dva, enega še za ženo, in baje ju oba redno uporabljata kot vsakdanje vozilo. Ko je dirkalnik izgubil rekord, ga je Piëch želel nazaj za vsako ceno. Rodil se je veyron super sport.
2. Ob najavi pred štirinajstimi leti je malokdo verjel, da bodo tak stroj presežkov kdajkoli spravili v serijsko sestavo. Znameniti konstruktor Gordon Murray se je smislu projekta, da postane najhitrejši avto v ravni črti, rogal in ga označil kot otročji poskus paranoične firme. A četudi veyron zaradi teže dveh ton ni najhitrejši v ovinkih, ima v Monte Carlu še vedno zagotovljeno najboljše parkirišče. Poraba pri polnem tiščanju: 75 litrov in en set gum (20 tisoč evrov) na sto kilometrov. Če boste veyrona po naključju kdaj sunili, vedite, da se bo števec najbrž ustavil pri 375. Skrivnost je predhodni ločen vklop načina top speed, ki prilagodi podvozje, difuzorje, zakrilce in volan.
3. Venom GT ni po naključju podoben lotusu exigu, saj ima dejansko njegovo modificirano školjko. Poganja ga Hennesseyjev lastni 7-litrski osmak s 1261 konji. Avto drži rekord najhujšega pospeška: do 300 v dobrih 13 sekundah, kar je sekundo hitreje od veyrona super sport. Prodali so deset primerkov, enega Aerosmithovemu veleustnežu Stevenu Tylerju.
Super sport je omejena serija črnooranžnih bugattijev s 1200 konji, s katero so leta 2010 pod drobnogledom Guinnessovih predstavnikov na Volkswagnovi stezi dosegli brzino 431 kilometrov na uro. Avto, ki je brez davka koštal skoraj dva milijona evrov, osemkrat več od ultimate aera, je tako brezskrbno užival lovoriko do letošnjega aprila. Takrat pa je teksaška delavnica Hennessey čez noč objavila, da je njihov venom GT pravzaprav najhitrejši produkcijski avto. Resda je izkazal le 427 km/h, vendar je po njihovem Bugatti zavajal in dirkal s spremenjenim avtom, zakaj serijski super sport je elektronsko omejen na 417. Nekaj časa je bil rekord v zraku, nakar je Guinnessova komisija ponovno potrdila veyronov dosežek, češ, da elektronska omejitev ne vpliva na avtomobilov potencial. To se zdi kot precej protislovna odločitev, saj je kategorija rekorda jasno definirana za prodajne modele, kakršnega pa kupec v tem primeru ne more dobiti.
Futura serijske hitrosti
Glasnih planov poznanih tovarn po novih hitrostnih mejnikih ni. Kot kaže, bo to bolj v domeni butičnih delavnic, ki hočejo opozoriti nase. SCS je denimo že najavil aerovega naslednika tuataro, za katero napovedujejo magično številko 444. Evropski proizvajalci so bolj prizemljeni. Ferrari in Porsche ne stremita k štiristotici, marveč k izrednim voznim lastnostim in hibridnemu pogonu. In ravno v elektriki oziroma vsaj v kombinaciji je bržda prihodnost superšportništva, ki so jo napovedali laferrari, porsche 918 in mclaren P1. Vsekakor gre temu najvišjemu razredu hudirjevo dobro, kar je, ironično, tudi posledica recesije. Bolj ko raja strada, bogatejši so prikoritniki. Najboljši primer je lamborghini veneno, ki je sicer res vesoljska ladja, toda cena dobrih treh milijonov evrov za preoblečenega aventadorja je bila do kraja čez les. Vse tri napovedane primerke so prodali, preden so ga sploh javno obelodanili. Pa gre samo 350!
(Podatke o hitrostih sem večinoma navajal iz seznama zveze FIA oziroma Guinnessove knjige rekordov. Pravila za poskuse velijo dve zaporedni vožnji, vsako v drugi smeri. Upošteva se povprečje dveh najvišjih hitrosti, s čimer se izniči pomoč vetra. Mestoma številke zato odstopajo od tovarniških in javno poznanih. Tudi zato, ker so rekordni zabeležki praviloma prvi. Mclaren F1 je denimo kasneje brez sprememb šel uradnih 391, toda v anale se je zapisal s prvim dosežkom. Je že tako, da na izide vpliva mnogokaj, od kakovosti bencina prek temperature zraka do nadmorske višine.)
Kaj pa formula 1?
Med branjem se je v glavi zvedavca gotovo porodilo vprašanje, kje je na tej lestvici formula 1. Na večini dirk za Veliko nagrado so najvišje hitrosti okoli 320 na uro, dočim je med treningom v Bakuju leta 2017 Vallteri Bottas drvel kar 378 km/h. Bistvo formule sicer ni v skrajni hitrosti, marveč v dobrem oprijemu, zato si ne more privoščiti dolgega menjalnika in čimmanjšega upora. Le nekoč so pri Hondi v umetnem poskusu leta 2006 s prirejenim dirkalnikom dosegli 400 na uro. Ameriška liga Indycar se temu le smeji, kajti tisti bolidi na dirkah redno presežejo 400, medtem ko so povprečne brzine na krog le nekaj nižje. Tudi na dirki LeMans na petkilometrski ravnici prototipi potegnejo prek 400 na uro.
A če bi vse žlahtne superšportnike z veyronom vred postavili na katerokoli normalno dirkališče, bi jih formula 1 pustila daleč za seboj. V prilepljenosti na cesto in pospeških ji kljub vedno novim omejitvam ni para. Venom GT se baha s 13 sekundami do 300, bolid F1 jih potrebuje 9. Top Gearova kratka in zaprta steza sicer ni merodajna, vendar pomenljivo pokaže formulino nadmoč. Najhitrejši veyron je suh krog prepeljal v 1,16.8, Renaultov bolid pa mokrega v 59 sekundah. Resnično ni vse v konjih in koliko piše na števcu!
