Je res, da Jezus ni bil edinec?

Bržda še tak nerazgledanec pozna krščanski nauk, da je bil odrešenik Jezus Maziljeni (kar Kristus pomeni) spo­čet od Svetega duha in rojen devici Mariji. A celo malokdo od kristjanov ve, da Sveto pismo na več krajih omenja njegovo širšo družino. Takole recimo evangelist Matej opisuje čudenje sokrajanov nad Jezusovo modrostjo: “Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda? In njegove sestre, ali niso vse pri nas?” Katoliška cerkev, ki zagovarja Marijino večno devišt­­vo, navedbe pripisuje bratrancem in sestričnam. Tako tolmačenje je kajpakda mogoče, vendar se zdi le izgovor za utemeljevanje sprejete doktrine, kajti arajemščina in stara grščina, v katerih so prvi krščanski zapisi, sta poznali jasno ločene sorodstvene izraze. Pravoslavci po drugi strani pravijo, da so dotični bratje in sestre Jožefovi otroci iz prvega, nedokumentiranega zakona. Najbolj praktična pa je protestantska teza, ki Marijin semper virgo zanika in omenjence smatra za njene otroke, torej Jezusove polbrate. Slednje je najbolj naravno, kajti judovska kultura je razmnoževanje štela za dolžnost zakoncev. Zato je malo verjetno, da bi bogaboječa Jožef in Marija ne spoš­to­vala postave ter nikdar ne legla skupaj.
Jezusovi sorojenci so bili skoraj dva tisoč let stvar izključno teoloških razprav, saj zgodovinarji zanje niso imeli temelja. Toda leta 2002 je svet obkrožila novica o najdbi kostnice s pomenljivim napisom ‘Ja’akov bar Josef akhui di Ješua’ oziroma ‘Jakob, sin Jožefa, brat Jezusa’. Apnenčasta škatla, namenjena hrambi kosti, je seveda šla skozi mnoge raziskave. Forenziki so z analizo kisikovega izotopa potrdili avtentično patino, gravura naj ne bi vsebovala nobene moderne sledi in oblika napisa paleografom ni vzbujala dvomov. Vseeno stroka ni bila enotna in medtem ko so nekateri razglašali najdbo stoletja, so drugi kostnici kar prek fotografij pripisovali ponarejenost. Odklonilen odnos je šel na rovaš rivalstva med znanstveniki, vpliva Vatikana, ki si ne želi popravkov kanoničnih dogodkov, pa tudi tega, da je bil izvor neznan. Artefakta namreč niso našli med izkopavanjem, marveč so nanj naleteli po naključju v neki zbirki, kamor je najbrž prišel od plenilcev grobov. Arheologi za taka odkritja ne marajo, češ, da so ‘izven konteksta’ in da dajejo vrednost ropanju. Sumljiv je takisto nenavaden ‘bratovski’ pripis, saj označbe navadno omenjajo le očeta. To daje mis­liti, da sta bili ti besedi dodani naknadno. Po drugi plati pa se je morda sorodnikom zdelo pomembno, da ob pogostosti imen Jakob in Jožef pokojniku pripišejo še bolj znamenito poreklo. Petnajst let pozneje ni nič drugače. Lastnika so izraelske oblasti celo obtožile ponarejanja, toda dodatne preiskave tega niso mogle potrditi. Relikvija je počasi utonila v pozabo.

Tole je domnevna kostnica Jezusovega brata Jakoba. V take škatle so judje pospravili kosti, ko je meso strohnelo, in nanje vrezali ime pokojnika. Sama starost kostnice ni sporna, napis Jezusov brat pa.

Četudi je Jakobov v Novi zavezi cela vrsta – med dvanajsterico apostolov sta denimo kar dva –, je Jezusov bližnji sorodnik s tem imenom vsekakor obstajal in imel celo konkretno vlogo v razvoju Cerkve. Teološke kronike ga poznajo kot Jakoba Pravičnega in poleg Petra ter Pavla velja za tretji steber porajajoče se vere. Svetopisemski učenjaki so mnenja, da je za časa Kris­tusovih čudodelstev Jakob skrbel za familijo, zato ni bil eden od učencev. Toda ko se mu je od mrtvih vstali (pol)brat(ranec) prikazal, kakor izvemo v pismu Korinčanom, je postal goreč slednik njegovega nauka. Medtem ko sta Peter in Pavel besedo božjega sina širila onkraj meja Svete dežele, je Jakob vodil jeruzalems­ko občino. Prav on je sklical prvi koncil, katerega glav­na tema je bila, ali morajo nejudje, ki sprejmejo Jezusa, spoštovati Mojzesovo postavo. To je bilo pereče vprašanje, ki je vključevalo tako prehrano kot obrezovanje. Jakob je bil sicer pravoveren jud, a se je vprid pridobivanja novih vernikov zavzemal proti tem hudim očaškim pravilom, ki so bili za tujce neprivlačni. In to ga je na kraju stalo življenja.
Dasi vsi sodobniki, med njimi rimski zgodovinar Jožef Flavij, o Jakobu govorijo le najboljše, si je s svojim delovanjem – kakor njegov žlahtnik nekaj desetletij prej – nakopal sovraštvo visokih saducejskih duhovnikov. Ti že tako niso priznavali Jezusa kot mesije, zato so črtili vse v zvezi z njim. Jakobovo pridiganje, ki ni šlo vkup s tradicijo, so označili za bogokletje in ga obsodili. Kronike so njegovo smrt okoli leta 60 natančno popisale: najprej so ga pahnili s tempeljskega zidu in ga nato kamenjali. Ker je krščanstvo s Pet­rom, Pavlom in kasneje z Rimljani središče preneslo drugam, je Jeruzalemska cerkev sčasoma izgubila na veljavi. S tem je spomin na Jakoba Pravičnega zbledel, dodatno pa je Jezusovemu ‘bratu’ zavdal srednjeveški antisemitizem. Vse bolj nejudovska Cerkev se je namreč hotela otresti judovske zapuščine. Toda zapisano dejstvo, da je božji sin imel brata oziroma več njih, ostaja. Ali so bili iz iste maternice, pa zgodovina najbrž nikoli ne bo odkrila, zato je to le stvar vere.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja