Zeleni pekel

Petnajst let je LordFebo na zaslonih spoznaval sto in en zavoj na dirkališču okoli Nürburga. Zdaj se je z njimi rokoval še v resnici.

Špili v splošnem ne odražajo resničnosti, zato mečevanje v Skyrimu, mitraljiranje v Battlefieldu in tapkanje žoge v NBAju ne daje nobenih praktičnih izkušenj. Ene redkih izjem so dirkaške simulacije, ki so že lep čas dovolj dovršene, da vežbanje v njih pride do iz­raza na zaresni pisti. To je lepo dokazala Gran Turismova akademija, ki že šesto leto po vrsti najbolj­še volanizatorje v videoigri posadi v Nissanove dirkal­nike, nakar zmagovalcu omogočijo celo sezono ta­pravega tekmovanja z gundamovskim štirikolesnikom GT-R. Tudi poklicni dirkači, med njimi mnogi iz kraljice motošporta, priznavajo, da proge vadijo oziroma spoznavajo v špilih. Navadneži ga na zaslonih tiščimo z drugačnimi nameni in zaradi tega sicer nič bolje ne obvladamo avtomobila v resničnosti. A dolo­čena doživetja iz prve roke so nam mnoge formulce in druge verodostojnejše dirkalnice vendarle dale.

Vemo recimo, kako težavno je zvoziti Rdeči potok s polnim plinom, o čemer neposvečeni podpiralci šankov zgolj pametujejo. Z drugačnimi očmi kot TV-gledalci spremljamo ridikulozno drvenje med palmami in skozi tunel Monte Carla. Na pamet poznamo vseh osem ovinkov superhitre Monze, vključno z ubojitostjo na televizorju tako preproste Parabolike. Dobro znane so nam nastavitve bolida in garaško iskanje ravnotežja med hitrostjo ter vodljivostjo. Ker pred nedeljsko dirko odtiščimo par krogov, so smo med og­le­dom domači z vsemi zavoji, vključno s prestavo, v kateri gre formula skoznje. In odkar smo šofirali samo­morilske drveče cigare v Grand Prix Legends ter se čudili gonadam tistikratnih pilotov, nam je jasno, zakaj znamenita Severna zanka Nürburgringa velja za najbolj težavno dirkaško preizkušnjo.

Risba pijanega velikana
Proga, ki se vije skozi gozdove porenjskega gričevja Eifel, je samosvoja v slehernem pogledu. Že ob njenem odprtju leta 1927 je nek novinar zapisal, da je videti, kot da bi jo narisal pijan velikan. Ne le, da ima edinstveno dolžino prek dvajsetih kilometrov in je začrtana prostoročno, brez matematičnih krivulj. Raz­gibana je tudi vertikalno, saj se nenehno spušča in vz­penja, med najvišjo in najnižjo točko pa je kar tristo metrov razlike. Nastala je pač v nekem drugem času, ko so bila varnostna pravila nepoznana besedna zveza, hitrosti kanček nižje in hrabrost mnogo višja. Ker so se ob svitu nemške avtomobilske industrije nadebudni šoferji že tako ali tako podili po tistih hribovskih cestah, so organizatorji vzeli kar obstoječe poti, jih zaprli in uredili potrebam primerno. Najbrž se niso zavedali, kakšno zgodovino pišejo.

Uradno se dirkališče Nürburgring vseskozi imenuje po kraju oziroma bližnjem srednjeveškem gradu Nürburg. A dandanes pod tem nazivom poznamo sodobno, tri desetletja staro pisto, kjer vsaki dve leti poteka Velika nagrada Nemčije. Znamenita pa je stara pode­želska steza, tista, ki ji je Leteči Škot Jackie Stewart dal nepozaben vzdevek Zeleni pekel. Sprva je bila trasa skozi gozdove dolga 28 kilometrov, vendar so ji kmalu po otvoritvi odrezali okoli sedem kilometrov južne zanke, zavoljo česar se prizorišča odtlej drži ime Nordschleife. Ta se je tekom časa spreminjal, pridobil kako šikano in bando ter postajal varnejši. Toda zve­čine je zemljevid enak onemu iz starih vremen. Skozi Lisičjo luknjo, Rudnik, Vrtiljak in druge znane odseke, kjer si neprestano merita testise fabriki Porsche in Nissan, je brzel že predvojni rekorder Louis Chiron z bugattijem 35C. Glede na to, da je danes proga zaradi ozkosti, popolne odsotnosti izletnih con in gum ter nepreglednih klančin najmanj vratolomna, če ne kar smrtonosna, se upravičeno vprašaš, kakšna je bila šele v starodobni obliki.

