Nedavno je v ZDA vnovič odmeval primer hudodelstva, katerega preiskava zahteva neprecedenčen vdor v digitalno zasebnost. Po teroristovem iphonu, ki ga Apple ni hotel odkleniti (menda je to storila neka hekerska skupina oziroma izraelska firma), je tokrat na razpelu Amazonov echo. To je tisti omreženi stanovanjski mikrofon-zvočniček, ki mu glasovno narekuješ opomnike, veliš rezervacijo letalske karte in ga pobaraš po vremenu, kinosporedu ali glavnem mestu Culukafrije. Razumevanje izgovorjenih ukazov se ne odvija v napravi, marveč v oblaku, kar pomeni, da vse slišano šiba na strežnike na drug konec sveta. Tam se ali pa se ne hrani. Organi pregona, ki so echo odkrili na kraju umora, upajo na prvo in od Amazona terjajo predajo prisluhov, iz katerih bi se dalo razbrati dogajanje v hiši na usodno noč. Brez sodnega naloga Bezosova ekipa zaenkrat odklanja sodelovanje. A slejkoprej se bodo morali pokoriti in razkriti morebitne podatke, saj se slučaj razlikuje od Applovega. Tam so policaji zahtevali ključ, ki ne obstaja, medtem ko je predaja obstoječih informacij po sodnem sklepu zavezujoča.
Echo je lastovičji predstavnik interneta reči. Toda plastična škatla ni nikakršno čudo tehnike, marveč le vhodno-izhodna enota brez lastnega razuma. Par membranic rabi kot most do superračunalnikov, kjer biva umetna inteligenca Alexa. Njej slične entitete so ravno tako Applova Siri, Microsoftova Cortana in Googlov Asistent. Telefoni, od koder te pomočnike poznamo, so samo posredniki do globoko učeče se strojne pameti na oddaljenih strežnikih. Vsi našteti in še kakšen povrhu bodo sčasoma postali redni spremljevalci in sostanovalci, vsaj na večjih jezikovnih področjih. V domove bosta kmalu dospela google home in nvidia spot, televizorji in konzole so že zdaj opremljeni s stalno sluhajočimi pomočniki, prihajajo pa le-ti takisto v avtomobile. In celo v igrače, kajti trendu, ki ga je pričela vohunska Hello Barbie pred dvema letoma, sledi mnogo lutk in pliškotov. Otrok se z njimi inteligentno pogovarja, saj dobiva nazaj razumne odgovore, vice in nasvete. Skupni imenovalec vseh teh onegajev je, da v stanovanje odkrito pripeljejo Velikega brata, ki sliši in potencialno izvozi vse, kar se med štirimi stenami dogaja. Recimo moje jesiharsko dretje We’re not Gonna Take It.
Čeprav se v ZDA uporabnik ob aktivaciji takega aparata strinjajoče odreče zasebnosti, so Američani ob omembi morebitnega sodnega vpogleda v čvekarije množično protestirali. Neka odvetnica se je javno pridušala, da “uporaba osebne priprave zoper lastnika ne bi smela biti dovoljena.” To je resda neumno, saj je sleherni kos osebnega inventarja s sodnim odlokom lahko uporabljen zoper osumljenca. Razgaljamo se dovolj že brez mikrofonov, zgolj s kliki in iskalnimi vnosi, včasih celo pasivno, ker naprave to delajo namesto nas. FBI je pri raziskovanju zločinov in skrbi za državno varnost posegel že v marsikatero digitalno komponento, od telefonov in elektronske pošte prek računov družbenih omrežij do dogajanja v deželah Warcrafta. A kljub temu se prostovoljna prisluškovalna naprava v slehernem stanovanju sliši kot mana z neba za Gestapo, Savak, Securitate in slična ovaduška telesa. Na srečo ne živimo v totalitarnih režimih, ki so ljudi zapirali zaradi pripovedovanja političnih vicev. Toda svet se lahko obrne v prav to smer. Misel na Orwellov roman 1984, ki je definiral besedno zvezo Veliki brat, pride sama od sebe.
