Moška populacija se deli na mravljinčarje in čeladarje, pri čemer je slednjih, torej obrezancev, menda 38 %. A redkokdo daje lulčka pod nož zavoljo medicinske nuje, recimo zožene kožice (fimoze) ali vnetij. Odstranitev penilne kožice je ponavadi pogojena s kulturo oziroma religijo. Ker se zvečine obrezuje deco, operacijo v nekaterih deželah, recimo na Danskem, smatrajo za kršenje otrokovih pravic. Vseeno ni nikjer prepovedana, saj bi v tem primeru starši iskali pomoč pri mazačih ali mesarjih. Sicer to ni zahteven postopek, toda obredno rezanje z zarjavelimi britvicami ali črepinjami ni na mestu. Kirurg se zadeve loti s pripravo, ki jo vtakne med prepucij in glavico, nakar bodisi z enim rezom pri novorojenčkih, bodisi z dvema pri odraslih odreže kolobar kože. Anastezija je lokalna, krvavitev minimalna in zapletov praktično ni.
Obrezanost ponavadi pripisujemo judovski in muslimanski veroizpovedi. Zanimivo pri tem je, da Koran dotične telesne žrtve ne omenja, marveč gre za Abrahamovo postavo. Očak Stare zaveze je namreč z odrezanjem lastnega prepucija sklenil zavezo z Bogom, kar je nato postala obveza za izbrano ljudstvo, in sicer na osmi dan po rojstvu. Mohamedanci so šego prestavili na starost, ko je deček sposoben zrecitirati celotno sveto knjigo. Debate o tem, ali bo otrokov lulček razkožen, pri teh dveh verskih skupinah ni. Urin neobrezanca je za oboje nečist in pot v onostranstvo otežena. Ko so Rimljani pred dvema tisočletjema prepovedali obrezovanje, je to sprožilo judovsko vstajo. Še večje posledice je imela Kublajkanova direktiva po ohranjanju kožice, zaradi katere so kitajski muslimani strmoglavili dinastijo Yuan. Krščanstvo zgledu ni sledilo, dasi se je nekoč obhajalo prvi januar kot datum Jezusovega obrezanja. Razlog je bil enostaven: obreza bi nejude odvrnila od sprejema Jezusovega nauka.
Kako je do obrezovanja sploh prišlo, si antropologi niso edini. Najbolj očiten argument je higiena, saj se je moškim v vročih, sušnih področjih za poscalom, kot se polstrokovno reče prepuciju, nabirala vsakovrstna svinjarija. A tako Egipčani kot Semiti so si binglje obrezovali tudi kot znak osebnega žrtvovanja. Tretja razlaga pravi, da so nekatera ljudstva starega sveta tako označevala zajete sovražnike oziroma sužnje. Aboridžini in Indijanci pa so na tak način poudarjali svojo moškost. Evropa in Amerika za gologlavično stanje dolgo časa nista marali, dokler se niso pametnjakoviči na obeh koncih oceana v drugi polovici 19. stoletja spomnili, da drkanje povzroča božjast, gonorejo, slaboumje in vrsto drugih obolenj. Da bi zavrli snemanje kožce z glavce, so pričeli kratkomalo serijsko obrezovati dečke že ob rojstvu. Praksa se je spremenila šele pred pol stoletja s sodobnimi zdravstvenimi sistemi, ki so odpravili nepotrebne medicinske posege.
Danes velja, da smegma, delikatesni sirček, ki se nabira pod kožico, resda lahko pripelje do mnogoterih bolezni, vendar je na prvem mestu priporočilo umivanja. Obrezovanje je v zahodnem svetu zvečine samoplačniško in stroka ga kot samoumeven poseg načeloma odsvetuje. Edinole v črni Afriki, kjer je visoka razširjenost virusa HIV, je Svetovna zdravstvena organizacija uvedla preventivno razkoženje. Vseeno pa študije, da so čeladarji manj dovzetni za okužbo, ne gre jemati za sigurno, zato je zaščita v vsakem primeru na mestu. Omeniti velja še, da so vse doslejšnje raziskave ovrgle, da bi eno ali drugo stanje naredilo koitus bolj uživaški. Ženske preference so kulturno pogojene, zato se ameriškim Cosmopolitankam, vajenim odkritih glav, zdijo kapuce čudaške. Japonke pa po drugi strani ne marajo za presušene mravljinčarje.