Formula se poslovi
V resnici je večina dirkačev trepetala pred Nürburgringom, ki je meril trikrat toliko kot druga najdaljša steza, Interlagos. Zaradi razpotegnjenosti se je zgodilo, da je bil en konec suh, drugi pa čisto moker in v megli. Napregledni niso bili le ovinki, za katere je Fangio svetoval orientacijo po visokih drevesih, marveč so vidljivost omejevali še grebeni, kjer so bolidi za povrhu izgubljali stik s podlago. Tudi organizator je imel preglavice, kajti pokrivanje dvaindvajsetih kilometrov s TV-kamerami, reševalci in gasilci je bilo praktično nemogoče. Toda kraj je bil ena od zibelk in posebnosti formule 1. Poleg tega je bilo takrat samo po sebi umevno, da je dirkanje zelo nevarno početje. Da je proga zahtevala več življenj dirkačev kot vse druga iz sveta F1 skupaj, jo je kvečjemu naredilo bolj privlačno.
Čeprav je Niki Lauda prvi odvozil krog v manj kot sedmih minutah, je bil obenem najbolj glasen nasprotnik dirkališča. Toda ko je leta 1976 preroško pozival k bojkotu dirke v dežju, aktualnega svetovnega prvaka niso upoštevali. Kot da bi jim hotel dokazati svoj prav, je njegov ferrari v drugem krogu treščil v ograjo in se vžgal. Dasi so imeli reševalci na razpolago porscheja 911, so nezavestnega avstrijskega dirkača iz gorečega bolida izvlekli drugi vozniki. Niki je dobil hude opekline glave in bil ob desno uho, a se je čudežno vr­nil v cirkus šest tednov kasneje. Za Severno zanko pa je bila to zadnja gostitev formule 1, ki se je naslednje leto preselila v Hockenheim.

Najhitrejši so šli, vendar se prizorišče ni naslanjalo le na F1. Od samega začetka tam potekajo motociklistične in turne dirke. Sredi prejšnjega stoletja so spočeli 40 krogov dolgo tekmo 1000 km Nürburgringa, ki se je kasneje preselila na novo stezo. Danes je Nordschleife med ostalim na koledarju prvenstev DTM in Porsche Supercup, najbolj poznana pa je slovita vzdržljivostna preizkušnja 24 ur Nürburgringa, ki jo vozi več kot sto profesionalnih in amaterskih voznikov. Nič manj ni tistih dvajset kilometrov asfalta poznanih kot poligon, kjer proizvajalci preizkušajo superšportne avtomobile, nakar se trije med njimi isto­časno hvalijo z rekordom serijskega avtomobila. Sicer ima dirkališče že nekaj let finančne probleme, a strahu pred zaprtjem ni. V dirkaških kronikah je legenda brez primere in tako samosvoje, da bi moralo biti pravzaprav pod zaščito Unesca.

Zaradi njegove razvpitosti ob omembi zastriže z ušesi vsak znalec. Zato kljub celemu spisku cest, ki jih vsebujejo igre, Nordschleife vedno posebej izpostavimo. To je tista dirka, ki jo igralci ponavadi prelagamo, nakar gremo pred njo za vsak slučaj odtočit in natočit ter si s smukcem podrgnemo dlani. Švicanje je namreč del spopada z nenaučljivim nizom sto in nekaj ovinkov. Ko jih šofiram v Gran Turismu 6, moram biti docela osredotočen, saj ena napaka sfiži celotno zaporedje. Dobro se spomnim, kolikokrat sem zaradi tega preklinjajoče ponavljal nehumani dvoboj proti koenigseggu v Shiftu. Moja zonda se je skozi cikcakaste predele odbijala kot kroglica v marjanci. Komaj pa čakam na Asseto Corsa in Project Cars, kjer bomo Severno zanko doživeli ‘naslednjegeneracijsko’.

Ko pridejo turisti
Nürburgring leži v zahodni Nemčiji, lučaj južno od Kölna. Ob povratku z Gamescoma je bil tamkajšnji zapik samoumeven. Proslavljeno dirkališče je namreč obiskovalcem prijazno in je za bencinarje pravo romarsko središče. Razlog je enostaven: izkusiti ga je mogoče prvoosebno. Za ceno 27 evrov se namreč lahko v Zeleni pekel podaš z lastnim avtom, naj bo to fičko ali ferrari. Še za izpit te ne vprašajo! Izlet po pisti je uradno turistične narave in mogoč, ko tam ni pr­venstev, tovarniških testiranj in avtomobilističnih medijev. A večina ‘turistov’ pride z izrazito dirkalnimi avtomobili, mnogi s kletkami in čeladami na glavah ter letno karto, ki stane 1600 evrov. Francozi in Ang­le­ži si tam redno dajejo duška. Najsi gre za clia sport, M3 ali mclarna, vsi ga na tej tehnično zelo zahtevni progi tiščijo na polno.