Le puščavnik, ki plačuje z gotovino, hodi peš, kliče iz telefonske govorilnice in pisma oddaja v rumene škatle, dandanes nima digitalnega odtisa. Vse ostalo se namreč pamti, česar se malokdo dejansko zaveda, kajti tehnologija je prehitela izobraženost navadnega človeka. Ta najbrž iz filmov ve, da ljubice in kreditne kartice ne gredo skupaj, a naši dnevniki so mnogo izčrpnejši od očitnih kartičnih izpiskov in seznama sprejetih klicev. Nesmrtne so objave na mn3njalniku izpred desetih let … pa geografsko, časovno in obrazno označene fotke … menstrualni koledarček s spolovilno dejavnostjo vred … prevozi s taksiji … ter nenazadnje popoln zemljevid premikanja. Največji špijoni so kajpakda žepni terminali, ki neprestano motrijo naša življenja in z beležkami često polnijo več kot en sam oblak. Načeloma naj tega ne bi počeli brez odobritve, toda kdo bere vse tiste ‘I agree’ določbe? Poleg tega damo veliko podatkov povsem prostovoljno, dočim naš spomin ne sledi poslednjemu pofočkanemu servisu. Pa še aplikacije so hinavske, ko namesto brisanja sporočil ali računov privzeto ponudijo arhiviranje.
Celo sam, ki se zavedam globine in širine binarnega dosjeja, sem često presenečen nad najdbami. Recimo starih, pri sebi davno pobrisanih SMSov, čudežno shranjenih na nekem disku v Seulu. Ali posnetkov v dolgo nerabljeni oblačni shrambi. V prejšnjem desetletju rezerviranih hotelov in naročil z Amazona. Komentarjev oštarij, za katere bi prisegel, da jih nisem nikdar napisal. Lahko vpogledam svoj srčni utrip in število korakov na današnji dan pred tremi leti, ali do minute in metra natančno izvem, kje sem tedaj hodil. Na linijo po novem vstopajo avtomobili, tako z umetno inteligentnim pogovarjanjem kot z veččutnim logiranjem početja. Kupovanje in plačevanje se čedalje bolj selita na mobilnike. Pomočniški servisi stalno spremljajo naše obnašanje in preberejo vsa dobljena ter poslana sporočila. Digitalnemu kolažu se pridružujejo šolske in zdravstvene kartoteke. Tudi kamere, ki v nekaterih mestih, kot je London, že nekaj let opazujejo poslednji košček okolice, nam čedalje bolj inteligentno sledijo. Med šofiranjem beholderski sistem bere registrske tablice in na smučišču razpoznava obraze zoper zlorabo vozovnic. Ni daleč dan, ko bomo ob vstopu v trgovino dobili oseben pozdrav.
Dodatno bo zasebnosti zavdal porajajoči se internet of things, kamor sodi sleherna povezana senzorična naprava, od nosljivih digitalij prek modernih igrač do elementov pametnega doma. Ob vsakem takem kosu tehnike se obkljukano strinjamo, da bodo podatki pretočeni, analizirani, hranjeni in posredovani tretji osebi. Digitalni profil sodobnega Zemljana je zatorej že danes nepredstavljivo zajeten. Zaenkrat pri različnih firmah, ki to izkoriščajo za ciljano trženje. To najbolj nazorno priča nabiralnik spama in bolana zasmetenost s spletnim EPPjem, ki nas neumorno zasleduje med deskanjem po internetu. Ker nam stalna vpisanost, vklopljena lokacija in raba pomočnikov prinašajo določene koristi, nadzor pač tiho dopuščamo. Spisek zapisov je neskončen, pa smo šele na začetku veka. Kam bo to šlo, si ne znamo predstavljati. S tem, da hazard sveta ničel in enic predstavljajo tudi varnostne luknje. Hekerji so na veselje občine že ukradli podobe zvezdnih jošk iz Applove shrambe, vdrli v omrežene baby monitorje, shekali pametni sesalnik, da je napadel čivavo, sunili številke kartic ter aktivirali mikrofon v spletni kameri.
Že res, da danes v zahodnem svetu bogaboječemu državljanu oblast ne predstavlja neposredne nevarnosti, a zaradi nakopičenega znanja o nas se lahko ravnotežje moči prevesi v prid korporacij. S tem smo na dobri poti v orwellovsko ureditev. Vendar ne želim črnogledo bajati o distopični futuri, kakršno nam slika marsikatera fikcijska štorija. Kljub strašljivosti nam birokrati v resnici ne prisluškujejo in prej nas bodo okradli v živo kot nam zlorabili kreditno na netu. Velja pa biti pazljiv na lastnem koncu, tako pri obnašanju v matrici, ki za vekomaj hrani vsako zapisano ali grafično neumnost, kot pri zaščiti osebnih tehnikalij. Daleč največ zlorab digitalnega življenja pride od najbližjih – partnerjev, ‘prijateljev’, sodelavcev. Recimo prek domačega ali službnega računalnika, ki omogočata dostop do dobršnega dela osebnih kronik. Vključno s premikanjem, ki ga telefoni natančno ves čas cahnajo, ter fotografijami v oblaku. Dasi gresta digitalnost in zasebnost sicer čedalje bolj vsaksebi, je dobro imeti vse zapisano vsaj na obronku zavesti.
