Danes preveč kompliciramo z iskanjem izvora življenja, bozonov in črnih lukenj. Človek stare dobe je bil bolj pragmatičen. Čez nebesni svod gre goreča kočija, strele luča gromovnik in v ognjeniku prebiva božji kovač. Pogubni vrtinec v jezeru je delo povodnega moža in babo, ki en teden krvavi, a ne umrje, je gvišno obsedel hudič. Gromozanska fosilizirana lobanja pripada ancientni velepošasti, za vse gorje na svetu je kriva Pandora, različne jezike pa je ustvaril Bog, da bi nečimrnim ljudem preprečil gradnjo stolpa. In ob smrti gremo v raj, kjer nas čakajo valkire ter nepregledne čete bizonov. To so enostavne razlage, ki jih razume še tak siromak, medtem ko znanost vselej poraja več vprašanj kot odgovorov. Človekova zvedavost je na žalost svečenikov naposled sicer zmagala, toda kljub vsemu dobršen del kulture sloni prav na starodobnem verovanju v nadnaravne, nerazložljive pojave.
Adam, Jezus, Abraham
Zakrknjen, ozkogledni ateist, ki nesmiselno ‘verjame’ le v reči, ki jih vidi in otipa, bo temu kajpakda nasprotoval. “Naša družba je vendarle sekularna in njeni stebri so liberté, égalité in fraternité!” Ko bi le bili. Temelje smo si postavili mnogo pred temi visokoletečimi besedami. Naj gre za krščanstvo v naših koncih, islam v mohamedanskih državah ali hinduizem v Indiji, vselej je kultura nastala na pokornosti do višjih entitet. Zato je vsakdan slehernega Zemljana še milenije kasneje prežet z religioznimi gradniki. Celo v Severni Koreji, saj oni takisto merijo čas od Odrešenikovega rojstva. Vseprisotni križi, kipi, kapelice, cerkve in Sveti Florjan na gasilskih domovih so le najbolj očitni primeri v našem prostoru. Sledijo prazniki, saj si največ damo opraviti prav okoli verskih, ne narodnih običajev. Še tak brezbožnik se brez zadržkov baše z Jezusovo krono in cveki, sprejme božičnico in 15. avgusta ne sili v službo. Tudi Trubar je reformacijo, ki Slovencem pomeni začetek književnosti oziroma kar kulture vobče, pričel s Kristusovim naukom.
Nadalje je Sveto pismo s frazemi in medmeti izdatno obogatilo naš jezik, dasi se mnogokdo tega sploh ne zaveda. Če si nejeverni Tomažek, pojdi samo k dacarjem, tistim, ki pobirajo, kar je cesarjevega. To bo križev pot, saj te bodo pošiljali od Poncija do Pilata, nakar si bodo sami ničkrivo umili roke, ti boš pa žrtveno jagnje. Jeremijade ne bodo zalegle, zakajti pravične salomonske modrosti ne boš deležen. Dobrih Samarijanov tam ne najdeš in kamenje bodo metali tudi grešniki. Poznaš ozadja teh stalnih besednih zvez? Spodobilo bi se. Jih je še precej več, recimo alfa in omega, Evin kostum, David in Goljat ter Adamovo jabolko. Biblične so takenako izražene starosti: Kristusova leta so triintrideseta, Abrahama srečamo pri petdesetih in Metuzalem jih je menda dočakal 969. Prav tako je krščanstvo ustvarilo številna krajevna imena po celem svetu, v Šentflorjanski dolini na primer Šentvid, Šmarno goro in Šempeter. Res neugodno, če si komunist, iz Svete Trojice doma.
Od erotike do Evrope
Da je Jezusovo vstajenje od mrtvih vplivalo na vse vidike zahodne civilizacije, tudi posvetne, je samoumevno. Tisočetje so namreč krščanstvo dejavno uveljavljali, celo s palico in ognjem, ako je bilo treba. Poleg tega je bilo za razliko od islama prijazno do vizualnega ustvarjanja, zato smo na polno obkroženi s podobicami razpela, kerubinčkov in zavetnikov. Vseeno pa niso ekskluzivno prisotne le biblične reference, marveč čutimo presenetljivo močan odmev davnih mitologij, čeprav so jih misijonarji zavzeto spreobračali. Najbolj očitna je kajpakda ona od starih Grkov, katerih civilizacija je ipak steber evropske. Celo do te mere, da smo celino oklicali po bajeslovni kretski kraljici, tisti, ki jo je oplodil v bika našemljen Zevs. Eden od razlogov za živost te folklore je temni vek, ko so menihi v kloštrih prepisovali antične rokopise, največji ponoven zagon pa je helenizmu dala renesansa. Kljub temu je kar težko verjeti, da so poltretje tisočletje stare mitske povesti še vedno tako jasne in zimzelene.