Rade volje bi pripovedoval o tem, kako sem tudi sam samozavestno gnal 500 konj in zaradi izobra­že­val­nega vpliva ‘videoigric’ že prvi krog mojstroval do te mere, da sem na cilju dobil najprej ovacije, potem še ovarije kraljice Nürburgringa Sabine Schmitz. A resnica je drugačna. Štirje smo se penzionistično peljali v dizelskem audiju avantu in v četrt ure nas je prehitelo desetine avtov, še nek razmajan mariborski karavan BMW. Kakšnega posebnega užitka s takim vagnom seveda ni, predvsem zato, ker sem vseskozi motril ret­rovizor zaradi uletavanja kamikazastih samooklicanih dirkačev. Gre za masovni turizem in avti na dirkališče vstopajo eden za drugim kot na parkirišče, brez recimo polminutnih intervalov. Nesreče so zato na dnevnem redu, smrtne pa na mesečnem. Kljub temu, da se uradno cesta šteje za javno, nisem prepričan, kaj na to porečejo zavarovalnice.

Toda doživetje seveda je. Drviš navsezadnje mimo taistih smrek, ki so videla Carraciolo v mercedes-benzu S, Fangia v lancia-ferrariju D50 in Mossa v lotusu. V živo se prepričaš, kako nenormalno zavita in valovita je cesta, ki bi jo prej pripisal vaškim dirkam kot najhitrejšim bolidom in protipom. Čudiš se strmosti predelov, ki dosežejo celo 17-odstotni naklon in da­jejo občutek, kot da si na vlakcu smrti. Spoznaš unikatnost enega najbolj prepoznavnih zavojev na svetu, nagnjenega in tlakovanega 210-stopinjskega Karussella, Vrtiljaka. In ko prideš na cilj, že iščeš ikonico za retry.

Vsak navdušenec mora obiskati ta, slabega jurja kilometrov oddaljen kraj. Dogajanja naokoli je kar nekaj, zlasti čez dirkaški vikend in med drugim je ob moderni pisti še kar zanimiv dirkališčni tematski park / muzej Ring Werk. Toda poleg lastne vožnje po zanki za drobiž se splača vzeti taksi s poklicnim dirkačem. Če že prideš tako daleč in ker to storiš enkrat v življenju, dobi tvoj želodec za dvesto evrov neprecenljivo izkuš­njo, ki preseže vse zabaviščne vlakce. Sedenje na sovozniškem sedežu v tem primeru ni prav nič nemoš­ko. Pravzaprav si lahko še vesel, če te zapelje Sabine osebno, ki je v resnici voznica uradnega taksija BMW M5 in ima za sabo neverjetnih trideset tisoč krogov. Ne v Gran Turismu!

Rekord kroga
Lauda je s formulo 1 leta 1975 za 22-kilometrski krog potreboval 6 minut in 58 sekund. Od leta 1983 pa je absolutni nordšlajfski prvak zgornji porsche 956 iz prototipne grupe C, ki ga je vozil Stefan Bellof. Dirkač se je dve leti kasneje sicer ubil na stezi Spa, vendar njegov čas 6:11 ostaja. Moč bi ga bilo izbolj­šati, a od sklepne dirke leta 1976 formula 1 ni nikoli več po Nordschleife peljala na polno. Pravzaprav se je odtlej pojavila le dvakrat. 2007. je za promocijo BMWjevega dirkalnika naredil nekaj turističnih krogov Heidfield in leta 2011 je enako z mercedesom storil Schumacher. Ljubitelji so bili nad počasnim cijazenjem in poziranjem fotografskemu kombiju seveda razočarani. Toda iz tistih redkih odsekov, kjer sta ga dirkača vseeno pritisnila, so nadobudneži izraču­nali, da bi sodoben dirkalnik dosegel čas manj kot šestih minut. BMWjevi inženirji so dali še bolj udarno oceno: 5:15. Zakaj se športna moštva tega podviga ne lotijo, je uganka. Morda med njimi velja gentlemanski dogovor, da Nordschleife pustijo pri miru. Znabiti, da je kratkomalo prenevaren za tako nepotrebno važenje najhitrejših bolidov, ki nikomur ne bi koristilo. Včasih so res imeli več jajc.
Med serijskimi avti drži rekord radical SR8 (6:48), dasi sta ‘serijskost’ in ‘avtomobilskost’ tega odprtega angleškega bolida vprašljiva. Nemci zato na vrh postavljajo porscheja 918 s časom 6:57, medtem ko je bil nissan GT-R enajst sekund počas­nej­ši. Med izvenserijskimi žezlo drži zonda R (6:47), skoraj deset sekund pred ferrarijem 599XX.