Grške bajke niso le niz junaških kvestov, marveč so podlaga zahodni umetnosti, naj gre za italijansko slikarstvo ali angleško književnost. Njihovi človekoliki bogovi z različnimi značaji in telenovelastimi razprtijami so dva milenija kasneje navdahnili ameriške superheroje. Hkrati pa so podolimpske bajke pustile v našem sporočanju številne idiome, katerih poznavanje in uporaba te ob vsaki priliki naredi za sila učenega. Midasov dotik zlatí, v vodi stoječi, a na veke žejni Tantal trpi nečloveške muke, Sizif jalovo kotali kroglo uzbrdo, Ahilova šibka točka je peta, Pirova zmaga ima visoko ceno, s pitijskim odgovorom si ne moreš pomagati, jabolko spora izvira iz lepotnega prepira med Afrodito, Hero in Ateno … Verovanje Romulovih otrok je sicer zapustilo manj besednih zvez, ga pa imamo na jeziku ob omembi prvih šestih mesecev in vseh soplanetov našega osončja. Oziroma če si v romanskih jezikih dajemo opravka z dnevi. Torek je Marsov, četrtek Jupitrov in na Venerin griček se je najbolj priporočljivo podati v petek … Na antična božanstva nas spominja tudi mnogo logotipov iz komercialnega sveta, od Merkurja in Mercatorja do Nike in Heliosa.
Thor je car, kdo je Perun?
Egipčanskih, hinduističnih in islamskih elementov v našem vsakdanjiku resda ni, so pa židovska. Po njihovemu dnevu počitka smo poimenovali šesti dan, in nikdo, ki se kliče Danijel, Mihael ali Gabriel, ne sme zanikati boga, kajti ima ga v končnici imena. Tudi nordijski miti so pustili odtis. Beowulf in ede seveda niso del slovenske folklore, toda potom sposojenega nemškega pravljičarstva in tolkienske fantazije poznamo širok germanski bestiarij in divjo jago. Dodatno smo potom Amerike izvedeli za Baldurja, Lokija in Thora. Poleg tega se vikinškemu panteonu poklonimo ob angleških ali nemških izustkih dnevov. Saj veš, da je wednesday Odinov dan, na thursday ali Donnerstag goduje Chris Hemsworth in friday oziroma Freitag je od boginje seksa Freje? Rimski zgled je očiten in Angleži so za povrh obdržali njihovega Saturna za zaščitnika sobote. Zakaj se je Nemcem gandalfovski Odin zameril in so sredo poslovanili v Mittwoch, pa ne vem.
Po vseh teh številnih občih primerih še žive pobožnosti se samo od sebe porodi vprašanje, koliko se je v našem življenju ohranilo slovanske mitologije. Navsezadnje je bilo njihovo rodnoverstvo v uporabi še pred dobrimi tisoč leti. Ampak iz poganskih časov nam niso ostale ne zgradbe, ne kulturni artefakti, ne šege. Naši predniki niso pisali in zidali kamnitih templjev, marveč so bogove častili ustno in leseno. Oboje ima kratek rok trajanja, zato so nam prabožanstva, kot so Perun, Svarožič in Morana, tuja in nepoznana. Na tista vremena nas ne spominjajo nikakršne figure, stvarne ali jezikovne. Naše edino ‘slovansko’ bajeslovno delo je Krst pri Savici. Dasi je marsikateri kraj zaradi njega dobil Črtomirovo ulico, je mitologija v Krstu popisana prosto po Prešernu – dobesedno in v prenesenem pomenu –, zato je ne gre jemati kot postavo starih ljudstev.
Slovenska nadnaravna folklora sicer obstaja, a praviloma temelji na vraževeri izpred par stoletij. Ljudske, tudi superjunaške zgodbe, od Petra Klepca do Kralja Matjaža, recimo ne koreninijo v slovanstvu. Enako velja za nekaj tipično slovenskih pobožnih izrazov, kot sta lipov bog in blažev žegen. (Prvi označuje nepremičnost, ki prihaja iz lesenih krščanskih podobic, in drugi neučinkovitost, saj blagoslov Svetega Blaža ne ozdravi nobene bolezni.) Pokristjanjevanje je lokalne običaje in čaščence često preimenovalo, medtem ko se spomin na originalno izročilo pri nas ni ohranil. Razen modrosti, da noben Slovan ne ščije sam. Dobra spodbuda, da se lotimo vedeža o hrastu, jagibabi, rusalkah in peripetijah naših poganskih bogcev. Kolikor je tega iz redkih črepinj mogoče sestaviti. Slovani smo pač potomci profesionalnih poljedelcev, ne kiparjev, pesnikov in kronistov. To je še toliko bolj očitno na Slovenskem, kjer smo bili povrh vsega še ves čas tlačani. Zato so kljub izpričanim odmevom vsesortnih religij slovanska kapišča in sveti gaji že davno pozabljeni. V pesku časa sta se takisto izgubila festival zimskega sončevega obrata in simbol kolovrata. Uspešno sta ju nadomestila jaslični Jezušček in rimska mučilna naprava.
Vsi smo božji otroci
Religiozna zapuščina in vplivi so skratka vseprisotni, ne samo v manifestu SDSa. V adventu pa sploh, saj na obhajanju prihoda mesije sloni svetovno gospodarstvo. K Bogu se oziramo, ko se boglonaj zahvaljujemo, ježeštana vzdihujemo, zbogom pozdravljamo in se bogsigavedi sprašujemo. Pred najvišjim slovenskim nebotičnikom imamo kip Evrope in njenega božjebovinskega posiljevalca. Molimo za obljubljeno deželo in debele krave, smo erotični in onaniramo, pošiljamo Mohameda h gori, na internetu ne maramo trolov in trojanskih konj ter iz naših ust v božja ušesa polagamo priprošnje za čimkasnejši obisk večnih lovišč ali valhale. Še solze Chucka Norrisa zoper raka nam niso tuje. Toda na svoji Vesni pa res nismo. Valjhun in drugi karantanski knezi so uspešno ubili boga v nas.
David brez Goljata
